Nekoč je bila dežela pridnih

Režiserka Urša Menart se v dokumentarcu, za katerega sta scenarij napisala skupaj z Janijem Severjem, ukvarja z obdobjem slovenske zgodovine, za katerega se zdi, da bolj ali manj živi v mitih in legendah, v nostalgičnih predstavah, v katerih je Slovenija nova Švica, Slovenci pa svetlolasi smučarji na elankah ali marljivi delavci s hišami Marles. A kot v filmu pove Ervin Hladnik Milharčič, je bila podoba slovenstva seveda zgolj marketinška izmišljotina, vendar lepa izmišljotina.

Dokumentarec se sprehodi po jugoslovanskem kulturnem prizorišču med letoma 1976 in 1991, ko je Jugoslavija počasi razpadala, a na papirju še vedno obstajala. Prosti tek, ki je nastal po Titovi smrti, so v Sloveniji zaznamovala kulturno-umetniška gibanja, ki so temeljila na drugačnosti, in kot se v filmu spominja edina ženska sogovornica Miša Molk, je bilo to obdobje, ko je bilo biti drugačen zaželeno, nekaj, kar se je na žalost spremenilo kmalu po osamosvojitvi. V filmu so tako omenjena gejevsko-lezbična gibanja, FV, novi kolektivizem, NSK, Irwini in skupina Laibach, pa seveda obdobje punka in novega vala, ter, še posebej pohvalno, Agropop, glasbena parodija, ki so jo najbolj toplo sprejeli prav tisti, iz katerih se je norčevala.

Poleg umetniško-kulturnemu dogajanju tistega časa pa dokumentarec precej časa nameni tudi vlogi oglaševanja pri grajenju te nove slovenske identitete, po kateri naj bi se "dežela" Slovenija razlikovala od preostalih jugoslovanskih republik. Jani Bavčer, Jernej Repovš in Zdravko Duša predstavijo akcijo Slovenija, moja dežela, Vital Verlič in Marko Vičič pa akcijo ob plebiscitu. Seveda ni smela manjkati niti akcija Podarim dobim in posnetek, ko srečna nagrajenka prejme športno letalo, ter legendarna oglasa za Frutek in mleko.

Ne glede na gledalčev ali gledalkin osebni odnos do povzdignjenega in posvečenega obdobja naše zgodovine dokumentarec s svojimi arhivskimi posnetki in tekočim potekom ponuja veliko razlogov za zabavo, med drugim so omembe vredna skoraj laibachovsko kičasta ozadja govorcev, neusahljiv vir smeha pa ponujajo seveda arhivski posnetki: mladi Žižek, mladi Predin, mladi Zoran Thaler in predvsem mladi Jelko Kacin z najbolj suverenim javnim nastopom vseh časov.

Za režiserkine vrstnike dokumentarec Nekoč je bila dežela pridnih tako ponuja kontekst, v katerega lahko postavimo stvari, ki so se valjale po naših domovih, ko smo odraščali. Grd beli naglavni trak z lipovim listom, bankovec fiktivne valute lipa, kaseta skupine Laibach, članek Mamula go home in drugi artefakti obdobja, ki se jih starejše generacije verjetno bolj ali manj spominjajo z nostalgijo. A čeprav se skozi dokumentarec pogosto zdi, da smo priča še eni filmski fantaziji "osamosvojiteljske" generacije, se kljub občasni odsotnosti samokritike pričevalcev dokumentarec konča v duhu ugotovitve, da je šlo za konstrukt. Kot proti koncu namreč ugotavlja Marcel Štefančič mlajši, je najbolj priljubljen slovenski lik Kekec v resnici mali fašist, dežela pridnih pa se je razkrila kot dežela lopovov.