"Če bi bile vse slovenske matere takšne kot Meta, bi se nam rojevali sami Kekci."

Režiserka Urša Menart se je po raperski sceni v Sloveniji (Veš, poet, svoj dolg?) in vlogi oglaševanja pri osamosvojitvi (Nekoč je bila dežela pridnih) v svojem tretjem celovečernem dokumentarcu lotila ženskih vlog v slovenskem filmu. Film Kaj pa Mojca?, za katerega si je ogledala okoli 200 slovenskih filmov, ponuja pregled ženskih vlog v slovenskem filmu, ki so z izjemo partizank precej blizu filmskih klišejem na splošno. A za razliko od hollywoodske produkcije, ki prisega na vedno bolj stereotipne podobe žensk, se pri nas po mnenju Urše Menart razmere izboljšujejo.

Kaj je spodbudilo vaše raziskovanje ženskih vlog v slovenskem filmu? Nekoč sem brala članek o tem, kako je v hollywoodskem "mainstream" filmu, torej v filmih, ki večinoma prihajajo k nam v kino, reprezentacija žensk čudna, klišejska. Zanimalo me je, ali je pri nas tudi tako. Hkrati pa sem se spomnila, kako je bila pred 20 leti, ko me je film že zelo zanimal, nisem pa še vedela, da bom režiserka, moja asociacija na slovenski film vedno zasanjana ženska, ki govori stvari, kot so: "Ljubim te", "Srečna sem". Neke čudne stavke, ki jih v življenju nikoli ne slišiš. Želela sem preveriti, ali ti klišeji res obstajajo ali gre le za neke moje neosnovane predstave.

In ti klišeji so se potrdili? Deloma. Če sodoben slovenski film, s tem mislim filme, posnete v zadnjih 30, 35 letih, primerjaš s tem, kaj smo v tem času dobili iz Hollywooda, smo mi kar na boljšem. Tam je klišejev bistveno več. Tipi ženskih likov niso značilni samo za slovenski film, temveč so značilni za filme na splošno, saj so povsod v filmu vedno prevladovali moški režiserji. Vendar se razmerje med režiserji in režiserkami vendarle nekoliko izboljšuje, režiserk je vedno več, razen seveda v Hollywoodu, kjer so redkost.

Feministična filmska teorija opozarja na to, da so vloge žensk v filmu pogosto zreducirane na matere, device in prešuštnice … Tako, ja, na nekakšne biblijske tipe.

Ampak svoj film začnete s partizankami. Te so res posebnost jugoslovanskega filma. To je res posebnost slovenskega oziroma jugoslovanskega filma, čeprav so bili že slovenski partizanski filmi nekoliko drugačni od jugoslovanskih. Če malo posplošim, so bili slovenski filmi, z izjemo prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji, zastavljeni bolj individualno, v ospredju so bile dileme posameznika, ni bilo toliko zanosa, kolektivne borbe, kakršne so v nekaterih vojnih spektaklih, verjetno že zaradi proračuna. Slovenska produkcija je bila od nekdaj majhna.

Zanimivo je tudi to, da se pri nas prvi zvočni celovečerni film pojavi po drugi svetovni vojni, ko tudi v naši družbi nastanejo pomembne ideološke spremembe. Kot v dokumentarcu pove Majda Širca, so na družbeni ravni takrat nastale spremembe, vsaj v teoriji, če že ne v praksi, glede izenačitve spolov v zakonodaji. To se zelo odraža v filmu in zelo jasna je ločnica, kje se to zgodi, torej ravno takrat, ko se pri nas začnejo snemati zvočni celovečerci. Ti torej pridejo v paketu.

Se tudi v filmu odraža sprememba, ki je v slovenski družbi nastopila po osamosvojitvi, ko so na področju dojemanja enakopravnosti nastajale vedno večje težnje po individualizaciji, tradicionalnih vlogah spolov? Takšne težnje sem opazila že pri pripravi dokumentarca Nekoč je bila dežela pridnih. Čeprav sem bila takrat premlada, da bi se tega spomnila, bi lahko sodeč po glasbi in videospotih iz osemdesetih, pa tudi po pričevanju drugih, rekli, da je bila družbena klima, sploh v Ljubljani, precej bolj strpna in odprta, kot je v marsikaterem pogledu danes. Sploh če upoštevamo, o kakšnih referendumih se pogovarjamo danes.

Lahko bi rekla, da se nek prelom z osamosvojitvijo zgodi tudi v filmih, ki so se začeli obračati navznoter, k bolj družinskim, intimnim temam. Zaradi teh filmov ima danes slovenski film nekoliko krivično predznak depresivnega in dolgočasnega, da so v njem prizori, ki se dogajajo v neki kuhinji, v polkletnem stanovanju, z družino, v kateri je oče pijanec, žena pa trpi. Ne vem, če bi našla film, ki ustreza temu stereotipu, bolj gre za vzdušje, za obračanje v intimo, bolj tradicionalne vrednote, stran od socializma.

V dokumentarcu izpostavite še eno zanimivo razliko med socialističnim obdobjem in obdobjem po osamosvojitvi. In sicer da se v slovenskih filmih pred osamosvojitvijo vedno rojevajo fantki, po osamosvojitvi pa deklice. Kolikor sem gledala, se v slovenskem filmu iz obdobja Jugoslavije res ni rodila nobena deklica. Navdih za to vprašanje sem dobila v nekem članku, kjer so izračunali, da v hollywoodskih filmih rečejo "It's a girl!" (Deklica je!) manj kot v enem odstotku, zato sem spremljala situacijo pri nas. Zanimivo je bilo, da tudi ko je šlo za hipotetičnega otroka, torej ko v filmu izvemo, da je junakinja noseča, je to avtomatsko pomenilo, da bo sin. Večkrat se je to pojavilo, bolj mi je bilo smešno.

Po osamosvojitvi pa je prišla nova generacija filmskih ustvarjalcev, recimo Janez Burger, Damjan Kozole, Metod Pevec in drugi, ki tega verjetno niso počeli zavestno, ampak kot da bi imeli zaradi svojih predhodnikov slabo vest. In kar naenkrat so se v slovenskem filmu začele rojevati deklice. Kot da bi se zavedali zgodovine in si rekli, da ne morejo biti taki kmetavzarji kot tisti pred njimi.

Sogovornice v dokumentarcu po drugi strani ugotavljajo, da v socialističnem filmu ženska praviloma simbolizira svetlo prihodnost, ampak rojeva pa dečke. Ženska pooseblja upanje na lepšo prihodnost, ker bo rodila zelo dobre delavce. V filmu Na svoji zemlji proti koncu izvemo, da je Tildica, ki jo igra Štefka Drolc, noseča. Čeprav nihče ne špekulira, katerega spola bo otrok, prizor nekoliko spominja na Marijo s plaščem na Ptujski gori, prav takšna kompozicija kadra je, ona je noseča in govori o lepši prihodnosti. Ženske so zato simbol lepše prihodnost, ker lahko rodijo novo, boljšo generacijo moških, ki se bo manj bojevala in več delala. Poleg partizank je v slovenskem filmu zelo prisoten lik trpeče matere. Ta je verjetno prišel kar iz slovenske književnosti, po kateri so snemali filme. V dokumentarcu je izpostavljena Meta iz Samorastnikov kot do skrajnosti trmast lik matere … Če bi morala v slovenskem filmu najti ženskega Kekca, kar je bilo eno od hipotetičnih vprašanj pri snemanju, bi bila to definitivno Meta iz Samorastnikov. Ona je postavljena na piedestal kot simbol majhnega, revnega naroda: ja, ubogi smo, ampak smo trmasti, uporni. Trma je tukaj prikazana kot pozitivna lastnost tega, kako se mi kot narod ne damo. Meta ni podobna materam, ki se nam smilijo, ampak je prikazana kot nek vzor.

Ampak je trmasta do te mere, da že škodi sama sebi in svojim otrokom. Seveda, ampak predstavljena pa je tako, da če bi bile vse slovenske matere takšne kot Meta, bi se nam rojevali sami Kekci.

Je pa večina slovenskih filmov pred osamosvojitvijo nastala po literarnih predlogah, to je bilo programsko, da se mora na primer ekranizirati Prežihovega Voranca, pa Ivana Tavčarja. Tako da je logično, da so se materinski liki iz književnosti prenesli na film.

Bi lahko rekli, da so v slovenskem filmu tudi "kul" dekleta? Je takšen primer Vesna? Ravno liki v filmih, ki niso posneti po knjižnih predlogah, so najbolj "kul", tudi delujejo bolj življenjsko. Čeprav je morda klišejsko, ampak slovenski film je res dolgo časa temeljil na socrealistični literaturi. In ravno dekleta, ki so se zasidrala v pop kulturi, kot so Magda iz Ne joči, Peter, pa Meri iz To so gadi, so junakinje iz filmov, ki so nastali po izvirnih scenarijih. Pri nas se je precej izpostavljal problem scenaristike, zato je film temeljil na slovenski književnosti, a največje uspešnice so nastajale po izvirnih scenarijih.

Pia Zemljič v dokumentarcu omenja "neugodno obdobje" vsake igralke med 20. in 35. letom, ko mora v filmu ves čas igrati zapeljivke, fatalke, ki jih v resničnem življenju še ni nihče videl in so v slovenski film pravzaprav prišle iz drugih filmov. Katere so te slovenske fatalke? Klasične fatalke, kakršne so značilne za film noir, pri nas zelo težko najdemo. Pri nas so bolj prevladovale zapeljivke, ki so pomembne za zgodbo, ker motivirajo glavnega junaka, zaradi njih nekaj počne, se spremeni. Včasih imajo celo vsaka neko svojo težavo, niso pa pomembne ob koncu filma. Verjetno so prišle iz tujih filmov, kar iz ameriškega filma, mogoče je kriv tudi Fellini. Že Meta v Cvetju v jeseni je nekakšna ruralna fatalka oziroma tisti tip ženske, ki je zelo lepa, a sama ne ve, da je lepa, tak "nagravžen" kliše iz literature.

Milena Zupančič je temu liku tudi vdihnila nekaj življenja, saj si je tudi nekoliko po svoje interpretirala njeno zgodbo, zaradi česar si njo bistveno bolj zapomniš kot tega Janeza. Prizori, v katerih je on sam v Ljubljani, bi kar prevrtel naprej, tako so nezanimivi.

V dokumentarcu se zazdi, da je bila Milena Zupančič morda že sama po sebi neka značilnost slovenskega filma. Ona je imela obdobje, ko je bila res povsod, tudi v hrvaških, srbskih filmih, in to z razlogom. Ona je imela vedno vlogo, ki bi bila lahko klišejska, a se je potrudila in v njej našla svojo zgodbo. Morda se režiserji tega sploh niso zavedali, a mislim, da je tudi zato tako izstopala. Ne samo da je imela karizmo, ki jo ima še vedno, zelo inteligentna igralka je. Vedno je znala iz likov, ki bi bili lahko precej brezzvezni, ker niso vsi dobro napisani, potegniti nekaj, zaradi česar si ti njo gledal in je bilo vseeno, ob kom je igrala. Ona je res ikona, saj, kdo pa je na naslovnici Filmografije slovenskega filma, Milena Zupančič, vendar!

V dokumentarcu tudi pove, da je lahko sama do neke mere diktirala razvoj svojega lika, se odločala, kdaj je bilo potrebno, da se lik razgali in podobno. Definitivno je nekaj pomenilo, če imaš v filmu Mileno Zupančič, že za to, koliko kart boš prodal. In verjamem, da je bil marsikdo na ta račun pripravljen sprejeti kakšen kompromis. Ne vem pa, koliko so preostale igralke imele teh možnosti. Ona se definitivno ni pustila kar tako.

V dokumentarcu govorite tudi moškem pogledu v filmu, ki je posledica prevlade moških med režiserji. Sama ste oboževalka Hitchcocka. To je bila moja obsesija, ko sem bila še otrok, ja.

Pri njem je recimo zanimivo, kako preklaplja med pogledi, ne gre samo za klasičen moški pogled, recimo v Ptičih je njegov pogled bolj ženski. Se pri nas zgodijo takšne menjave pogleda? Ali je Varuh meje tisti film, ki to naredi prvi in to namerno? Menjave obstajajo že prej, recimo v Maškaradi, kjer je edini očiten primer, ko so vloge obrnjene. Namesto da gledamo klasičen prizor, v katerem moški gleda žensko, Hladnik situacijo obrne in mi gledamo žensko, ki sedi na tribuni in gleda moškega, kako igra košarko. To je prvi primer, ki sem ga opazila, pojavljajo pa se tudi pozneje. Varuh meje je prvi, ki je to naredil načrtno, ampak mislim, da je tudi Hladnik to počel zavestno. A verjetno mu je bilo bolj zanimivo to, da gre tudi za obrat v starosti, torej da starejša ženska nastopa v vlogi "plenilke". Na splošno je Maškarada zanimiv film, precej stvari se je v njem zgodilo prvič.

V dokumentarcu je montaža prizorov, v katerih ženske serijsko izrekajo: "Kriva sem". Kaj se v resnici dogaja v teh prizorih? Kar za vse so krive, za vse. Vedno je kriva mati. Meni je to smešno, kot da bi stalno poslušal Ruglja, da so za vse krive mame, ker so slovenski očetje tako ali tako odsotni, in vso krivdo za neprimerno vzgojo prevzame mati. Še bolj smešno je, da v teh filmih pogosto sploh ne moreš vedeti, česa so krive, kar tako, malo na splošno so one krive vsega.

Drug pogost vzklik pa je: "Srečna sem!" Ja, ampak samo nekje do sedemdesetih, potem to izgine. To pa sploh ne vem, od kje se je vzelo, dvomim, da iz literature. Moški tega nikoli ne izrečejo, ker imajo toliko drugih skrbi. Sumim, da je to scenaristična bližnjica, s katero poveš, da smo na točki, ko je vse v redu, ali pa tik preden bo šlo vse v "maloro".

Katere ženske vloge so vam med pregledom najbolj prirasle k srcu? Meni so zelo pri srcu komične vloge za mlajša dekleta. Težko bi rekla, da so te v najboljših filmih, ampak te najraje gledam. Hiperbola v Ne čakaj na maj, pa Zora, ali pa Frida v Jebiga.

Sami pa pogrešate akcijske slovenske filme? Akcija je problematičen žanr zaradi proračuna. Ampak to bi bilo super. Pogrešam tudi kakšen mladinski film, kjer bi bila dekleta glavne junakinje. Ampak mi je ravno eden od sošolcev povedal, da začne kmalu snemati enega. Upam, da bo moj dokumentarec moje kolege in kolegice spodbudil, da bi pri pisanju scenarijev pomislili tudi na stranske vloge. Za glavne vloge se že potrudijo, dajo likom kakšno dodatno plast, težava je pri stranskih vlogah, to opažam predvsem pri ženskih, so zelo enodimenzionalne.