Ponedeljek, 26. 8. 2013, 7.55
8 let, 7 mesecev
Na koncu ne umre ljubezen, umre jezik ljubezni
Tema te "banalne" tragedije je ljubezen. Čeprav Audrey in Stan (Pia in Marko) nista tragična junaka, temveč običajen par, ki se med krizo utaplja v vsakdanjih življenjskih težavah, dogajanje za igralca in gledalce vseeno ni nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah.
Redkokatero sodobno besedilo nas zadeva tako neposredno in kljub prozaičnosti prodre do najskrivnejše globine bistva. "Zapiranje ljubezni je besedilo, v katerem sublimni teoretični motivi parazitirajo na perverznem ljubezenskem kiču. Ustvarjata ga dva monologa, ki razvijata isti govor o življenju, preživetem skupaj, o drastičnem razhodu in grozi zaradi neznane prihodnosti. Oba junaka sta polna prezira, hladu in okrutnosti. V tem dvoboju med moškim in žensko je govor edino orožje, besede so streli in udarci z bajonetom. Stan (Marko) obračun začne, Audrey (Pia) ga konča. Ko eden govori, drugi posluša in preži nanj iz goste tišine. Govorjeni dialog zaradi fizične napetosti deluje kot simultani odgovor na molk nemega sogovornika," je o predstavi zapisal režiser Ivica Buljan.
Medtem ko gledalec vznemirjeno spremlja zaplet ljubezenskega razhoda, nenehno preverja tudi poznavanje osnovnih gledaliških načel: kaj je pogled. Brisanje meje med igralcem in dramskim likom dodatno okrepi gledalčev voajeristični položaj ter tako še poudarja brutalnost situacije in občutek, da gledalec sodeluje v realnem. Opazovalec se z dogajanjem ne poistoveti prek fiktivnih junakov, ampak prek lažno ustvarjene bližine z izvajalcema in njuno zgodbo.
Na vprašanje, kako sta se Pia Zemljič in Marko Mandić na odru spoprijemala z brisanjem meje med njima kot igralcema in med tem, kar Pia in Marko dejansko sta, je Zemljičeva za Planet Siol.net odgovorila, da v predstavi igrata igralca, ki sta dolgoleten par z otroki in v teatru končujeta svojo ljubezensko zgodbo. "Sam avtor je želel, da igralci v predstavah po vsem svetu uporabljamo svoja resnična imena, kar ustvarja še neki vzporeden svet asociacij, mislim pa, da sva do zdaj midva edina, ki sva tudi v resničnosti par. Zagotovo so šle stvari v kopanju in lepljenju nase še globlje kot sicer, preizpraševanje vzgibov za besede in dejanja, ki si jih zadajata, kreiranje te Pie se je torej začelo s Pio, a je ubralo svojo pot v smeri predstave in nase nalepilo še Erinije, Hero, Evridiko, Beatrice, Medejo … Tukaj ne gre za konverzacijsko dramo, kjer bi bili priča nekemu malo hujšemu zakonskemu prepiru v dokumentarnem slogu, ampak za tragedijo, sicer banalno, a vendar. Zakol ljubezni, bruhanje besed, ki klofutajo, zabadajo, se ponekod v stilu klasicističnih tragedij valijo iz ust kot visoka poezija, drugič pa spet pritlehno in vulgarno zasvinjajo zrak. Torej Pia igralka in Pia oseba se enako neumorno spopadata z materialom, s to psihološko, emocionalno, fizično in predvsem igralsko nalogo."
Marko je med drugim poudaril, da je bistveno to, s kom delaš: "Zdi se mi, da je to, s kom delaš, bistveno. In tudi igralci, s katerimi se plemenitiš. To, s kom igraš, s kom igraš duete, je ključno. Ne gre za merjenje moči, temveč za soočanje dveh različnih energij, ki se morata uskladiti." Prepričan je tudi, da je pristnost treba iskati v skrajnostih, saj je po njegovem mnenju življenje precej bolj skrajno, kot si igralci v gledališču predstavljajo.
"Včasih si v glavi naredimo blokado, kje naj bi bile meje našega prizora, meje naše zgodbe. Bil sem vesel, ko sem se nehal spraševati o tem, zakaj mi je režiser rekel, da se moram zdaj usesti, zakaj moram narediti to in to. Bistvo igre je, da izpolniš navodilo, tudi lastno, po nekem številu ponovitev si to osmisliš. Ali pa se zgodi kaj drugega. Izkustvo in izkušnja sta v gledališču najpomembnejša. Režiser pa nam s svojim konceptom, videnjem sveta in gledališča da okvir. Zato so tudi predstave tako različne. In naša igralska 'kurbirskost' super."
Pia je dodala, da se pri ustvarjanju vloge na začetku zanaša na intuicijo, med vajami pa postane precej racionalna. "Povezujem, razčlenjujem, kopljem, se ukvarjam z detajli. Rada sama potegnem dramaturški lok svoji vlogi. Ko je stvar zrela, pa skočim na glavo in spustim emocije, preizkušam meje. Vsak igralec ima svojo metodo za priklic, spodbujanje čustev. Meni čustveni spomin, vezan na lastno življenje, ne pomaga, če že, morda imaginacija, kaj bi, če bi … Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov do … se naseljujejo te moje vloge."
Zapiranje ljubezni ni samo predstava z napeto zgodbo, ki jo vsak od nas na hrbtu vleče vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in v celovitosti življenja nasploh. Med predstavo igralca segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo … Med igralcema, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Ni teatralnosti. Gre za operacijo na odprtem srcu. Kdo umre? Kaj umre? Ljubezen? Ne. Jezik. Odnos med dvema je jezik – fizični ali verbalni. Ko ubijemo odnos, ubijemo jezik …