SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Muzikal Chicago: … and All That Jazz!

4

termometer

So muzikali, ki so vizualni odrski blockbusterji, ki poleg izvrstne igre in petja gledalcu ponudijo izjemne efekte in scenografijo.

So pa tudi muzikali, ki lahko pritegnejo zgolj z zgodbo, vrhunskim petjem in še boljšim plesom.

Eden takšnih je Chicago, zgodba o pokvarjenosti, korupciji, škandalih in instantnem zvezdništvu (čeprav na račun kriminala), ki sem si ga ogledal v londonskem gledališču Cambridge Theatre.

Omenjeni muzikal spada v kategorijo "oldtimerjev", saj je na sceni že vse od leta 1975, ko je premierno zaživel na newyorškem Broadwayu. Zgodba o dveh morilkah, eni, ki je zvezda v varieteju, in drugi, gospodinji, ki si želi postati umetnica in biti priljubljena, temelji na resničnih dogodkih iz leta 1924, ko je ameriško prebivalstvo dihalo in živelo za odmeven sodni proces o resničnih morilkah, Beulah Annan in Belvi Gaertner.

Za potrebe glasbene predstave so originalni ustvarjalci, John Kander, ki je spisal glasbo, pisec besedil za komade in scenarist Fred Ebb ter soscenarist in koreograf Bob Fosse, imena dveh glavnih protagonistk spremenili v bolj zveneča, Roxie Hart in Velma Kelly, in ... vse drugo, bi lahko rekli, je zgodovina. Izjemen uspeh predstave skozi desetletja je leta 2002 okronala še s šetimi oskarji nagrajena filmska različica ameriškega režiserja in koreografa Roba Marshala, kjer sta v vlogah Roxie in Velme blesteli Renee Zellweger in Catherine Zeta-Jones.

Londonska postavitev že legendarnega muzikala je naravnost fantastična. Kljub statični in v primerjavi z drugimi produkcijami v Londonu celo nekoliko siromašni sceni – na odru stoji le ogromna lesena konstrukcija, razgibana tribuna, v kateri so na različnih ravneh in globinah umeščeni glasbeniki ter zevajočo odprtino na sredini tribune, skozi katero so vstopali in izstopali igralci –, je predstava po zaslugi energijsko nabite igralske zasedbe, ki zna peti in plesati, nepozabna.

Omeniti velja Christie Brinkley in Amro-Faye Wright, ki sta v vodilnih ženskih vlogah prepričljivi sočni zapeljivki, ki ju, čeprav sta morili, preprosto občuduješ in imaš rad. Christie je v vlogi platinaste skodrane svetlolaske Roxie sprva moralno zadržana, a se kmalu po vsej pozornosti, ki jo je deležna po umoru ljubimca, prelevi v pravo "famme fatale", levinjo, ki želi samo še in še. Glasovno je izjemno močna, igralsko še bolj. Izvrstna protiutež, igralsko in glasovno, njeni Roxie je jezikava in odrezava Velma, umetnica v kabaretu, ki je umorila svojega soproga in sestro, ki se je zapletla z njim. Amra-Faye je Velmi vdahnila prepotrebno trdnost, komičnost in močno voljo, ki jo njen lik za preživetje tudi potrebuje. Nasprotno od Roxie je najprej "polna sebe", a pod pritiski javnosti in konkurence, ki jo za zapornimi rešetkami vidi v Roxie, postane pohlevno ustrežljiva.

Izvrstna je tudi Jasna Ivir, ki je kot slastno baročna matrona Morton preračunljiva, a tudi ljubeča in zaščitniška zaporniška mama jetnicam. Njena sposobnost z močnim, čistim glasom odpeti komad When You're Good to Mama ter samo stati na mestu in z natančno odmerjenimi pogledi in senzualnimi, celo nekoliko seksualnimi kretnjami prepričati gledalca, da je ona "THE one", je perfekcija v svoji najčistejši obliki.

Tudi moška protagonista, Jonathan Wilkes kot očarljivi odvetnik Billy Flynn in James Doherty kot Amos Hart, "copatasti" soprog Roxie Hart, svoje delo opravita pohvalno. A tu gre za ženske, in ženske so zakon.

Odločilno vlogo v predstavi ima seveda glasba. Koreografinja Ann Reinking je z resnično nadarjenimi plesalkami in plesalci, zboristi v predstavi, brez katerih, to izpostavljam, predstava ne bi bila to, kar je – odličen gledališki posladek –, v tako značilnem duhu Boba Fosseja (pomislite le na izrazite kretnje v zapestju in prstih) poskrbela za izrazit in eksakten stilski gibalni kolaž.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin