Kdo so Obsedenci Marjance Scheicher?

Marjanca Scheicher je svojo peto knjigo, ki jo je poimenovala Obsedenci, začela pisati že pred časom. Knjiga je izšla v poletnih mesecih, ker avtorica trdi, da je prijetno poletno branje.

O čem govori knjiga Obsedenci? Knjiga govori o mladih slovenskih ženskah in malo manj mladih slovenskih moških, ki so na vidnejših položajih. Ob tem se dotika njihovih odnosov in njihovih obsedenosti. S tem mislim, da so obsedeni z nadzorom, denarjem, seksom, življenjem na visoki nogi, posestjo, kar pomeni, da si lastijo ljudi v smislu ti si moja, moraš me gledati, moraš biti z mano, moraš mi kupovati, moraš mi dati.

Pa imajo ti liki tudi kakšno pozitivno obsedenost? Hm … Dobro vprašanje. Zgodba, to moram povedati, ni negativna, zgodba je zelo prijetna. Gre za poletno branje, v katerem se prepletata pozitivna in negativna obsedenost. Pozitivna je na primer ta, da glavna junakinja želi imeti nadzor nad svojim moškim, a ugotovi, da ga ima rada. V bistvu je tudi nekaj pozitivnih obsedenosti, čustva so lahko tudi obsedenost in v tem primeru gre za pozitivno obsedenost.

Glede na to, da ste bili do nedavnega novinarka v rumenem mediju, ste te ljudi osebno spoznali tudi na slovenski sceni in jih umestili v knjigo? Seveda so notri ljudje, ki sem jih spoznala, a so precej zakriti, skriti, težko jih boste našli neposredno. Osnova knjige je dokaj resnična, ne povsem, liki v knjigi pa so v celotni izmišljeni. Marsikdo se lahko z liki sicer poistoveti, tako kot v mojih prejšnjih knjigah, a to niso ljudje iz rumenih medijev. Tokrat sem pisala o ljudeh iz gospodarstva, ne o Janu Plestenjaku. V knjigi torej ni glasbenikov, umetnikov, medijskih oseb, so pa direktorji, lastniki podjetij, finančni direktorji, skratka neka skupina ljudi, ki ima denar, a ga vseeno nima.

So torej to ljudje, ki ste jih spoznavali v času, ko ste bili novinarka? Ne, nisem jih spoznavala skozi svoj posel, spoznavala sem jih skozi svoj značaj.

Obsedence ste izdali kot prvo knjigo svoje novoustanovljene založbe. Zakaj? Odprla sem založbo, kjer imam kot glavno dejavnost prijavljeno izdajanje knjig, Morda bom v tem podjetju kdaj izdajala še kaj drugega, a za zdaj ostajam pri knjigah.

Kdaj in kako pa je začela knjiga nastajati? Začela je nastajati lani. Vsako leto sem izdala eno knjigo razen predlani, ko sem izdala dve. Vse knjige so naletele na dober odziv in želela sem si pisati erotične romane, tako da sem najprej našla naslov za knjigo. Komurkoli sem ga povedala, vsak je bil navdušen. Naslov je tisti, ki poleg vsebine najbolj pritegne bralca, in zato je zelo pomemben. Nato je knjiga nastajala spontano, ko sem jo pisala, nisem imela nobenega namena koga v njej "potunkati", in kot takšna je tudi izšla.

To pomeni, da je scena, o kateri pišete, v celoti obsedena, ali poznate tudi ljudi, ki ne spadajo med obsedence? Okoli sebe imam vedno zbrane prijetne, prijazne, nasmejane in pozitivne ljudi, ki so v veliki meri povsem drugačni od teh v knjigi. Ob tem želim povedati, da v knjigi nisem opisala svojega življenja. Kot vsak pisatelj sem si zamislila neko zgodbo in neke ljudi, ki niso povezani z mano oziroma z mojim osebnim življenjem. Osebe so takšne, da se razlikujejo od resničnosti, v nobenem primeru ne gre za mojo avtobiografijo.

V knjigi piše: "Bolj jebeš tipe v glavo, raje te imajo." Ali torej tudi ženske v tem romanu nimajo ravno čiste vesti? Ja, res je, niso čisto gladke, da se razumemo. Obdobje recesije zelo vpliva na ljudi. Ko sem pisala Kešpičko, je bil odziv pozitiven, saj se je veliko ljudi lahko z njo poistovetilo. V Obsedencih pa so v ospredju ženske, ki so zelo podobne "keš pičkam", a niso le to, saj jim je pomembno tudi, da imajo ljubezen in pozornost. Stavek, ki ste ga izpostavili, pove, da se glavna junakinja ne želi z moškim zapletati v nek boj, saj si želi, da bi od njega dobila zasluženo pozornost. Kako pa doseže to pozornost? Tako, da si jih privoščijo ali da spijo z njihovimi najboljšimi prijatelji. Ženske namreč želimo pozornost, a je največkrat ne dobimo in četudi nismo edine, si želimo imeti občutek, da smo edine. In da nekaj od moškega dobimo, seveda.