Jože Pirjevec: Tito in tovariši

Zakaj nas lik Tita še vedno vznemirja? Zanimivo, pravzaprav gre še vedno za eno temeljnih političnih vprašanj naše stvarnosti. Zakaj se po toliko letih in po toliko bolj ali manj dokazanih dejanjih ali celo zločinih Tito še vedno pojavlja kot heroj ali celo kot vodja nekakšnega kulta? Maršal zdaj bolj kot kdaj prej velja za nekoga, ki lahko uredi stvari, ki jih ni mogoče urediti drugače kot s čudeži. Kako se je pravzaprav lahko zgodilo, da je Tito postal lik državnika, za katerega mnogi menijo, da lahko odigra spretno na vseh frontah, in to celo zdaj, v naši družbi, ki je s preteklostjo menda skoraj opravila? Tito je postal privid, pri katerem se afere začnejo in končajo. Tito je lik, ki lahko dobi svojo spominsko pot in jo le nekaj mesecev pozneje tudi izgubi. Tito je osebnost, ki ji posvetijo knjigo (nihče ne ve več, katero po vrsti), in jo ne samo razprodajo, ampak z njo sesujejo vso kuharsko, vrtnarsko in shujševalno čtivo na naših policah.

Danes je 29. november, praznik Jugoslavije in pravi dan, da tudi na teh straneh omenimo Pirjevčev "bestseller", ki ne riše zgolj Tita in tovarišev, ampak dolga poglavja posveča tudi zgodovini države, ki je umrla in za katero nam še vedno obljubljajo, da se bo vrnila in nam omogočila, če že ne bogastva, pa vsaj nekakšno povprečno socialno varnost, službe in zmage v ekipnih športih.

Na videz se tudi Jože Pirjevec, trenutno najpopularnejši slovenski zgodovinar, s temi trditvami strinja, po drugi strani pa o času Titove smrti pravi: "Razmere so bile res tragične. Jugoslavija je imela približno 21 milijard ameriških dolarjev zunanjega dolga, za katerega je šel velik del narodnega dohodka, medtem ko je bilo 6,5 odstotka prebivalstva brez dela." Tito je torej umrl v pravem času, da ni bil kriv za gospodarsko smrt države, hkrati pa je bil, celo bolj kot na Golem otoku, kakopak krvnik za tisoče mrtvih v državljanski vojni, ravno tako kot tisti, ki so bolj ali manj neukim porinili puške v roke.

Ampak Pirjevec ne gre tako globoko, včasih zgolj brez vsakih čustev našteva podatke, ki so bili do zdaj manj znani (banalno, ste vedeli, da je Titova mati – Slovenka – umrla za špansko gripo). Včasih se torej izogne analizam in samo našteva dogodke, ki so neposredno povezani s Titom in, kot rečeno, tudi tiste, ki so vezani zgolj na našo nekdanjo državo. Državo, v kateri smo se mnogi izšolali, se zdravili in najeli kak ugoden kredit. Jasno, mogoče je bil Tito tisti, ki je naročil povojno čiščenje domobrancev, ustašev in četnikov. Mogoče je bil Tito tisti, ki nam je za svojega življenja prizanašal z res neugodnimi bilancami države, a hkrati je bil tisti, ki je odprl šole za vsakogar (tudi na bližnjih volitvah se bodo kandidati kitili s sedmimi stopnjami, ki so si jih priborili v Titovem socializmu), če ne drugega, tudi zato, da je imel mir pred državljani, medtem ko se je zabaval s svojimi tovariši in (jasno) s tovarišicami. Saj veste, imel je v rokah vse večje vile, vse gradove, jahte, ladje in celo otoke. Pred leti sem se pogovarjal s človekom, ki je kot novinar s Titom križaril na "šolski ladji" Galeb. Vozili so se kak mesec, Tita pa so videli samo enkrat. Pa mi naj še kdo reče, da je šlo za majhno ladjico.

Večine pa ne Pirjevčeva ne kaka druga resnica o Titu niti ne zanima. Prepričani so, da je bilo takrat, nekoč, veliko bolje. Če ne drugega, so bili mlajši, in če ne drugega, je res, da nam že dolgo ne gre več tako dobro. Po drugi strani pa se Titovo ime sijajno ujema z zgodbami ljudi, ki bi ukinili borze, univerze, vozovnice za avtobuse in evro. Upajmo, da za takšne stvari ne bodo potrebne svetovne vojne in bitke, ki so šle fantu iz Kumrovca tako dobro od rok.