Janja Glogovac: Trenutno je zame hotel Palace nočna mora

Dokumentarni film Mistika hotela Palace, ki je prejšnji torek skrivnostno "izginil" z RTV-jevega sporeda, naj bi predvajali prihodnji mesec. Film bi moral biti na sporedu že do konca leta 2009, vendar se je zaradi menjavanja podpisnikov pogodbe med režiserko in koproducentom Istrabenz Hoteli zapletlo. Slednji naj bi celo dosegel umik filma s sporeda. Zdaj so na vrsti pravniki, čeprav bi morala imeti zadnjo besedo pri predvajanju avtorica filma, ki se je ob novici o umiku tudi sama želela umakniti. A ji je odziv medijev in gledalcev dal nov zalet in film nepreklicno prihaja na male ekrane.

Pogodbena razmerja med strankami naj ne bi bila urejena. Kaj je sporno?

RTV in Istrabenz nimata nobene pogodbe. Med RTV-jem in mojo produkcijsko hišo Adeo filmom je sklenjena pogodba, ki je v celoti urejena, in film bi moral biti predvajan. Istrabenz Hoteli ne bi smeli imeti nobenega vpliva na datum predvajanja filma. Pogajanja pa še trajajo.

Kaj je bilo tisto, zaradi česar naj bi Istrabenz ustavil predvajanje filma?

Njihov argument je bil, da niso videli filma, kar ni res. Poleg tega so menili, da bi film lahko škodoval ugledu podjetja.

Istrabenz je film videl aprila lani. Kako so ga takrat sprejeli?

Takrat so si zaželeli še filmski napovednik, na podlagi katerega bodo potem še sami iskali sponzorstva za film. Na koncu pa niso plačali ne napovednika ne filma. Vsa postprodukcija je šla iz mojega žepa.

Kakšna je vloga RTV-ja v tej zgodbi?

RTV je dobil samo licenco za predvajanje. Njegova obveznost je bila, da film predvaja do konca leta 2009. Kršili so avtorske odločbe, saj je avtor tisti, ki določa, kje in kdaj bo film predvajan.

Kaj se je zgodilo prejšnji teden iz srede na četrtek, ko ste sporočili, da je Istrabenzu film naenkrat postal všeč?

Film so si še enkrat ogledali. Ugotovili so, da je v odjavni špici nekaj slovničnih napak, sicer pa jim je všeč. Mogoče so ugotovili, da niso nejasnosti le okrog filma, ampak gre tudi za 60 mojih fotografij, ki visijo v hotelu, recepciji. Do zdaj se nihče ni javljal ali pa so odgovornost za plačilo fotografij prenašali na druge. Na koncu smo pisali celo v Švico, predsedniku podjetja Kempinski, ki nas je napotil na portoroško upravo, tam so nas napotili na Istrabenz Hotele, tam pa na posrednike, ki so nas usmerili spet nazaj na sedež podjetja Kempinski. Hvala bogu, da se je to zgodilo, saj imamo končno sogovornika tudi za druge stvari, ne samo za film.

Konflikti okrog snemanja filmov vam niso neznani, v čem se zapleti tokrat razlikujejo od prejšnjih? Moram priznati, da sem tega v Sloveniji navajena. Tudi film Tito, ki sem ga delala leta 2000, je bil prepovedan za predvajanje na RTV-ju, od tega je že 10 let in še vedno ga ni bilo na slovenski televiziji. Tudi tam se sklicujejo na nerešena pogodbena razmerja in avtorske pravice. Preverila sem, kakšno je stanje glede arhivskega materiala, in ugotovili smo, da so avtorske pravice proste za uporabo glede na to, da so bile prenesene na podjetja nekdanje Jugoslavije. To pomeni, da ne obstajajo več in bi se morala obrniti neposredno na avtorja. Ampak RTV ni želel, da uredim te zadeve, filma niso želeli niti prodati Discoveryju, ki se je zanimal zanj, niti BBC-ju, History Channelu.

Kdaj ste dobili idejo za film o hotelu Palace?

Ideja je bila moja. Istrabenz, ki je želel posneti film o prenavljanju hotela, se je zaradi scenarija in mojih dosedanjih filmov obrnil name.

Prenova in snemanje sta potekala tri leta, kaj vas je ob tem najbolj navdušilo?

Ogromno stvari. 60-minutni dokumentarec je prekratek za vse podrobnosti. Hoteli smo predstaviti zanimive zgodbe hotela Palace, ki so širši javnosti neznane. V filmu govorijo ljudje, ki so delali v hotelu, in z njihovimi zgodbami in arhivskimi posnetki prikazujemo zgodovino hotela. Očarala me je vloga hotela v zgodovini regije. Ob vsaki otvoritvi hotela se je zgodilo nekaj svetovno pomembnega – prva in druga vojna recimo. Zanimiv je tudi podatek, da je bila leta 1921 v hotelu konferenca, kjer so se dogovarjali o nastanku Evropske unije. Hotel so leta 1991 zaprli in ga pustili propadati. Po ponovni otvoritvi leta 2008 je bila recesija.

Kakšen je bil hotel ob začetku prenove?

Grozen. Popolna prenova je bila nujna. Vse je bilo iz lesa, strohnjeno, stropov oziroma tal ponekod ni bilo. Bilo je nevarno in gradbeniki so mi povedali, da je čudež, da je hotel sploh še stal. Od starega hotela so ostali fasada, glavne stene, kristalna dvorana, ženski, moški salon, dvorana Sofie Loren, drugo je vse novo.

Kakšen se vam zdi hotel zdaj, v prenovljeni preobleki?

Trenutno je zame hotel Palace nočna mora.

Kako ste zvedeli, da film ne bo predvajan, kaj ste najprej pomislili?

Nisem mogla verjeti, saj je bil Istrabenz o vsem obveščen, videli so film, od avgusta do danes so dobivali dopise. Nihče mi sploh ni povedal, da so film umaknili. Slučajno sem poklicala na televizijo in producent mi je povedal, da filma ne bodo predvajali. Tisti dan smo se prvič po dolgem času dobili z odvetniki. Največja težava v tej zgodbi je, da podpisniki pogodbe niso isti ljudje, ki so zdaj na teh položajih. Zmešnjava.

Po tako dolgotrajnih zapletih je verjetno vsa romantika že davno izginila. Ali je snemanje filma postal proces, zreduciran samo na posel?

Minilo je leto in pol mojega življenja, da sem zaključila film. Za eno leto so namreč podaljšali gradnjo, jaz pa sem bila vezana na gradnjo. Ovirala so nas tudi pogajanja z lastniki in z RTV-jem, ki je najprej hotel biti producent, vendar si je v zadnjem trenutku premislil. Njihov prispevek smo morali zmanjšati na polovico, za podpis pogodbe z RTV-jem smo potrebovali leto dni, vmes je bila cela zmešnjava z neplačanimi računi avtorjem, ki sem jih morala na koncu plačati sama. Ko so mi zdaj rekli, da filma na televiziji ne bo, sem bila prepričana, da se s tem filmom ne bom več ukvarjala. Ni se mi več ljubilo. Celo rekla sem si, da v Sloveniji ne bom več snemala. Ko sem videla odziv medijev in gledalcev, sem spoznala, da ni vsem vseeno. To mi je dalo nov zalet.

Filmski napovednik obeta zelo veliko, gledalci so bili razočarani.

Glede na to, da pogajanja dobro potekajo, bo film morda na ogled že prihodnji mesec. Očitno je vsem v interesu, da bo film na sporedu.

Rekli ste, da v Sloveniji ne bi več snemali. Se kaj bojite zarečenega kruha?

Zelo rada bi delala v Sloveniji, seveda, vendar le v normalnih razmerah. Do zdaj sem imela slabe izkušnje s kar tremi filmi. Mislila sem, da bo tokrat drugače, ker nisem sodelovala z državnimi ustanovami, razen na koncu z RTV-jem.

Ali ste kot ženska režiserka izpostavljeni drugačnim pritiskom kot moški kolegi?

Zame to vprašanje nikoli ni bilo na mestu, zdaj pa vidim, da je vedno bolj. Pri prejšnjem filmu mi je nekaj ljudi na visokih položajih svetovalo, naj se raje ukvarjam s čim drugim. Režija je še vedno moški posel, niso navajeni, da ženska zna udariti po mizi in zahtevati svoje pravice. Če bi bila moški, si določeni akterji tega konflikta ne bi drznili iti tako daleč.

Kaj bi bila za vas režiserska nebesa?

Čip v glavi, ki bi posnel moje misli. Nikola Tesla je delal nekaj na tem. Nekoč želim narediti film, pri katerem se ne bi vse tako banalno zatikalo. Vendar je vsaka ovira za nekaj dobra, vedno se iz nje nekaj naučim. Če imaš čiste misli, lahko uresničiš svoje sanje.

Ste med snemanjem kdaj hoteli odnehati?

Minilo me je, ko sem videla, da se prenova podaljšuje. Vmes sem bila nekaj časa v ZDA, v New Yorku bi lahko predavala na univerzi, vendar sem se morala vrniti in končati "hotel Palace". To je bilo breme, še posebej, ko so se mi tukaj vrata povsod začela zapirati, v tujini pa sem imela toliko možnosti za nove poti. Posnela sem veliko materiala, rada bi naredila festivalsko različico, a nimam ne energije ne želje. Mogoče bi naredila kratki igrani film, vendar so vsi avtorji nasičeni s hotelom Palace. Vsi so delali kljub negotovosti, ali bodo sploh dobili plačilo. Kot avtorica moram projekt zaključiti. Kot producentka bi lahko prenehala na sredini, kot avtorica pa ne.

Kako ste dobili igralsko ekipo, je bilo naporno?

Že samo to, da smo dobili Igorja Luthra za direktorja fotografije, je bilo ogromno. On je vrhunski snemalec, dobil je oskarja za Pločevinasti boben. Igralci so radi sprejeli delo, vsi so bili navdušeni, da se nekaj dogaja s hotelom. Situacija z Istrabenzom je tudi njih zelo razžalostila.

Ste kdaj prespali v hotelu Palace?

Hotela sem prespati v njem, ko je bil še porušen, saj sem želela začutiti pravo vzdušje. Prestrašili so me, da so notri podgane. Sem pa prespala v prenovljenem. Dobila sem sobo 416, v kateri je vedno spal František Čap. V Slovenijo je prišel kot priznan češki režiser in naredil Vesno in še marsikaj drugega, potem so povsem pozabili nanj in je propadel. V hotelu Palace je potem prodajal jajca. Celo leto me je preganjala njegova zgodba.