SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Intervju: Aleksander Valič

4

termometer

Slovenski gledališki in filmski igralec govori o 60 letnici prvega slovenskega celovečernega filma, v katerem je nastopil, o svojem igranju, pisanju in še marsičem.

Lani je častitljivih 60 let praznoval prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica, v katerem ste zaigrali tudi vi. Kakšni so vaši spomini na snemanje omenjenega filma? Ti spomini so zame prav dragoceni, ker je bil to prvi slovenski film, ker je ta film vsebinsko pripovedoval o narodnoosvobodilni borbi, obravnaval je vprašanje Primorske, dogajal pa se je v Baški grapi na Primorskem, to se pravi na ozemlju, ki je bilo prej italijansko. To je bilo zame kot za Primorca, sem namreč Goričan, doma iz stare Gorice, povezano s srcem. Drugič, vesel sem bil, ker sem bil po drugi svetovni vojni še vedno živ in ker je bil to prvi slovenski film, je bila moja želja sodelovati pri njem. Kakšen splet okoliščin je botroval, da ste sodelovali pri snemanju tega filma? Kdo vas je k sodelovanju povabil? Takrat sem bil še mlad, prišel sem tako rekoč iz Trsta, kjer smo ustanovili slovensko narodno gledališče. Tu v Ljubljani sem se vedno počutil malo zapostavljenega – saj veste, kako je bil tisti čas čuden. Lepega dne je k meni stopil Matej Bor in me vprašal, če bi želel odigrati manjšo vlogo v filmu. Odgovoril sem, da z največjim veseljem. “Ti mi samo povej, kaj,” sem mu rekel. Nato pa mi reče, da igram domobranca, pravzaprav nekoga, ki služi v nemški vojski. Tisti trenutek mi je bilo malce hudo, a sem vlogo vseeno sprejel. Rekel sem, da hočem biti igralec in da hočem sodelovati pri prvem slovenskem filmu in to sem tudi storil, z vsem srcem. Moram priznati tudi to, da vloga ni bila velika, to so bili trije, štirje snemalni dnevi, sem pa drugače sodeloval tudi kot partizanski borec v kolonah. Takrat nihče od nas, tudi starejši igralci ne, ni spraševal o honorarju. Vsi so stremeli samo k temu, kako najbolje odigrati svojo vlogo, na kakšen način, saj je to namreč drugače kot na odru. Tako sem nato tudi odigral svojo vlogo. Ko so film zavrteli na velikem platnu, sem se spraševal, kaj bodo porekli gledalci. Ko je bila premiera filma v kinu Union, sem po predstavi, ki sem jo imel v Drami, tekel v kino, če bi še koga dobil, da bi mi povedal, kako je videti v celoti narejen film. Med gledalci je bil tudi Matej Bor, ki se mi je zahvalil za odigrano vlogo in mi rekel, da bom dobil nagrado, pa tudi moji vojaški soborci, ki so me z začudenjem vprašali, kako sem sploh mogel odigrati to vlogo. Tudi sam sem se spraševal, kako sem lahko to storil, ampak moja želja je bila velika. Takrat je bilo vse, kar bomo Slovenci dobili, za nas najpomembneje in najdragocenejše. Zato si še danes z veseljem ogledam posnetke.

60. obletnico filma so lani septembra obeležili na prireditvi v Grahovem ob Bači, kjer ste se srečali s soigralko iz filma gospo Štefko Drolc, tudi vašo nekdanjo igralsko kolegico iz ljubljanske Drame. Kakšni so bili občutki ob ponovnem srečanju z njo?

Z njo imam prav prijateljski odnos. Bil sem je zelo vesel. Čeprav, veste, takrat je bila to mlada deklica, ki je tisto zadnje leto prišla v tržaško gledališče. Prijetno mi je, ko se zdaj srečujeva v ljubljanski Drami, pa velikokrat na televiziji, radiu ali na cesti, pa pri kakšnem srečanju, ko recitiramo. Doživetja, takšna ali drugačna, so dragocena. Srečanje s človekom mi pomeni dragocenost. Srečanja imam rad, to me veseli in na to me veže veliko spominov. Zdaj, ko ne morem več igrati na odru, se velikokrat prepustim preteklosti. Prikličem spomine, brskam po njih in to mi je dragoceno.

Je po vašem mnenju srce slovenskega naroda bilo močneje v 50. letih preteklega stoletja ali danes? Zame pravzaprav ni primerjave. Tisti čas je bilo tako življenje, ki mi je zapustilo polno srce in velike, velike želje. Zato, da bi Slovenija – takrat Jugoslavija, ampak sam sem videl Slovenijo – čim več pridobila, čim več znala, da bi se čim bolj razvijala. Srečeval sem se z mnogimi južnjaki, Hrvati, Srbi, Bosanci, soborci in nesoborci in imel z njimi razne pogovore. Iz vseh teh srečanj je prišlo tisto, kar je bilo zame dragoceno: “Slovenci, kljub temu da vas je malo, ste sposobni, znate to in to!” Ta zavest je v meni močno živela. Ko se samo spomnim, kako nas je Žižek povabil v prvo slovensko televizijsko oddajo – prej smo bili namreč vezani na italijansko televizijo, meni je bilo to grozljivo – veste, kakšna sreča je bila to, kako veseli smo bili. Včasih, ko se sprehajam po Tromostovju in uzrem Prešernov spomenik, imam občutek, da se je z njim slovenski narod odprl v svet.

Poklic igralca, pa tudi pevca, ste opravljali med drugo svetovno vojno. Kako ste vlogo borca, sodelavca OF in partizana povezovali z vlogo umetnika?

Kako naj vam to povem … To me je zanimalo že od mladih nog, ko sem bil star osem let in so prišli v Gorico italijanski igralci, ki so tam na trgu postavili preprost oder, na katerem so plesali, peli in igrali. To sem gledal in bilo mi je všeč. Oče je bil sicer proti temu, da bi si na mojo prošnjo še enkrat ogledal predstave: “Kaj boš gledal te Italijane?!?” Mene pa je to vleklo. In ni me zanimal Italijan ali italijanska beseda, čeprav sem pri osmih letih v šoli moral govoriti italijansko. Zanimali so me namreč petje, ples, igranje. Tudi v kinodvorani sem si na velikem platnu ogledal kak angleški nemi film. In tudi to mi je bilo všeč. Ko sem pri enajstih letih v Ljubljani obiskoval 4. razred slovenske osnovne šole, je bil tam nek prijazen katehet, ki je za novo leto spisal igrico, ki smo jo uprizorili na odru ljubljanskih Križank. V igrici sem odigral vlogo nekega očeta. Takrat sem prvič stal na odru. In tako se je začelo. Potem sem začel obiskovati Dramo, hodil sem gor na stojišče. Ko sem imel denar, sem si kupil tudi vstopnico, velikokrat pa me je vratar, ki je opazil moje navdušenje, spustil noter kar zastonj. Moja želja po igranju je samo rasla in spraševal sem se, kako bi stopil na oder. Prvič se mi je to posrečilo pri Sokolu Vič, kjer so me vzeli v dramsko skupino. Kljub amaterstvu mi je bilo všeč. Nato je prišla vojna. Poslali so me na Gorenjsko. V tisti mrzli zimi smo bili na Malem Mohorju, kjer nas je strahotno zeblo. Ob majhnem ognju me je kar naenkrat prijelo, da bi nastopal in sem začel recitirati. Rad sem recitiral pesmi, poznal sem jih veliko, ne samo slovenskih, ampak tudi hrvaške, srbske … In tako sem takrat leta 1942 v snegu v tisti zimi recitiral te pesmi. Medtem sem čakal, da me pošljejo na stražo. Ko sem zrecitiral tri, štiri pesmi, mi je soborec dejal, da bom moral na stražo. Skoraj sem že bil pripravljen, ko mi je komandir čete dejal, da naj se kar lepo usedem nazaj, da bo on šel namesto mene na stražo. To je bila velika nagrada zame. Z recitiranjem pesmi Simona Gregorčiča sem namreč bogatel razpoloženje svojih utrujenih soborcev.

Katera zvrst gledališke igre, če sploh katera, vam je bolj pisana na kožo, dramatična ali komična? Vedno sem rad igral človeka, ki naj bi prinesel dobro voljo. Tako so me učili pa tudi v mojem srcu je bil to smisel vsega. Veste, tudi sam sem si ogledal veliko dram, tragedij, ampak sem bil po vsaki takšni predstavi utrujen. Zanimale so me vesele, pisane zadeve, kjer nastopajo različni ljudje. Zame je pomemben človek. Vesel sem bil takrat, ko sem bil obkrožen z različnimi ljudmi. Vsi ljudje smo si po zunanjosti tako rekoč podobni, vendar v srcu, v mislih nosimo vsak svoje. In to mi je zanimivo. Iščem pa to, kar naredi dobro voljo, kar naredi veselje, upanje. To je smisel zame.

Vidite kakšne razlike med umetniškim ustvarjanjem danes in v preteklosti?

Res je, da je danes v gledališčih repertoar popolnoma drugačen, kot je bil naš takrat. Nekaj se ponavlja, je pa program seveda popolnoma drugačen. Tudi način igranja je drugačen, prav tako način režije. Včasih sem prav vesel, ker vidim kaj novega, pa si rečem: “Tega pa ti nisi znal!”, včasih pa sem žalosten, ko vidim, da igralec ali igralka ne znata govoriti. Ko si ogledam predstavo, me zanima vsebina igre, tudi igranje, ampak vsebina je tista, ki me privlači, pa tudi govor. Spomnim se, ko je v Drami naša stara igralka rekla: “Vidiš balkon tam gori, tudi tisti v zadnji vrsti je plačal vstopnico, zato da bo slišal in videl, kaj se dogaja na odru.” Včasih sedim v deseti vrsti v parterju, pa ne slišim, kaj govorijo. Take stvari pač opazimo stari igralci. Še ko sem igral v Trstu, so nam starejši igralci, ki so prišli iz Maribora, govorili, da naj bomo pozorni na besedo, na razločno izgovorjavo besed. Takrat je bila beseda pomembna, beseda, ki je bila lepo izgovorjena in je povezala smisel tistega stavka.

Lotili ste se tudi pisane besede. Kaj vas je gnalo k izlivanju znanja in čustev na papir? Moja prva knjiga je bila Frontniki, za to so me tudi nagradili. Zakaj, me sprašujete. Takrat smo bili tako fantje kot dekleta med seboj strašno povezani, vsi smo se trudili povedati kaj lepega, toplega, prijetnega, spodbujajočega, in tako smo tudi nastopali. Med seboj smo bili zelo prijateljsko povezani, pomagali smo drug drugemu, če se je le dalo, ali s hrano ali s čim drugim. To tovarištvo je bilo tako povezovalno, da sem si dejal: “Joj, zdaj je čas, zakaj ne bi tega storil?” In sem začel pisariti, zbirati podatke, za katere nisem bil popolnoma prepričan … vsi so mi pomagali s podatki. Pisal sem s svojim občutkom, to kar sem nosil v srcu in doživljal. Bil sem vesel, ko so me nagradili. Za nagrado nisem prejel nobenega honorarja, temveč so mi podarili deset knjig. Tudi nisem prosil za nikakršen honorar. Knjige sem razdelil med člane Frontnega gledališča. To je bilo prvo. Drugo, po svojem odhodu v Ljubljano sem se še vedno vozil v Trst na ogled predstav. Med ogledi teh predstav so na dan prišli moja čustva in vsi spomini na tisti dve leti, ki sem jih preživel v Trstu, vsa srečanja po predstavah. Zato sem se odločil, da moram te spomine strniti v knjigo. Že ko sem bil v Trstu, sem si zapisoval vse dogodke, ki sem jih doživljal. Vse zapiske sem začel prebirati in sestavljati v neko knjižno celoto. V tretji knjigi, ki pa je še nisem dal v založništvo in je najverjetneje tudi ne bom, pa sem opisal svoj prihod na Gorenjsko, srečanje z Gorenjci, kako sem prvič videl Karavanke. Na te hribe nisem znal hoditi, edini hrib, na katerem sem resda poznal vsak grmiček, je bil Rožnik. Na Gorenjskem me je borec Planinc začel učiti hoje po teh hribih. Tako sem prehodil vso Gorenjsko in od tam pripeljal na Dolenjsko skoraj šestdeset neoboroženih borcev. Vse smo srečno pripeljali do Zadolja pri Ribnici. Tudi tam sem zelo rad recitiral pesmi, predvsem Gregorčičeve, saj so veliko opisovale slovenski narod in to so ljudje zelo radi poslušali.

Že nekaj let uživate zaslužen pokoj. Ste še danes kakorkoli vpeti v umetniško ustvarjanje ali se raje spominjate preteklih uspehov?

Kar se tiče ustvarjanja, ne več. Že lansko leto sem moral odpovedati nekaj dogodkov, čeprav bi marsikdaj še rad šel na oder. Vendar pa imam občasno zdravstvene težave in se bojim, da si bom delal samo škodo, zato se temu raje odpovem. Kmalu bom dopolnil 90 let. Zelo rad bi še nastopal, a se bojim, da ne bi mogel več hoditi. Kar imam danes od umetniškega udejstvovanja, je, da pridem na ogled predstave, da preberem kakšno knjigo in si kdaj pa kdaj ogledam kakšno umetniško oddajo na televiziji.

Lani ste prejeli tudi najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost – Borštnikov prstan. Kaj vam nagrada pomeni? To mi je pomenilo ogromno. Nagrado sem pričakoval že prej, veliko prej. Velikokrat sem bil tudi odrinjen, in to že pred nekaj leti. Na to sem tako rekoč že pozabil in sem si rekel, da je s tem konec in naj ne premišljujem več o tem. Lepega dne pa me obvestijo. To je bilo tako, kot bi mi nekdo prinesel milijone in milijone. Jasno, bil sem navdušen. Kar naenkrat sem občutil, da še živim, da sem nekaj napravil v življenju. Čeprav imam tudi druge nagrade … prejel sem čudovite nagrade, ne toliko v denarju kot v priznanju. Na primer Kajuhova nagrada za knjigo, to zame ni majhna stvar. Spomnim se še, kako mi je odbor v dvorani podelil to priznanje. Tega ne morem pozabiti, bilo je čudovito. Ne morem pozabiti, kako se je maršal Tito podpisal in mi dal priznanje. In še druga čudovita priznanja Republike Slovenije … Ampak ko je prišel Borštnikov prstan, ki je tako povezan z gledališčem, igralcem, sem bil res presrečen. In tistih štirinajst ali deset dni, ko sem čakal, to je bila muka. Potem pa pridem v Maribor. Še tega sem bil izredno vesel, da se bo podelitev zgodila prav tam, saj so mi življenje in delo v Mariboru opisovali stari goriški in tržaški igralci, ki so takrat zbežali iz Italije v Jugoslavijo in so v Mariboru dobili zavetje, kruh, pa še oder, na katerem so nastopali. Vsa leta prej sem se udeleževal Borštnikovih srečanj in občudoval dogajanje na odru, pri sebi pa sem si mislil, da sem pa jaz v vodo padel. Zdaj pa se je to zgodilo meni. Bil sem zelo vesel in srečen. Zame se je življenje s tem nekje zaključilo. Kar lažje mi je postalo.

Še pogled v prihodnost?

Torej, moje življenje je samo še v mojem sinu in mojih vnukih. Imam dva vnuka, ki ju imam rad. Prvi vnuk je imel težave, vendar nosi v sebi igralsko življenje, drugi vnuk ima igralsko življenje in postaja igralec. Moj sin že vse od trenutka, ko je končal akademijo za igralca in režiserja, vodi gledališče v Mostah, dela od jutra do večera, to je njegovo življenje, hodi na gostovanja, pomaga drugim. To spremljam in vsakomur želim najboljše in najlepše. Pa čim več uspeha. Samo z uspehi je življenje polno zadovoljstva. V prazni brezuspešnosti mora biti življenje težko.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin