Eddie Izzard: velikan v petkah

Da je prihod Eddieja Izzarda v Slovenijo res velika stvar, je bilo jasno, še preden je bil nastop uradno najavljen. Vstopnice za Gallusovo dvorano Cankarjevega doma so bile razprodane v nekaj dneh, za obsedeno stanje pa je bila potrebna zgolj objava na spletni strani, brez posebne promocije ali piarovskih trikov. Je že pač tako, da zvezdnikov formata Eddieja Izzarda ni pogosto na spregled v Ljubljani, in čeprav je morda marsikdo ob pogledu na njegovo ime zgolj karirasto pogledal, je polna dvorana dokazovala, da je veseljakov, ki morda malce preveč visimo na YouTubu, pri nas kar nekaj in da so domači organizatorji končno našli način, da na naš račun tudi kaj zaslužijo.

"Čast" predskupine je tokrat doletela organizatorja in domačega stand up komika Tina Vodopivca, ki mu je uspelo v desetih minutah preseči vsa pričakovanja in navdušiti že tako izjemno razpoloženo občinstvo. Če k temu prištejemo še dejstvo, da ga je izza odra napovedal sam Izzard, verjetno lahko govorimo o enem od vrhuncev njegove kariere.

Po simpatičnem začetku in glasbenem uvodu pa je na oder v petkah pristopical Izzard. S poudarjenimi očmi, nalakiranimi nohti in značilno bradico je kaj kmalu uspel navezati stik z občinstvom. Saj veste, malo polomljene slovenščine, omemba sosednje države, pa nekaj vprašanj občinstvu, ki je verjetno komaj dojemalo, kaj se jim je zgodilo. Izzardu res ni bilo treba narediti veliko, za vsak primer je pogosto uporabljal besedo "fucking", a seveda zgolj kot poudarek, ni pa izpustil niti značilnih imitacij in referenc na svoje največje uspešnice.

Čeprav se morda na prvi pogled zdi recept preprost, je Izzard v svoji obrti resnično mojster. Dobri dve uri nastopa z enim premorom je napolnil s šalami, ki svojega navdiha niso iskale zgolj v razlikah med spoloma ali v vsakdanjih banalnostih, temveč v zgodovini, jeziku in religiji. Zahodnjaško usmerjena izobrazba in kulturna vzgoja pač omogočata, da se v Sloveniji lahko smejimo na račun angleških kraljev, rivalstva med Britanci in Francozi ter seveda na račun krščanstva, čeprav se je zdelo, da smo se v soboto vsi strinjali, da je v dvorani prevladujoča religija kabelska televizija. No in YouTube. Kako bi si sicer razložili skoraj histerični smeh, ko je Izzard sicer zgolj deloma zapadel v svoj znameniti skeč o Darthu Vaderju, ki pride v kantino na malico, le da se je Vaderju tokrat pridružil še bog z globokim glasom.

Izzardov humor odlikuje vsebinska polnost, vpletanje zgodovinskih dogodkov in osebnosti v sicer preproste šale o tem, kot je ta, da ljudem z visokim glasom pač težje sledimo, pa poskrbi, da ritem nastopa kljub občasnim zmedenim ekskurzom ne popusti. Hkrati Izzard kljub številnim šalam na račun religij, fašistov in jezika ohranja raven humorja, ki (vsaj za prisotne) ni žaljiva, in tudi ko se šali na račun svojega oblačenja v žensko, prakso, ki jo je v zadnjih letih nekoliko zanemaril, v šalah ni zaznati nobene grenkobe ali pridiganja. Njegov pristop, da so nam ob rojstvu razdeljene karte, s katerimi moramo potem odigrati življenje, pač ne pušča prostora predsodkom.

In ker smo za Izzarda že vedeli, da je faca, je morda tukaj na mestu predvsem pohvala organizatorjem za idejo, da k nam pripeljejo nekoga, čigar kariera še ni v zatonu.