"Dolgo časa smo veljali za čudne štajerske posebneže"

S Tonetom Kregarjem, pevcem in tekstopiscem skupine Mi2, sva se pogovarjala v petek popoldne pred podelitvijo strokovnih glasbenih nagrad zlata piščal, ki po desetletju premora na glasbeno sceno spet vračajo cehovske nagrade. Skupina Mi2 je dobila nagrado za najboljšega izvajalca preteklega leta, njihova pesem Čista jeba pa je postala najboljša skladba lanskega leta. Skupina Mi2 ni več samo lokalni posebnež, ampak njihova prepoznavnost že dobro desetletje sega čez kozjanske meje. "Če so v preteklosti znali naša besedila na pamet samo na Štajerskem, drugje pa le besedila uspešnic, je zdaj slika enaka. Ni več razlike." Njihova prepoznavnost so odlična besedila, iskrenost v njih in obravnava večnih tem na malce drugačen način. Na njihovih polnih koncertih mlado in staro poje od začetka do konca, saj se v skladbah najdejo v vseh mogočih razpoloženjih. Zato Tone Kregar brez zadržkov pove, da ima do turbo folk scene zadržke, saj je "to glasba brez sporočila in ni mi všeč, da se je to tako razpaslo po Sloveniji in da so z njo bombardirane generacije mladih, ki nimajo niti možnosti, da slišijo še kaj drugega, kar bi jim vendarle dalo malce več kritičnosti in angažiranosti".

Po dolgem času se vračajo strokovne glasbene nagrade. Dobili ste nagrado za najboljšega izvajalca preteklega leta in nagrado za najboljšo pesem. Čestitke. Hvala. Veseli smo je. Še vedno mislim, da so merilo uspešnosti dobro obiskani koncerti in prodaja plošč, v končni fazi pa ne škodi, da se znotraj ceha vzpostavi kriterij in se opozori na tiste, ki so pozitivno izstopali.

Ta nagrada je lepo nadaljevanje lanskoletnega priznanja zlate plošče za najbolje prodajani album Čista jeba, v dveh mesecih vam je uspelo neverjetno. Album je izšel v nekem pravem času, ko je bila skupina popularna, kot še nikoli prej. Moramo biti realni, da je diskografska scena zelo klavrna, na lokalni kot na globalni ravni, ampak vseeno smo čutili zadovoljstvo in prijeten občutek, da je bil od vseh plošč najbolj prodajan album sploh slovenski in še to iz žanra rokenrola. Kar je prej izjema kot pravilo.

V tem žanru se že nekaj let ali kar desetletja na slovenski sceni pojavljate enaki obrazi. Dejansko nas na tej sceni že predolgo operira par skupin, ki se pojavljamo na enakih festivalih. Za nas izvajalce je to okej, ker se ne braniš nastopov, za samo sceno pa niti ni dobro, ker bi se morala pomladiti in razširiti. Ta scena postaja malce samozadostna, kar ni dobro, a vprašanje je, če smo za to krivi mi. Sam se ne počutim krivega.

Verjetno bi koga spustili medse. Dejansko nas ne bi nihče vprašal, mi pa jih tudi ne bi ovirali. Mi bi bili zelo veseli novoprišleka. A trenutno ne vidim skupine, ki bi lahko prestopila to stopnico.

Plakati, ki nas vabijo na poletne festivale, pa samo odsevajo, kar sva se pogovarjala. Ime Mi2, Siddharta, Big Foot Mama … Dejansko ne vem, ali je slovenski prostor premajhen in ne more posrkati večjega števila skupin, kaj je tu krivda, res ne vem. Mlade skupine imajo premalo prostora za promocijo, po drugi strani pa moramo biti pošteni, da se izredno redko sliši nekaj inovativnega, za kar bi bil prostor. Mi2 že nekaj časa niste več samo štajerski bend. Lokalna etiketa je spustila? Dolgo časa smo veljali za čudne štajerske posebneže, bili smo zanimivi, ker nas niso znali predalčkati, motivi in dialekt sta bila malce drugačna, zato so nas dolgo označevali za etno rock skupino. Če smo veljali za geografsko pogojen bend, se je to v zadnjih letih spremenilo in naši koncerti so enako obiskani v Kranju kot v Mariboru.

V eni izmed recenzij vašega koncerta v Cvetličarni je avtor zapisal, da je navdušen, kako znajo vsi poslušalci besedila. To je največ, kar se lahko skupini zgodi, da naši obiskovalci dejansko prepevajo od začetka do konca, kar pomeni, da so se identificirali ne samo z glasbo, ampak tudi z besedili. Na besedilih pa smo že od samega začetka zelo veliko delali.

S pesmijo Čista jeba, ki ima v sebi tudi skrito sporočilo, vam je uspel veliki met. Čisto jebo je treba razumeti na dva načina. V tekstualnem kontekstu je samo zgodba, če pa vzamemo samo refren, ko si čisto blizu, pa dejansko daleč od vsega, pa lahko projektiramo na različne ravni vsakdanjega življenja in ljudem je to všeč. Ta pesem ni ravno v midvajevskem slogu in je mogoče bolj popevčica, pisana na prvo žogo, zato smo imeli precej pomislekov, če jo uvrstiti na album. Večinski odziv oboževalcev je bil dejansko tak, kot smo si želeli.

V eni izmed kolumn pišete, da so vedno vroče debate, kaj je dobro besedilo. Eno je vedeti, kaj dobro besedilo, drugo pa jo je napisati. Zelo malo pišem, kar pomeni šest besedil vsako leto. A to so besedila, za katerimi stojim, z njimi želim nekaj povedati, obenem pa mislim na to, kako jih bodo poslušalci sprejeli. Z besedili ne smeš podcenjevati ljudi, ki si zaslužijo dobra, verodostojna in iskrena besedila. Ljudje to tudi prepoznajo. Naše ciljno občinstvo ima izostren odnos do tega.

Sodobna besedila se vedno primerja besedili iz zlatih let slovenske popevke. Malce se pozablja, da se vseeno na trgu pojavljajo odlična besedila. Mislim, da se je situacija v besedilih popravila. V rokenrol besedilih pa sploh, sploh kjer se od avtorjev pričakuje malce več radikalnosti, poguma in se to tudi tolerira. Slovenska popevka je bilo pomembno obdobje, ampak to je bil omejen krog dobrih avtorjev, kar pa ne pomeni, da je vse, kar je takrat nastalo, bilo dobro. Takrat so bili drugačni časi in ni bilo toliko balasta. Poleg tega je nacionalni medij stal za dobro glasbo.

Kako pa vi sodelujete z mediji? Imate podporo na radijskih postajah? Mi imamo zelo dobre izkušnje z nacionalnim radijem, kje so že zelo zgodaj prepoznali našo drugačnost in kreativnost. Nacionalni radio izpolnjuje svoje poslanstvo ter promovira tudi izvajalce, ki dajo pomembno težo besedilom. Obstaja pa velik nabor drugih radijev, ki nimajo odnosa do nas in jih tudi ne zanimamo.

Mi2 potem ni na komercialnih radijih? Relativno malo. Na določeni mreži komercialnih radijev nas ni mogoče slišati. Ne samo nas, ampak še veliko drugih slovenskih izvajalcev. A če smo po njihovem prepričanju preslabi za njih, saj da oni vrtijo samo tisto, kar ljudje želijo slišati, je to njihova legitimna trditev, z njimi ne bom polemiziral. Je pa po svoje paradoks, če smo nezanimivi za poslušalce, zakaj ti tako množično hodijo na naše koncerte?

Ste ena redkih, če ne kar edina slovenska skupina, ki ima poleg sedmih studijskih albumov še svojo biografijo, dokumentarni film, pesmarice … Ker smo tako dolgo na sceni, letos bo 20 let, se skozi leta vse to nabere. Zadnja leta so bila zelo intenzivna. Pred več kot desetimi leti sva z Jernejem Dirnbekom, sovatorjem besedil, izdala prvo zbirko, ker so kritiki zelo poudarjali naš tekstovni del. Potem je sledila pobuda založbe Litera, da izdamo novo pesmarico in tudi biografijo skupine. Biografija in pesmica sta prispevali k prepoznavanju Mi2 kot bolj resnega benda. Dokumentarni film je delo Rudija Urana, ki je nekega dne prišel s pobudo, da bi delal film o nas. To je bilo popolnoma njegovo videnje benda, saj nismo sodelovali ne pri scenariju ne pri montaži. Film je njegovo in naše darilo oboževalcem.

V zadnjih letih ste osvojili družbena omrežja, vam niso tuja in odveč ter na njih ne gledate zviška, ampak jih dobro uporabljate za način promocije. V teh časih brez tega ne gre. Težko racionaliziramo preskok v zadnjih letih, a mislim, da ima tukaj Facebook pomemben učinek. Na ta način smo nagovorili velik krog ljudi, ki je bil prej izvzet. Zato, ker je to del ljudi, ki posluša komercialne radije, kjer ne vrtijo našo glasbo.

Ena od vaših zadnjih objav je laskanje, ki ste ga dobili od pevca Hama, da z midvajevci peti 1. maj je enako, kot če bi Stonesi rekli, da z njimi poješ Satisfaction. To je treba jemati z rezervo. Hamo je prijazen glasbeni kolega in eden od tistih, ki se zadnje čase prebijajo naprej. Na odlični poti je, da blues prenese v mainstream. Njegovo izjavo je treba vzeti z rezervo, ampak nam na nek način laska.

Mi2 podira splošno mišljenje, da je rock rezerviran za urbano, na podeželju pa je prostor bolj za narodno-zabavno glasbo. Ločnica med urbanim in ruralnim je zelo zamegljena. Bolj bi rekel, da so v vseh slovenskih okoljih obstajali tisti, ki so se ukvarjali s kulturo, ki bi ji lahko v narekovajih rekli urbano. Ob enem so urbana okolja vse prej kot urbana. V zadnjih letih so koncerti narodno-zabavnih ansamblov dobro obiskani tudi v najbolj urbanih okoljih.

V svojih kolumnah v Večeru ste upornik, romantik, občutljivi za podrobnosti in pogosto tudi pikri. Včasih se na vaš pik tudi kdo oglasi. Nekoč ste zelo razjezili Rebeko Dremelj. Žal ni razumela, kar sem zapisal. V svoji kolumni sem bil zelo jasen, da me moti, da na kurentovanju na Ptuju, ki je etnografska prireditev, pojejo tuji glasbeniki. Poleg tega imam pomisleke o invaziji turbo folk glasbe v vseh oblikah. Do njih imam seveda predsodke, ampak se ne grem cenzure, upam, da se bo razmerje med turbo folk izvajalci in drugimi izvajalci, tu ne mislim samo rokenrol vsebin, malce preobrnilo v prid kakovostnejše in iskrene glasbe. Njen očitek je bil, da solim pamet, potem pa nastopam z Jeleno Rozga.

Če se naveževa na letošnje maturante. V eni izmed kolumn zapišete, da je izobrazba dragocena stvar, ki pa še ne zagotavlja lagodnega življenja. Kaj bi bilo sporočilo bodočim intelektualcem? Ko spremljam mlade generacije, ne delim mnenja, da je vse slabo in groza. Vsaka generacija je odraz aktualnega časa, takšna, kot je družba, takšna je mladina. Ker se nahajamo v apatiji, v času čiste jebe, se to odraža tudi na mladini. Osebno pogrešam večjo kritičnost, angažiranost. Nimam rešitve in nočem saditi rožic, situacija ne bo šla na bolje. Neko pozicioniranje v družbi bo vedno težje, a ne smemo obupati.

V četrtek smo v Šentjurju dobili novega slovenskega košarkarskega prvaka. Zgodil se je lokalni obračun. Za koga ste navijali? Ker sem velik lokalpatriot, se nisem odločil za nikogar. Navdušen, da tako majhen prostor, kot je Kozjansko, premore dva finalista državnega prvenstva v košarki. Čestitam obema.