Darko Hederih: »Za sodelovanje v kvizu je bolje investirati v dobro komunikacijo«

Je namreč ustvarjalec priljubljenega mladinskega kviza Male sive celice. Poleg različnih načinov preverjanja znanja, je njegovo področje tudi humor. Najbolj ga poznamo po kvizih in hudomušnih zgodbah. Z njim smo se pogovarjali pred državnim prvenstvom v Ekokvizu, ki bo 22. aprila v Festivalni dvorani v Ljubljani. Zakaj se vam kvizi zdijo primeren način za osnovnošolska tekmovanja? Kje vidite prednosti kviza pred drugimi načini preverjanja znanja? Kviz je verjetno edini način preverjanja znana, ki ni stresen. Še več. Otroci se pri tem zabavajo. Radovedni so, radi iščejo informacije, … priljubljenost interneta to dokazuje. Če se znajdejo v situaciji, kjer se zahtevane informacije tudi ocenjuje in te spominjajo na šolo, je to lahko pri otrocih sprejeto zelo negativno. Če to isto vsebino lepo zapakiraš, učence razdeliš v skupine, dodaš zraven nekaj humorja, bodo zelo veseli, motivirani in dovzetni za nova znanja. V šoli se trudimo iskati kompromise med enim in drugim načinom. Koliko je pri kvizih dejansko znanja? Verjetno je pri tekmovanjih, kjer se odloča med že vnaprej danimi odgovori, pomemben tudi kanček sreče? Odvisno o katerem kvizu govorimo. Menim, da sta pomembna elementa pri tem iznajdljivost in komunikativnost. Sreča naj bi vplivala v čim manjši meri. Statistično naj bi se dalo srečo razporediti po Gaussovi krivulji. V množici vprašanj imaš težko zgolj srečo, če sta vprašanji le dve, je naključje sreče verjetnejše. Faktor sreče skušamo pri raznih medijskih kvizih izločiti, tako da prenesemo izbiro vprašanj na tekmovalce. Voditelj ima lahko napisanih dvajset vprašanj in jih bere po vrsti. V tem primeru je voditelj tisti, ki določa vrstni red, in včasih se lahko zazdi, da nam daje nalašč težja vprašanja. Vedno vem odgovor na vprašanje nasprotnika in to interpretiram kot smolo. Dejstvo je, da je tekmovalec takrat bolj sproščen in mu je vse bolj enostavno. Sestavljavci kvizov vprašanja ponavadi nadgradimo z žrebanjem vprašanj. Še korak naprej naredimo, če vprašanja razdelimo v tematske sklope. Potem prenesemo na tekmovalce še večjo odgovornost, saj si sami izberejo temo, za katero menijo, da jim najbolj odgovarja.

Ali obstaja kakšno pravilo, koliko vprašanj je iz obveznega učnega gradiva in koliko dodate tistega, kar naj bi bila splošna razgledanost?

Absolutno obstaja. Obstaja dogovor med naročnikom kviza in sestavljavcem. Če vzamemo primer Malih sivih celic, otroci nimajo pojma, kaj bodo vprašani. Za sodelovanje v takšnem kvizu je bolje investirati v dobro komunikacijo in v odganjanje treme, kot v samo učenje. Učenci se lahko naučijo vseh 180 glavnih mest držav, jaz pa jih bom potem spraševal o gojenju paradižnika. Pripravljajo se iz knjig, v katerih so zbrana vsa vprašanja, ki smo jih postavljali v teh 15 letih. Vendar notri ni odgovora na vprašanje, ki bo v naslednji oddaji. Pri Ekokvizu dobijo gradivo vnaprej, vendar je gradivo tako obsežno, da je težko predvideti, kakšna bodo vprašanja, poleg tega imamo dogovor, da damo približno deset odstotkov vprašanj, ki so povezana s temo, a odgovorov ni v gradivu. Na teh deset odstotkov dobijo odgovore v povezavah na spletu, kjer pa vemo, da je možnosti za vprašanja neskončno.

Nisem pristaš kvizov, kjer je npr. knjiga o Rimljanih, potem pa so vsa vprašanja iz te knjige. Otroci se v tem primeru naučijo gradivo na pamet. Banalno izpade, ker niti učitelj zgodovine ne ve odgovorov na vsa vprašanja. Taki kvizi so nezanimivi tudi za gledalce. Prav tako podrobna faktografija ni nekaj, kar bi želeli pri otrocih spodbujati.

Male sive celice spremljamo na televiziji že 15 let, bilo je več kot 250 oddaj. Lepo je biti milijonar v več kot sto državah sveta. Zakaj so televizijski kvizi tako priljubljeni? Zakaj jih gledalci tako radi gledamo?

Ljudje se radi primerjamo. Doma imaš vedno občutek, da znaš več. Ni stresa, ni odgovornosti, ni potrebno taktizirati. Vmes lahko brez posledic razmislimo. V oddaji se moraš odločiti. Pred očmi ti bežijo evri, razmišljaš, kaj si bodo mislili sosedi, če ne boš znal odgovoriti na enostavno vprašanje. V glavi se dogaja marsikaj. V domačem naslonjaču smo seveda tem ljudem konkurenčni. Imamo dober občutek, če smo boljši od njih.

Kako vi gledate kvize, ki jih sestavljajo drugi?

Kot kandidat bi zelo slabo prišel skozi. Na Milijonarju bi redko prišel do deset, morda bi prišel do šestega, sedmega vprašanja. Pri Malih sivih celicah bi se slabo odrezal pri vprašanjih, ki jih sestavlja kolega (Marjan Škvorc op. av.). Pokrivava namreč vsak svoje področje. Sicer kvize gledam zelo profesionalno, zelo kritično. Vmes razmišljam, kako bi to naredil sam, kaj bi naredil drugače, domišljam si, da bi morda naredil bolje. Včasih sem se pri Milijonarju vživel v vlogo kandidata in odgovarjal na vprašanja zelo resno. Sicer se poglobim predvsem v vprašanja. So korektno sestavljena? Ali morda obstaja kakšen drug možen odgovor, ki ga avtor ni predvidel?

Se vam je kdaj zgodilo, da ste postavili vprašanje in je bil vaš predviden odgovor napačen, odgovor tekmovalca pa je bil pravilen?

To se v kvizih pogosto dogaja. No, nam se ni zgodilo tako velikokrat, morda enkrat na leto. Pri Malih sivih celicah smo snemanje ustavili in šli kakšno stvar preverit na internet in v leksikone. Nerodno je, če dobimo pritožbo šele naslednji dan. Nikoli ne bom pozabil, kaj je to piškur. Bilo je vprašanje Drži/Ne drži. Piškur spada med ribe. Predvideli smo odgovor »Drži«. Tako je pisalo v dveh leksikonih, s pomočjo katerih sem sestavil vprašanje. Praktično vse delam iz knjig. Tudi če je področje, na katerem sem popolnoma domač, preverim v knjigah. Tako je bilo tudi pri tem vprašanju. Naslednji dan dobimo pritožbo, da piškur ni riba. Preveril sem v desetih leksikonih. V osmih je pisalo, da je piškur riba, v dveh ne. Posvetovali smo se tudi s fakultetami. V tem primeru smo se odzvali korektno in ekipi ponudili mesto v drugi oddaji. Skratka, škodo skušamo popraviti. Vedno postavljamo v ospredje interes otrok in ne interese medija.

Koliko uporabljate internet kot vir informacij?

Pri sestavi vprašanj interneta skoraj ne uporabljam. Primeren je za hitro preverjanje, sicer je dokaj nezanesljiv vir. Pri Milijonarju sploh ni veljal kot vir. Tam smo morali pri vsakem vprašanju navesti dva kompetentna, verodostojna vira. Internet ni veljal. V bistvu je bil to velik problem. Prvih pet vprašanj je moralo biti banalnih, smešno lahkih. Postaviš vprašanje, katera luč na semaforju je zgoraj. Odgovor je seveda rdeča. Vprašanje imaš sestavljeno v dveh sekundah, potem pa porabiš pol ure, da najdeš odgovor na to vprašanje v dveh virih. Naročniki želijo duhovita vprašanja. Postavim vprašanje »Ali imajo tudi levičarji srce na desni strani?« Dobro vprašanje za zavajanje. A potem sem iskal v medicinskih knjigah, kje piše, na kateri strani imajo srce levičarji. Nisem našel. Poklical sem v Klinični center, kjer sem moral dobiti dva zdravnika, ki sta mi potrdila odgovor, da imajo tudi levičarji srce na levi strani. Pri Milijonarju so bila ta pravila zelo stroga.

Imate že vprašanja za državno prvenstvo v Ekokvizu?

Vprašanja so v fazi zadnjega pregleda.

Kakšna vprašanja lahko pričakuje teh deset ekip?

Težka. Vedno mi očitajo, da so vprašanja težka. Na šolskih oziroma regionalnih tekmovanjih je bilo več kot tisoč ekip. Težko bi si privoščili, da bi imelo sto ekip maksimalno število točk. V tem primeru bi sicer odločal čas, a sam vedno vztrajam pri tem, da je znanje v preudarnosti in ne v hitrosti, impulzivnosti. Zato so bila že regionalna tekmovanja dokaj zahtevna. Najboljša ekipa je dosegla 27 točk od 30 možnih. Prepričan sem, da bo rezultat podoben tudi na državnem tekmovanju.

Nekateri zmotno mislijo, da bodo učenci bolj motivirani in zadovoljni, če bodo vprašanja lahka. Vendar to ni res. Otroci so motivirani, kadar so izzivi večji. Tako je tudi v teoriji. Zadovoljni so, če jim uspe rešiti nalogo, ki jim predstavlja velik izziv. Skakalec v višino ni tako vesel, ko preskoči dva metra, kot če preskoči dva metra trideset. Čeprav je rezultat enak: preskočil je, zaplapolala je bela zastavica. Za učenca je večji intelektualni izziv, če je naloga težka in mu jo uspe rešiti.

Ukvarjali ste se tudi s proučevanjem pogostih napak, ki se dogajajo pri preverjanju znanja. Katere napake so najbolj pogoste pri kvizih?

Napako, da je kviz v celoti prelahek, sem že omenil. Napake so povezane s posameznim tipom nalog, npr. napake položaja. Sestavljavci dajo najrajši pravilen odgovor na sredinsko ležeči položaj, na C ali B. Pri nalogi Drži/Ne drži mora biti vprašanje kratko, enoznačno in jasno. Relativne sodbe, dolge trditve, odvisni stavki sem ne sodijo. Takšne naloge so nekorektne. Je pa dopustno zavajanje. Omenil sem primer Tudi levičarji imajo srce na desni. Zelo pogosta napaka pri kvizih, ki jih trenutno lahko spremljamo, je neuravnoteženost v točkovanju. Nekatere naloge prinašajo dve točki, druge tri, potem pa je naloga, ki prinaša osem točk. Točke morajo biti v sorazmerju z zahtevnostjo naloge in razkorak ne sme biti prevelik. Pri Malih sivih celicah lahko tekmovalci dosežejo pri vsaki igri 15 točk. Torej je uravnoteženo.

V kvizih nastopajo nadarjeni otroci, vi vodite delavnice za nadarjene otroke. Katere so skupne lastnosti nadarjenih otrok?

Obstaja dokaj dodelan koncept za identifikacijo nadarjenih otrok. V kvizih na višjih nivojih sodelujejo nadarjeni otroci, kar pa ni nujno in ni pogoj. Elementi so drugi. Pri nadarjenosti gre predvsem za visoko inteligentnost in visoko ustvarjalnost oziroma za kakšno specifično nadarjenost. Zadnja leta se ta pojem širi na posamezne talente: glasbena nadarjenost, motorične, vodstvene sposobnosti, govorimo o čustveni inteligenci. Sem pristaš ožjega pojmovanja nadarjenosti. Pomembna komponenta je ustvarjalnost, kar se pogosto zanemarja. Pri odgovarjanju na kvizu ni veliko ustvarjalnosti. Pravilen je le en odgovor in tu se stvar konča. Ustvarjalnost je po definiciji odpiranje problemov in ne odgovarjanje na probleme. V primeru, da gre za odgovarjanje na probleme, naj bo to v čim širšem kontekstu – ni samo enega možnega odgovora. Če vprašam, koliko je tri plus štiri, tu ne spodbujam ustvarjalnosti. Če stvar samo nekoliko obrnem, koliko je sedem, kaj je sedem, je to lahko marsikaj. Je osem minus ena, število dni v tednu, število palčkov pri Sneguljčici, … Komponento ustvarjalnosti bomo vključili tudi pri Ekokvizu. Ekipe ne bodo zgolj odgovarjale na vprašanja, ampak bodo izdelovale projekt, in tu bodo pokazali svojo ustvarjalnost.