Nedelja, 25. 8. 2019, 4.00
3 leta, 8 mesecev
Boštjan Gorenc - Pižama: Bil sem leni piflar #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,83
2
Boštjan Gorenc, ki že dolga leta sliši na vzdevek Pižama, je človek številnih talentov. Nekateri ga poznate kot stand up komika, drugi kot raperja, tretji kot pisatelja in prevajalca. Njegovo najodmevnejše prevajalsko delo je vsekakor prevod štirih od petih knjig zbirke Pesem ledu in ognja, po katerih je bila potem tudi podnaslovljena serija Igra prestolov. A Boštjan je tudi oče šolarja, in ker se novo šolsko leto nezadržno bliža, smo z njim poklepetali o šolskem sistemu in obujali spomine na čase, ko je tudi sam gulil šolske klopi. Seveda nismo mogli niti mimo priljubljene Igre prestolov.
Kakšen šolar ste bili?
Bil sem, kot sam temu rečem, leni piflar. To pomeni, da sem pri pouku sledil in poslušal, da se mi potem ni bilo treba doma učiti. Na osnovni šoli mi je šlo s to strategijo kar v redu, na gimnaziji pa si je bilo potem kar malo težko pridobiti nove učne navade.
Kakšna anekdota iz šolskih klopi?
So ostala kakšna prijateljstva iz šolskih let?
Sošolci iz osnovne šole smo se raztepli naokrog, vsak je šel na svoj konec. Sem pa tu in tam s kakšnim sošolcem še v stiku. Zdaj, ko živimo v času družbenih omrežij, je to še toliko lažje. Če le lahko, pa se udeležim tudi obletnic mature oziroma osnovne šole, kjer se imamo potem vedno lepo. Malo obujamo spomine na šolske klopi ter se predvsem čudimo, kako hitro čas mineva in kako hitro se staramo.
Kateri predmeti v šoli so vam bili še posebej pri srcu in katerih res niste marali?
Zelo zanimiv dualizem je bil pri meni že v osnovni šoli. Na eni strani je bila namreč matematika, ki me je zelo zanimala in pri kateri sem imel najboljše ocene, na drugi strani pa je bila fizika, ki je nisem nikoli zares razumel in mi ni bila najbolj pri srcu.
Tudi v srednji šoli je to nekako ostalo nespremenjeno. Pri matematiki sem spet imel krasne ocene, pri fiziki je bilo pa tako, da mi je pred koncem šolskega leta profesor prišel položit na srce, naj se vzamem v roke in končno naučim to fiziko, ker mi res ne bi rad dal na koncu ocene dve. Prav ta profesor je bil super, ker je imel res lep odnos do nas in krasen učiteljski pristop. Pri njem si točno vedel, da si res dobil oceno glede na to, koliko znanja si pokazal. In to smo vsi spoštovali.
Ste v osnovni šoli kakšno ušpičili?
Edina lumparija, ki mi je ostala v spominu, je bila malo nepriročna strategija iskanja skritih točk na enem od orientacijskih pohodov. Naša skupina je namreč takrat iznajdljivo krenila namesto od prve do zadnje točke v nasprotno smer, torej od zadnje do prve. Mislili smo, da bomo nasproti nas hodeče skupine povprašali po teh dveh posebej skritih točkah.
Nismo pa pomislili na to, da takrat, ko bomo prišli na zadnji dve postaji, ki sta torej bili po načrtu prvi, tam ne bo več nobenega učitelja, ker so pospravili in šli. Niso namreč pričakovali, da bo kdo prišel v nasprotno smer, tako da smo potem na zadnji šolski dan, ko so vsi preostali igrali košarko in odbojko, imeli kazenski orientacijski pohod na Jošt.
Ste kdaj dobili tudi kakšen "cvek"? In pri katerem predmetu?
V drugem letniku gimnazije, pri fiziki. Ker je bila to moja prva enka, sem šel do profesorja in ga prosil, da se mi podpiše na test za spomin na prvo enko. In se mi je podpisal, ker je bil res faca (smeh, op. a.). V osnovni šoli pa nisem imel enk. Bil sem priden, samo petke in tu in tam kakšna štirica. Saj pravim, leni piflar.
Tudi sami imate zdaj doma šolarja. Vaš sin bo v tem šolskem letu obiskoval drugi razred. Kakšen se vam je zdel prvi razred?
Sta sina na kakšen poseben način pripravljala na šolo? Se je šole veselil?
Zelo se je veselil šole, malo pa smo vseeno potrebovali, da smo se navadili nove rutine. Imeli smo res izjemno srečo z učiteljicama, bili sta res krasni, tako da sta bila prvi stik s šolo in prehod iz vrtca v šolski sistem res zelo blaga.
Koliko naj se starši po vašem mnenju vpletamo v šolske obveznosti in učenje otrok?
Če bi lahko oblikovali šolski sistem po svoje, kakšna bi bila šola po vaši meri?
Ne vem, ali bi bilo pametno meni prepustiti oblikovanje šolskega sistema (smeh, op. a.). Treba je uriti spomin, treba je uriti kognitivne procese, ampak ta gola reprodukcija znanja in učenja informacij samo zato, da so, se mi ne zdi smiselna. Sam bi večji poudarek namenil temu, kako pametno izbirati med poplavo informacij, ki jih imamo dandanes na voljo, in kako preverjati zanesljivost virov.
Kakšna se vam zdi bralna kultura mladih?
Mislim, da bralna kultura sploh ni slaba. Kljub poplavi tehnologije, ki je danes otrokom na voljo kjerkoli in kadarkoli. Zdi se mi, da še vedno radi in veliko berejo, tako kot smo to počeli mi v mladosti. Sploh v prvih letih šole.
Kasneje pride puberteta, malo se izgubi zanimanje za knjige in po glavi ti gredo druge stvari, ampak zanimanje za knjige se mi zdi še vedno dobro. Bralne značke so sploh krasna stvar, ki spodbuja k branju. Super pa je tudi to, da se dandanes išče neko ravnotežje med klasiko, ki jo morajo poznati, in sodobno literaturo, ki je mladim blizu.
Mislim, da imamo v Sloveniji na voljo dovolj kakovostno otroško in mladinsko literaturo. Pa naj gre za naš domač produkt ali za kakovosten prevod tujih del. Ne smemo namreč pozabiti na pomembnost tega, da je neko tuje delo kakovostno prevedeno v slovenski jezik. Najbolj porazne se mi zdijo kakšne otroške slikanice, ki so jezikovno povsem neustrezno prevedene. In potem otrokom na ta način predajamo napačne jezikovne vzorce, ki jih ponotranjijo.
Ko ravno omenjate prevajanje, mnogi vas poznajo kot prevajalca legendarne knjižne sage Pesem ledu in ognja, po kateri je bila posneta tudi zelo uspešna serija Igra prestolov. Ste bili zadovoljni s koncem serije? Ker zadnja knjiga še ni bila napisana, se je nadaljevanka končala po svoje.
Pisatelj je sicer dal ustvarjalcem serije neke oporne točke, kako bo v novi, še nenapisani knjigi zapeljal stvari. Potem pa se je zgodilo, da so se v zadnjih epizodah zaradi krčenja produkcije, časa in oseb pojavljale določene nelogičnosti. Oboževalci knjig Pesem ledu in ognja zato upamo, da bo konec knjižne serije boljši, kot je bil konec televizijske serije.
Bi potem tistim, ki še niso ne brali ne gledali Igre prestolov, svetovali, naj raje v roke vzamejo knjige kot televizijski upravljalnik?
Vsekakor. Pisatelj George R. R. Martin je dobil idejo o pisanju Igre prestolov prav zato, ker je imel dovolj tega, da so mu vsakič, ko je v Hollywood prinesel kakšen svoj scenarij, tega zaradi stroškov oklestili in spremenili. Zaradi tega se je odločil, da bo napisal knjigo, po kateri se ne bo dalo posneti ničesar. V Igro prestolov je tako vključil ogromno lokacij, likov, si izmislil povsem nov svet, ki ga je v vsaki knjigi širil. Zdaj nekako upam in pričakujem, da bo v novi, šesti knjigi skupaj pripeljal tisto, kar je v prvih petih knjigah gradil in širil.
Novo knjigo pa pravkar na prodajne police pošiljate tudi sami, kajne?
Tako je. Slikanica z naslovom Si že kdaj pokusil Luno je nastala v sodelovanju z Igorjem Šinkovcem, s katerim sva že sodelovala pri slikanici Kaj se skriva očku v bradi. Zgodba je hvalnica moči otroške domišljije. Dandanes so vse igrače čim bolj interaktivne, slikovite, pisane in otrok skoraj za vsako igro potrebuje točno določeno igračo. S tem počasi izginja otroška kreativnost, da bi v roke vzel škatlo in palico ter iz tega nekaj ustvaril oziroma se igral.
V slikanici Si že kdaj pokusil Luno spoznate dva dečka, ki se na dvorišču igrata s škatlo, ampak v njunem svetu letita na Luno. To je zgodba o domišljiji, o moči igre, o tem, kaj vse lahko otroci skozi igro podoživijo. Igor Šinkovec je narisal zares noro lepe ilustracije, ki so me, ko sem jih prvič videl, popolnoma osupnile.
2