Za školjkami do Santiaga de Compostela

Zgodovina tega romanja je že zelo stara in ima bogato tradicijo. Njeni začetki segajo v srednji vek (9. stoletje), ko naj bi v Santiago de Compostelo prenesli posmrtne ostanke apostola Jakoba. Tradicionalni simbol Jakoba je školjka pokrovača. Školjke so zato tudi zaščitni znak popotnikov na Caminu de Santiagu, kamor se je mogoče podati peš ali pa, kar je v zadnjem času vse bolj priljubljeno, s kolesom. Santiago de Compostela je glavno mesto avtonomne pokrajine Galicije v Španiji, ki leži na severozahodnem delu Iberskega polotoka. Mesto je bilo leta 1998 proglašeno za evropsko prestolnico kulture. Zaradi izjemne arhitekture, verske in kulturne pomembnosti poti svetega Jakoba je bilo mesto uvrščeno tudi na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Glavna znamenitost mesta, ki ima nekaj več kot 90.000 prebivalcev, je mogočna katedrala, ki stoji na trgu Obradoiro. Na trgu so tudi palača Pazo de Raxoi, kjer domuje galicijski parlament, Hostal dos Reis Católicos, kjer je danes elitni hotel in sedež univerze v Santiagu. Mestno središče je polno ozkih, tlakovanih ulic, kjer prevladujejo trgovine in lokali s tipično galicijsko kulinariko, poseben čar in energijo pa jim dajejo prijazni domačini in različni poulični umetniki ter številni romarji, ki se zgrinjajo v mesto in v vrsti čakajo na svoj compostelo. Compostela je plaketa, ki potrjuje, da je določena oseba opravila romanje. Zanjo je potrebno prehoditi vsaj zadnjih 100 km poti.

Francoski menih Aymeric Picaud, ki je leta 1140 objavil enega prvih vodnikov po poteh svetega Jakoba, knjigo Liber Sancti Jacobi, verjetno ni pričakoval, da bo Camino de Santiago ena najznamenitejših romarskih poti tudi devet stoletij kasneje. Njegov potopis, ki se začne v Saint Jean Pied de Port na francoski strani Pirenejev in opisuje 800 km dolgo pot do Santiaga, je še danes osnova za Camino Frances. Camino Frances velja za klasično pot, ki se začne v Franciji, prečka Pireneje, Pamplono, Burgos, Leon, Ponfferado in se zaključi v Santiagu. Poleg te poznamo še Camino del Norte, Camino Primitivo, Camino Ingles, Camino de Finisterre, Camino Portugues, Via de la Plata. Razlika med njimi je v tem, da se začnejo v različnih krajih na Iberskem polotoku, končni cilj vseh pa je Santiago de Compostela.

V današnjem času odločitev za odhod na Camino de Santiago ni le odločitev za odhod na romanje, ampak tudi odločitev za spoznavanje naravne in kulturne dediščine Iberskega polotoka in ostale Evrope, nenazadnje pa tudi odločitev za skok iz hitrega in stresnega življenjskega okolja.

Da se je na to pot vredno odpraviti, sem se prepričal ob branju ene od knjig, ki opisuje avtorjeva doživetja in prigode. In res, romanje je bilo točno takšno, kot ga opisuje knjiga. Na Caminu de Santiagu nemogoče postane mogoče. Če se v vsakdanjem življenju s težavo peš odpraviš že do bližnje trgovine, ti na romanju postane samoumevno, da boš naslednjih 20, 30 km prehodili peš in to ne glede na vremenske razmere. Hoja čez polja, travnike, gozdove, ki jim ni videti konca, pusti žulje na nogah in bolečino ne tej ali oni mišici, vendar se z vsakim novim kilometrom v popotniku naseli več sproščenost in notranjega miru, vsakdanje težave pa kar naenkrat izginejo. V sebi začutiš neko posebno energijo, ki te žene dalje in ti daje zagon, da premagaš prav vsako oviro ali klanec. No, na kakšnem štoru ali korenini ti tudi spodrsne in padeš v blato, ampak z malimi težavami se res ne gre obremenjevati. Poučna lekcija tudi za vsakdanje življenje!

Naenkrat postaneš pravi romar in začutiš povezanost z drugimi romarji. Na Caminu de Santiagu je danes mogoče srečati ljudi različnih jezikov in veroizpovedi, vendar komunikacija tu ni težava. Z dobro voljo in jezikom srca se lahko reši vse. Najbolj presenetljivo pa je to, da tu vsi ljudje stremijo k istemu cilju: priti v Santiago. Na poti tako hitro začutiš kolegialnost, preprostost in pripravljenost pomagati sočloveku – vrline, ki so iz vsakdanjega življenja že skoraj izginile. Popolni tujci postanejo znanci in občutek dobiš, da jih poznaš že dolgo.

Pot se navadno zaključi na rtu Finisterre na atlantski obali, skrajnem zahodu Iberskega polotoka, ki je dolgo časa veljal za konec sveta. Popotnik, obogaten z novimi spoznanji in širšega obzorja, je tu pripravljen na vrnitev domov, v vsakdanje življenje, v katerega naj bi prenesel pozitivno energijo s poti.