Petek, 5. 10. 2018, 18.14
6 let, 2 meseca
V litijskem podzemlju odkrili najhitreje rastoče kapnike na svetu #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,99
Litijski rudnik Sitarjevec, ki ima za sabo dolgo dobo delovanja in več posebnosti tudi v svetovnem merilu, so zaprli leta 1965. Od takrat pa vse do leta 2002, ko so se lotili njegovega raziskovanja, vanj niso zahajali. Sprva so bile to le strokovne odprave, od lanskega decembra pa ta zgodovinsko in naravno zanimiv prostor sprejema tudi obiskovalce. V tako kratkem času je najstarejši rudnik v Sloveniji obiskalo že več kot štiri tisoč ljudi.
Litija je eno najstarejših rudarskih mest pri nas, saj vedenje o izkoriščanju rude na tem prostoru sega štiri tisoč let nazaj. Kasneje so tu rudarili Kelti in nato tudi Rimljani. Pisni viri, ki omenjajo rudnik Sitarjevec, segajo v 16. stoletje.
Nekdanji rudnik je od lanskega decembra odprt za javnost, prvih sto metrov izvoznega rova je tako postalo muzej v naravi, v prihodnje pa bo v turistične namene odprtih še več rovov.
Tam so našli več kot 60 različnih mineralov
V drugi polovici 19. stoletja je rudnik na hribu Sitarjevec, po katerem je dobil tudi ime in se vzpenja nad Litijo, spadal med največje evropske rudnike, v slovenskem okolju pa je najstarejši. Med njegovimi posebnostmi je, da je to tudi najbogatejše polimineralno rudišče v Sloveniji. V njem so našli več kot 60 različnih mineralov.
Ko so leta 2002 prvič vstopili v zapuščeni rudnik, ki so ga leta 1965 zaprli in vhod zminirali, raziskovalci niso vedeli, na kaj bodo naleteli. V njem so odkrili limonitne kapnike, ki so edinstveni," pripoveduje vodja projekta Rudnik Sitarjevec Blaž Zarnik. Postalo je jasno, da je to velika zanimivost za nas in širši prostor.
V rudniku nad Litijo so kopali predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, ob teh pa še tisto, ki je vsebovala cink, baker, železo in barit. Zaradi zmanjševanja rudnih zalog, zastarele tehnologije in pljučnih obolenj rudarjev so rudnik leta 1965 zaprli.
Z zaminiranim, popolnoma zasutim in kasneje še zaraščenim vhodom ter opuščenimi rovi je zapečaten ostal vse do leta 2002, dokler ni vanj z raziskovalno skupino vstopil geolog, sicer zaposlen na litijski občini in vodja projekta Rudnik Sitarjevec Blaž Zarnik.
Rudnik Sitarjevec je od lanskega decembra obiskalo že več kot 4000 ljudi.
S starimi zemljevidi do vhoda
"Vse to je bil sam gozd," se tistega časa in stanja okoli današnjega muzeja in situ spominja Zarnik. S pomočjo starih zemljevidov so poiskali lokacijo rudnika in tako poskusno odprtje rova začeli s strojnim kopanjem.
Vse skupaj se je začelo pravzaprav zaradi varnostnih razlogov, saj so želeli preveriti nevarnost morebiti ujetih jamskih vod, ki se pretakajo po 40-kilometrskih rovih in so za zrušenimi rovi tudi ujete. Te pa so na začetku 19. stoletja in drugič na začetku 20. stoletja na tem območju že butnile na plan.
Padavinska voda, ki iz površja pronica v notranjost, raztaplja različna rudna telesa. Pri tem postane zelo kisla, saj vsebuje raztopljene kovine, ki se kasneje v nižje ležečih rovih izločajo, še pojasnjuje sogovornik.
Rudnik Sitarjevec je najbogatejše polimineralno rudišče v Sloveniji, več kot 60 različnih mineralov so našli v njem. Včasih pa so v njem kopali predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, ob teh pa še tisto, ki je vsebovala cink, baker, železo in barit.
Niso vedeli, kaj jih čaka
S ciljem preveriti stanje in sanacije rudnika so tako vanj vstopili 37 let po njegovem zaprtju. "Nismo vedeli, na kaj bomo naleteli, smo pa v zapuščenih rovih odkrili limonitne kapnike," pripoveduje Zarnik. Gre za barvite železove kapnike, ki zrastejo tudi do pet centimetrov na leto in so edinstveni. Postalo je jasno, da je to velika znamenitost za naš in širši prostor.
Na litijski občini so tako zasnovali rudarski projekt, ki v muzejskem delu rudnika Sitarjevec predvideva 632 metrov urejenih in varnih poti. Lani so začeli s prvim delom - izvoznim rovom, ki so ga v turistične namene decembra istega leta tudi odprli.
Širši javnosti je za zdaj dostopnih prvih 100 metrov rudnika.
Prikaz težkega orodja, ki so ga nekoč uporabljali med delom v rudniku Sitarjevec.
Muzej v notranjosti hriba
"Rov drži konstrukcija kamnin, ki ga obdaja, in je tako močna, da se ne seseda in je zato nespremenjen že 100 let," ob vstopu v rudnik pojasni Mojca Hauptman, vodja TIC Litija. V barvite kamnine vkopani rudniški hodniki so osupljivi. Značilni odtenek tega prostora je rdeče-oranžen, vanj se železova rudnina obarva v stiku z vodo, še dodaja vodja lokalnega turističnega centra.
Izvozni del rudnika je bil nekoč v celoti tlakovan s tračnicami, po katerih so v železnih jamskih vozičkih, hunti so jim rekli, prevažali izkopano. Tovor v njih je bil lahko težek tudi tisoč kilogramov.
Delo sitarjevških rudarjev je bilo izjemno težaško, pripoveduje Mojca Hauptman. V okviru rudarskega projekta so se z živečimi delavci in delavkami lani septembra tudi sestali, z njimi pa spregovorili o delu in življenju, povezanem z rudnikom.
Naporno delo v osrčju hriba
Nekateri med njimi so peš ali s kolesom prihajali na delo tudi iz 10 do 15 kilometrov oddaljenih krajev. Pod hribom Sitarjevec pa jih je nato čakal velik napor. Do začetka prejšnjega stoletja so rudarji delali tudi brez zaščitne opreme, v oblekah, s katerimi so prihajali od doma, kopalnico pa so dobili šele v šestdesetih letih.
V notranjosti so večinoma delali moški. Veliko in težko orodje, porhamerji in pikhamerji so lahko tehtali več kot 20 kilogramov, pojasnjuje Blaž Zarnik. Ob tem pa si je treba predstavljati še teren nagnjenih in ozkih odkopnih polj, iz katerih so kopali in prenašali material.
Delo sitarjevških rudarjev je bilo izjemno težaško, pripoveduje Mojca Hauptman, vodja TIC Litija.
Ženske v rudniku
Ženske so v Sitarjevcu delale zunaj, kjer so ob izvozu rudo in dele kamnin, ki so vsebovale rudo, še dodatno prebrale. Od tam so pridobljeno natovorili na vozove ali tovorno žičnico, kasneje na kamione. Do leta 1924 so rudo odvažali v topilnico, ki je bila leta 1881 zgrajena na levem bregu Save.
Ekološka nesreča zaradi uvoženih rud
V njej so topili predvsem svinčevo in živosrebrno rudo, izvirala pa ni samo iz Sitarjevca, temveč tudi iz drugih slovenskih, evropskih in celo afriških rudišč. Vendar pa so imele uvožene rude visoko vsebnost žvepla, kar je pripeljalo do zdravstvenih problemov okoliških prebivalcev in do pomora čebel.
Ljubiteljski jamar, adrenalinski navdušenec in prostovoljec Branko Povše.
Mojca Hauptman o ekološki škodi zaradi topilnice pravi, da je v tistem času "Litija postala siva, drevesa so propadla, o zdravju rudarjev pa takrat sploh še niso razmišljali, to se je pokazalo kasneje."
Sredi 20. let prejšnjega stoletja so topilnico zaprli, eden od vzrokov za to pa je gotovo bil prav naravovarstveni, saj so njeni lastniki izgubili čebelarsko pravdo.
Rudarji so umirali mladi
Na odkopnem polju so zaradi težaškega dela rudarji v povprečju najdlje zdržali 15 let. Veljalo je, da v parih nista nikoli delala sorodnika, da v primeru nesreče ne bi bila tragedija v družini dvojna.
Rudarji iz Sitarjevca so umirali mladi, v povprečju stari 42 let, veliko med njimi za pljučno boleznijo silikozo, ki pa so ji rekli tudi sitarjevška bolezen.
"Izvozni del rudnika je bil nekoč v celoti tlakovan s tračnicami, po katerih so v železnih jamskih vozičkih, hunti so jim rekli, prevažali izkopano. Tovor v njih je bil lahko težek tudi tisoč kilogramov."
Jabolko, kruh in slanina
Kruh in jabolko sta največkrat sestavljala malico, ki so si jo rudarji prinašali na delo. V zadnjih letih delovanja je uprava delavcem, sploh tistim, ki so delali v rovih, dala še koščke slanine. "Te naj bi žvečili, nato pa izpljunili. To pa zato, da bi slanina iz ustne votline nase vezala težke kovine," o takratnih "ukrepih" ob zavedanju o nevarnosti pljučne delovne bolezni pripoveduje Mojca Hauptman.
Enako, jabolko, kruh in slanina z dodelavo lokalnega gostinca pa je danes ob prednaroč
ilu tudi del turistične ponudbe Sitarjevca. Nekoč skromna malica je v današnji preobleki in obogatitvi postala pogača z ocvirki, slanina v ajdovem testu, pospremljena s krhljem jabolka, musom iz hrena ter toplim jabolčnim in slivovim kompotom.
V rudniškem muzeju, ki spominja na nekdanje delo sitarjevških rudarjev, Blaž Zarnik pripoveduje, kako so ob zaprtju Sitarjevca tračnice, vir železa kot dragocenega materiala, od tam odnesli. Ker je na koncu to delovno področje spadalo pod Mežico, so to, kar je bilo uporabno, odpeljali tja, drugo, tudi orodje pa je šlo v različne roke.
"Nekdanje sitarjevške tračnice lahko še danes najdete kje v okolici, kot del kakšne škarpe ali podporo trti," ponazori sogovornik.
Deli rudnika Sitarjevec, ki bodo turistično dostopni v prihodnje
Limonitni kapniki v rudniku Sitarjevec.
Navzdol po rovu
Kmalu pa se v rudniku Sitarjevec obeta že novo doživetje, in sicer spust do kapnikov, ki jih zdaj še ni mogoče videti v živo. Ti so v Glavnem rovu, črne pa je mogoče najti v starem rovu, imenovanem Črna kuhinja. V prihodnje bo v turistične namene varna pot tudi do njih.
Do Glavnega rova se bo mogoče spustiti po vpadnem rovu. Nekdaj je po tem podzemnem hodniku, dolgem 250 metrov in z naklonom 45 stopinj, vodilo 580 lesenih stopnic. V našem času pa se bodo obiskovalci lahko navzdol spustili vpeti, v zaščitnem delovnem kombinezonu, s škornji, čelado in lučjo. Po načrtih pa naj bi to fazo urejanja rudnika, ki bo prinesla tudi nekoliko adrenalinsko pot, začeli naslednje leto.
"Llimonitno blato je prav tako svojevrstna atrakcija. Je redkost in doživetje ga je videti v njegovi specifično oranžno-rjavi barvi, ki mu jo daje vsebnost železa," še pojasnjuje sogovornik.
Do Glavnega rova se bo v prihodnje mogoče spustiti po vpadnem rovu. Nekdaj je po tem podzemnem hodniku, dolgem 250 metrov in z naklonom 45 stopinj, vodilo 580 lesenih stopnic. V našem času pa se bodo obiskovalci lahko navzdol spustili vpeti, v zaščitnem delovnem kombinezonu, s škornji, čelado in lučjo.
Naravna vrednota
Rudnik Sitarjevec predstavlja tehnično dediščino in naravno vrednoto državnega pomena. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije hranijo zbirko rud in mineralov iz tega podzemeljskega sveta.
Arhivske fotografije rudarjev iz rudnika Sitarjevec in topilnice v Litiji
Preberite še:
