Osvajanje vulkana Pacaya

Po neskončnih kilometrih na srednjeameriških avtobusih je končno napočil dan za pretegovanje mišic, točneje za »vulkanolazenje«! Še vreme se je odločilo poskrbeti za nepozabno doživetje in po dobrem tednu neusmiljenega deževja je postreglo z razveseljivo jasnim dnem. Cilj: Pacaya, še delujoči vulkan v bližini Antigue. Ognjenik, ki se šopiri na 2552 višinskih metrih, je del Ognjenega obroča, skupka vulkanov, ki se razteza okrog Pacifika vse od Indonezije do juga Južne Amerike.

Korak za korakom po vulkanskem melišču

Prebujanje v gvatemalsko temo in spet – kot je v Gvatemali v navadi – polurno čakanje na minibus, ki nas bo »zategnil« do vasi San Francisco, izhodišča za vzpon na Pacayo. Tam nas je pričakala truma otrok, ki je vneto prodajala oz. dajala v najem lesene palice, brez katerih je menda le težko zlesti na vulkan. Druga možnost za lenobe so bili še taksiji, prijazni do okolja, manj pa do konj, saj teren ni ravno ljub njihovim kopitom. Seveda obstaja še tretja možnost, dveurni vzpon na ognjenik prav po planinsko. Pa smo šli, prgišče »vulkanoželjnih«, razkropljeno za vodnikom na čelu … najprej po tlakovani poti, ki se je prevesila v gozdno stezo, skrito med bujno rastje divjih zelenih odtenkov. Na desni nas je skoraj ves čas spremljal pogled na vulkansko trojico nad Antiguo – vulkane Agua, Acatenango in Fuego.

Po dobri uri hoje je, miroljubno kadeč svojo pipo, pred nami »vstal« veličastni vulkan Pacaya, pravzaprav njegov vrh Pico Mackenney. Višinske metre smo še pol ure nabirali po črnem vulkanskem melišču in se korak za korakom približevali izvoru toplote. Pacaya naj bi prvič izbruhnila pred 23 tisoč leti, zadnjič je uničevalno bruhnila leta 1965, od takrat pa vsako leto preprede svoja pobočja z rekami lave, ki so tudi nam onemogočile vzpon prav do kraterja, da bi pokukali vanj, zato smo se morali zadovoljiti z občudovanjem vulkana od spodaj.

Prvinski občutek zlitja z naravo

300 metrov pod ustjem vulkana je že prav prijetno toplo žgalo v podplate in topel piš se je lovil okrog naših pregretih teles. Dobrodošlico nam je izkazal vulkanski nasmešek iz strnjene lave z značilnim gvatemalskim zlatim zobom, ki ne manjka v skoraj nobenih človeških ustih.

Pacaya nam je namenila ognjeno rdeč jezik lave, ki se je le nekaj metrov stran od poti skupaj s črno lavo ležerno valil po pobočju, krhkem skupku vulkanskega pepela in strnjene lave. Skozi razpoke smo se zazrli tudi v rdeče nedrje vulkana in za spomin nabrali nekaj svetlečega vulkanskega tufa. Stati le nekaj metrov nad ognjeno rdečo lavo na pregretem tufu pod črno kadečo gmoto, hkrati pa se opajati z razgledom na triperesno deteljico sosednjih ognjenikov – prvinski občutek zlitja z naravo! In že smo sestopali nazaj proti vznožju kadečega velikana, lovili zadnje neponovljive občutke in se čudili živopisanim cvetlicam, pravi princesam v družbi možatega ognjenika.