"Nestrpnost se najbolj kaže zaradi nepoznavanja"

Morda pa je to darilo staršev pri Suzani Košir iz Celja le v pravem času prebudilo strast do spoznavanja sveta, ki naj bi vendar bila v genih, se mi zdi, ko poslušam pričevanja večine svetovnih popotnikov. Po dveh desetletjih, ko je obredla že dobršen del sveta, je to še toliko bolj očitno.

Dr. Suzana Košir je sociologinja in geografinja, ki je zaposlena kot profesorica in prodekanka za izobraževanje na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju (MFDPŠ), kjer predava predmeta Državljanska kultura in Poslovno komuniciranje. Poleg tega sodeluje tudi na filozofski fakulteti in pedagoški fakulteti v Mariboru. Letos poleti je doktorirala iz sociologije.

S svojimi potovanji je v nekakšnem vzajemnem odnosu: nanje se odpravlja, da bi na terenu poglabljala in preizkušala svoja teoretična dognanja, iz njih pa za svoje izobraževalno delo črpa izkušnje, ki jih pridobiva ob bivanju in v komunikaciji z ljudmi z vsega sveta.

Pred časom ste se vrnili iz Indije, kjer ste bili že drugič. Kaj je bil namen tokratnega potovanja in kaj vas tako vleče tja? Da, "Incredible India", kot je njihov slogan, je res takšna, precej drugačna in posebna v primerjavi z drugimi azijskimi državami. Po svoji kulturi, religiji, obnašanju ljudi, ne nazadnje tudi po hrani. Prvič sem v Indijo potovala v bolj vzhodni, radžastanski del Indije, tokrat pa v podhimalajski in osrednji del. Sicer pa se vedno rada vračam v kraje, kjer srečujem zanimive ljudi, ki so v središču mojega zanimanja na potovanjih.

Kaj bi potem rekli o prebivalcih ene najhitreje gospodarsko rastočih držav na svetu in njihovem načinu življenja? Indijci so po mojih doživljanjih zelo prijazni, nasmejani in odprti ljudje in v njihovi bližini se kljub "masovnosti" počutim sprejeto in varno. Njihov način življenja je vsekakor zelo drugačen od našega, saj ima pri njih osrednjo vlogo religija, ne glede na to, ali gre za hinduizem, budizem, islam …

Pred Indijo ste bili letos poleti tudi v Etiopiji, to pa je menda bilo prvič. Kaj pa vas je zanimalo tam? Po poklicu sem sociologinja in me, kot sem že omenila, zanimajo predvsem ljudje oz. način življenja različnih ljudstev. Etiopija je dežela, kjer je idealna priložnost, da spoznavaš različne običaje in predvsem njihove obrede, ki so za nas, Evropejce, zelo drugačni, morda nekateri nesprejemljivi (na primer obrezovanje žensk in druge iniciacije). Na tem potovanju smo se srečali s kar 14 plemeni. Prevzelo me je, da je na tako majhnem območju, kot je dolina Omo, mogoče srečati toliko različnih ljudstev in plemen ter različnih načinov življenja.

Kdaj ste začeli pohajkovati po svetu? Če pogledam daleč nazaj, v osnovno šolo, moram reči, da sem bila zelo rada doma in so mi bili že izleti odveč. Ob koncu osnovne šole pa so mi starši kupili letalsko vozovnico za obisk sorodnikov v Kanadi in me tako "zastrupili" s potovanji. Počasi sem vse bolj ugotavljala, da svet postaja moj dom. To je povsod, kjer se počutim sprejeto, dobrodošlo in kjer mi ljudje dovolijo, da sem del njih.

Kako se odločate za potovanja? Po nekem teritorialnem ključu, v smislu, kje še nisem bila, ali pa glede na zanimanje za posamezne kulture, tradicije, geografske posebnosti? Poleg sociološkega zanimanja za ljudi, ljudstva in kulture so tudi naravne lepote tiste, ki pritegnejo, saj sem vendar po poklicu tudi geografinja. Zato na izbiro vedno pogledam z obeh zornih kotov: treba je videti ljudi v neki pokrajini, spoznati njihov način življenja in kulturo. Gre za večno spodbujanje k raznolikosti, ki je pestra in pozitivna za vse nas. Glede na to, da se na naši fakulteti ukvarjam s področjem državljanske kulture, je kultura absolutno tista, ki jo primerjam in potem vključujem v svoja predavanja. To pomeni, da ves čas vlečem vzporednico s Slovenijo in preostalimi kulturami, religijami ter poskušam biti čim objektivnejša pri primerjavi. Nestrpnost se namreč najbolj kaže prav skozi nepoznavanje drugih kultur. Študentom zato želim, če že fizično ne morejo obiskati teh dežel in njihovih kultur, s svojim lastnim pogledom, izkušnjami, pa tudi s fotografskim in drugim gradivom, ki ga prinesem s potovanj, čim bolj približati te kulture, religije in pokrajine z ljudmi v njih.

Vaše prav posebno študijsko potovanje pa je bilo raziskovanje življenja Indijancev v ZDA? Kaj ste spoznavali in kako je potekal ta obsežen projekt? Šlo je za moje dodiplomsko delo v okviru študija geografije. Zanimalo me je življenje ameriških Indijancev danes. Zaradi tega sem si poiskala delo v ZDA, ostala tam 13 mesecev in prepotovala kar precejšen del ZDA, Kanade in Aljaske. S pomočjo institucij, ki se ukvarjajo s problematiko pozabljenih Američanov, sem želela bolje spoznati njihov dejanski položaj. Na svoje veliko presenečenje sem prišla do spoznanja, da je odnos Američanov do Indijancev še na nižji ravni, kot je njihov odnos do temnopoltih, in da gre za še bolj rasistično vedenje. Eno od opravičil za takšno ravnanje, ki ga v Ameriki izpostavljajo, je, da o njih ne govorijo več kot o Indijancih, marveč kot o prvotnih prebivalcih ZDA. S tem poimenovanjem želijo opravičiti dejanja iz preteklosti, vendar sama indijanska plemena ne tolerirajo ne enega ne drugega imena. Sami pravijo, da niso Indijanci, kot jih je poimenoval Krištof Kolumb, tudi ne prvotni prebivalci Amerike, ampak ljudstva posameznih plemen. Zato želijo imeti plemenska imena Arapaho Indijanci, Mohičani, Creeji, Hopi, Navahi.

Vaša potovanja so ob službi na fakulteti povezana tudi z obiskovanjem mednarodnih konferenc in drugih strokovnih dogodkov. Na kaj se osredotočate pri teh potovanjih? Na teh dogodkih spoznavaš številne ljudi, s katerim navežeš stike, izmenjaš izkušnje. Na vseh potovanjih pa me še vedno najbolj privlačijo tržnice, ker tam spoznaš kulturo ljudi. Kongresi in konference so neke vrste velike tržnice v svetovnem smislu. Poslanstvo naše fakultete je tudi mednarodna izmenjava, tako da tuji profesorji prihajajo k nam predavat in tudi mi gremo predavat v njihove dežele. Med drugim smo sodelovali z Avstralijo, ZDA, v kratkem gremo na Poljsko, pa na Tajsko in tako naprej. Želimo, da se sadovi navezovanja poslovnih stikov s tujimi profesorji in strokovnjaki pokažejo v zadovoljstvu študentov, ki jih spodbujamo, da gredo študirat v tujino in da se čim bolj povezujejo s svetom.

Ob številnih potovanjih se seveda zgodi tudi marsikakšen pripetljaj, ki ni samo anekdota zabavne narave. V to najbrž ne štejete bližnjega srečanje s črnim medvedom na Aljaski, mar ne? S svojimi kolegi se včasih malo pošalim in rečem, če želite, da se vam res kaj neverjetnega zgodi, potem pojdite z mano. Ko smo se vračali s trekinga na ledeniku na Aljaski, sva s kolegico naleteli na črnega medveda na razdalji dveh metrov. To je bil pravi adrenalinski odmerek, saj sva bili v tistem trenutku povsem šokirani. Na najino srečo se je vse dobro končalo, medved se je odmaknil. Šele potem, ko sva se vračali nazaj, sva opazili table "Pozor, območje medvedov", za katere sva očitno mislili, da so postavljene predvsem za adrenalinsko zabavo turistov. Takšnih in drugačne pripetljaje bi lahko našla za vsako potovanje.