Družina, ki je v Goriška brda pripeljala prve turiste

Te dni mineva 30 let, odkar se je v Goriških brdih začel kmečki turizem - leta 1986 je namreč družina Štekar svojo kmetijo v Snežatnem prva odprla obiskovalcem. Ob jubileju smo se s starosto družine Romanom pogovarjali o tem, kako je bilo v danes tako zelo priljubljenih Brdih, preden so jih odkrili turisti, in kako so bili videti začetki njihove turistične kmetije. Sin Jure, ki s svojo mlado družino predstavlja prihodnost kmetije, nam je več povedal o še enem pomembnem delu družinskega posla - vinu.

S kmečkim turizmom ste se začeli ukvarjati leta 1986. Kako so bila takrat videti Brda oziroma turizem v Brdih?

Roman: Turizma preprosto ni bilo, Brda so bila takrat daleč od Slovenije, nato pa so leta 1985 odprli Osimsko cesto (tudi Sabotinska oziroma Briška cesta, zgrajena po sklenitvi Osimskih sporazumov, ki poteka prek italijanskega ozemlja in je občutno skrajšala ter olajšala pot v Goriška brda, op. a.).

Takrat se je zanimanje ljudi za Brda začelo večati in začeli so prihajati gostje, zato sem razmišljal, da bi nekaj storil v tej smeri.

Moj prvi cilj je bil, da prekinemo sodelovanje z briško zadrugo, ki smo ji 18 let prodajali grozdje, saj tam cen nismo določali mi, ampak takratna politika, pri grozdju pa je bila edina zahteva, da se na trto pridela čim več.

Tako sem si zadal načrt, da se osredotočim na pridelavo vina v domači kleti.

Ideja za kmečki turizem se je torej rodila iz želje, da bi sami prodajali svoj pridelek?

Roman: Tako je, vino, sadje in vse preostalo, kar smo imeli. Prodaja doma je zagotovo najboljši posel in edini, ki vam oblikuje ceno, je kupec, nihče drug.

Pred tem tovrstne turistične ponudbe v Brdih ni bilo?

Roman: Imeli smo dve gostilni oziroma bolj bifeja. Res je težko verjeti, če to primerjate z gostinsko oziroma turistično ponudbo, ki jo imajo Brda danes.

Kako pa ste pritegnili prve goste?

Roman: Veste, takrat ni bilo interneta, v vasi nismo imeli niti telefona. Šel sem v Novo Gorico na takratno turistično agencijo TTG – pozneje se je preimenovala v Slovenijaturist – in povprašal, ali bi prišli pogledat k nam in nam svetovali, kako naj se lotimo turizma. Tako sem dva vodilna človeka iz agencije posadil v kombi in pripeljal na kmetijo. Bila sta navdušena, rekla sta, da sem drzen.

Nato so me že čez 14 dni poklicali, pravzaprav so poklicali v trgovino, ker pri nas ni bilo telefona, in pustili sporočilo, naj se jim javim. Izkazalo se je, da so nam našli prve goste, avtobus Italijanov iz okolice Benetk, ki so želeli priti na velikonočni ponedeljek.

Utrinek iz družinskega albuma Štekarjevih: prihod prvih gostov.

To so bili naši prvi gosti in moram vam priznati, da sem se takrat doma zlagal.

O čem pa?

Roman: Moja mama in žena Anuška sta bili za to, da se začnemo ukvarjati s kmečkim turizmom, a le pod pogojem, da sprejemamo skupine do največ 30 ljudi. Takrat sem se načeloma strinjal, ko pa se mi je napovedal tisti avtobus Italijanov, sem jima rekel: "Skuhajta malce več, saj vesta, kakšni so ti Italijani. Bolje, da malo ostane, kot da zmanjka."

Bila je res zmešnjava, sposoditi smo si morali krožnike in pribor, ker nismo imeli dovolj svojega, imeli smo le eno stranišče, skupno za moške in ženske. Italijani pa so govorili le: "Buono, buono." (Dobro, dobro, op. a.) Verjetno predvsem zato, ker je bilo poceni.

Kaj ste jim postregli?

Roman: Domačo klasiko, tisto, kar je mama zmeraj kuhala. Torej mineštro, zrezke v omaki, pražen krompir in solato, pa tudi fulije, ker je bila velika noč. To je značilna velikonočna jed v naših krajih, poznajo jo nekje od Šmartnega pa tam do spodnje Vipavske doline, v njej pa se porabi ostanke hrane. V vodo, ki ostane od kuhanja velikonočne šunke, se namoči star kruh, ki se mu doda rozine, sladkor in začimbe, iz tega se naredi svaljke in se jih skuha v preostanku vode, v kateri se je kuhala šunka.

Tako se je nekoč kuhalo, zdaj pa je ta tradicija že skoraj povsem pozabljena.

Težko je verjeti, kako nerazvit je bil turizem v Brdih pred 30 leti, če to primerjate s ponudbo, ki jo imamo danes, poudarja Roman Štekar. Foto: Ana Kovač

Prvi gosti so torej odšli zadovoljni. Kako pa se je nato razvijal posel?

Roman: Počasi. Pisal in pošiljal sem ponudbe, potem pa se je začel glas o nas širiti tudi od ust do ust. Naslednje leto, leta 1987, sem že dobil prve goste iz Velike Britanije, ki mi jih je Kompas poslal iz Bovca – ta je bil v tistih časih poln Britancev.

Ne vem sicer, kaj so takrat pri nas videli, ker ni bilo še nič urejeno, še cesta je bila makadamska, a očitno so bili zadovoljni, saj je zatem vsako sredo iz Bovca k nam prišel poln avtobus Britancev. Nato smo začeli ob četrtkih sprejemati še goste, prav tako večinoma Britance, ki so se z Gorenjske pripeljali z muzejskim vlakom.

Naval tujcev je trajal, vse dokler v Sloveniji ni začelo pokati. Po osamosvojitvi k nam dolgo ni bilo nobenega gosta iz tujine. Še Italijani so dolgo mislili, da je pri nas vojna. V tistih časih so nas reševali slovenski upokojenci, pa kakšni sindikalni izleti in podobno.

Kakšna je zdaj sestava vaših gostov, je več Slovencev ali tujcev?

Roman: Velika večina je Slovencev, Italijanov, ki so nekoč prevladovali, je zelo malo.

Štekarjevi danes: Romanova žena Anuška je mojstrica v kuhinji, zdaj pa se ji bo tam pridružila tudi Nina, Juretova partnerica, ki ima kulinariko zapisano v genih - je namreč hčerka kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Foto: Ana Kovač

Kako se je na razvijajoč se turizem odzivala vaša okolica?

Roman: Ah, bilo je vse mogoče. Našli so se tudi takšni, ki so grozili, da bodo na občini dosegli, da avtobusi ne bodo smeli v Brda, češ da uničujejo asfalt. A pri tem gre za posameznike, ki se ne zavedajo, da bi lahko tudi oni kaj imeli od gostov, ki prihajajo v Brda.

Nam se je tako že primerilo, da smo prodajali češnje iz vse vasi, ker svojih pač nismo imeli dovolj. Spomnim se, da sem tekal okoli po hišah in spraševal, kdo ima češnje, ker imam goste, ki bi jih kupili.

Verjetno so se od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj tudi gosti oziroma njihova pričakovanja spremenili?

Roman: Gre za počasen proces. V Brdih smo imeli pravzaprav srečo, da smo obmejna regija, ker smo se lahko marsikaj naučili od Italijanov. Sam sem leta 1994 naredil tudi tečaj za sommelierja in takrat se mi je odprl nov svet. Tako smo se najprej učili mi, nato smo učili goste in oni so to znanje prenašali naprej. V zadnjem času k znanju ljudi o vinu in hrani veliko pripomorete mediji, vedno več pa je tudi prireditev, posvečenih enogastronomiji.

Zdaj na primer že kakšnih šest let nimamo več odprtega vina, ampak le buteljke. Saj se še vedno najde kdo, ki reče, češ, a domačega pa nimate, večinoma pa vsi razumejo, da mora biti tako. A še leta 1990 bi bilo povsem drugače.

Jure z očetom Romanom razvija in skrbi za družinsko klet ter vinograde. Foto: Ana Kovač

Pri nas smo vino sicer stekleničili že sredi 80. let, a na črno. Takrat je bil namreč pogoj, da si vino smel stekleničiti, opravljena srednja kmetijska šola ali pa tečaj kletarjenja. Tega tečaja pa niso organizirali zaradi pritiska velikih zadružnih kleti, ki so se bale zasebnega sektorja. Potem so leta 1989 popustili, priredili tečaj kletarjenja, ki sem ga opravil, in tako lahko začel vino tudi uradno stekleničiti in etiketirati.

Vaša klet je bila prva v Brdih, ki je pridobila ekocertifikat.

Jure: Tako je, zdaj je že deseto leto, odkar ga imamo. A tega niti ne poudarjamo, zdaj bomo z etiket celo odstranili izraz "bio". V ZDA, kamor veliko izvažamo, takšno označevanje namreč ni dovoljeno, razen če ima vino manj kot deset miligramov skupnega žvepla. To je pri vinu skorajda nemogoče.

Jure, kdaj ste se pridružili očetu v kleti?

Jure: Zdaj bo že kakšnih sedem ali osem let, pred tem pa sem bil zaposlen v podjetju, ki se je ukvarjalo z uvozom in distribucijo steklenic, torej sem bil nekako že povezan z vinarstvom. Po izobrazbi sem ekonomist, sem pa naredil prekvalifikacijo v vinogradnika, kar je bil pogoj za prevzem kmetije.

Koliko vina zdaj pridelate na kmetiji?

Jure: Trenutno 40 tisoč na leto, a se bo ta številka kmalu krepko zvišala, saj smo posadili kar nekaj novih vinogradov. Nekoliko spreminjamo nabor sort, ki jih imamo, predvsem pri belih gremo v tej smeri, da bi imeli le avtohtone sorte, torej rebulo, malvazijo in furlanski tokaj.

Svoje vino pa je že dobil tudi najmlajši član družine.

Jure: Tako je, ko se nama je z Nino lani rodil Filip, smo se odločili, da po njem poimenujemo novi vini, belega in rdečega Filipa, pri obeh pa gre za izbor z najboljših leg. Vsakega je za tisoč steklenic, beli je že razprodan, rdečega pa smo ravnokar ustekleničili in še potrebuje nekaj časa, da se uleži.

Po najmlajšem članu družine, desetmesečnem Filipu, so poimenovali najnovejšo linijo vin. Foto: Ana Kovač

Sliši se, da vam gre tudi v vinskem poslu dobro.

Jure: Prodaja gre vsekakor dobro, težava je le "povratna informacija", tisto, kar bi morali dobiti na račun. To se dogaja v Sloveniji, v tujini takšnih težav ni. Japonec ti bo ob naročilu rekel, da niti ne pripravljaj steklenic, dokler denar ne bo prispel na račun, enako je z Američani. V Sloveniji pa … Mislil sem, da je plačilna disciplina slaba zaradi krize, a je enako tudi zdaj, ko naj bi šlo gospodarstvu bolje. Podjetja se zapirajo, nato isti ljudje odpirajo nova, ti pa ne moreš izterjati svojega denarja.

Sem pa lani med obiskom ZDA videl, kako je to urejeno pri njih: ko gostinec pri distributerju vzame vino, ima 30-dnevni rok za plačilo. Če ne plača v roku, ne more kupovati pri drugih distributerjih. Tudi postopki izterjave denarja so zelo strogi, zaradi česar so po eni strani vsi nekoliko prestrašeni, po drugi strani pa vse funkcionira.

V Sloveniji je torej bolje prodajati doma, neposredno kupcem?

Jure: Da, in kar nekaj vina prodamo tako, na domačem pragu. A sezona, ko prihajajo gostje, je pri nas precej kratka, traja tri ali štiri mesece.

Koliko vina prodate v tujino?

Jure: Zdaj že več kot 70 odstotkov. A tudi to je bil, tako kot vse preostalo, počasen proces. Predvsem pri vinu trga ne moreš osvojiti čez noč. Smo pa lahko Brici oziroma Slovenci res hvaležni vinarjem, kot so Marjan Simčič, Movia, Edi oziroma Aleks Simčič in Batič. Oni so nam odprli pot, zaradi njih tujina pozna Slovenijo.

Ob 30-letnici turizma, ki jo praznujejo letos, bosta Anuška in Nina osvežili jedilnik, ki bo dobil nekoliko drugačno podobo, kuhali pa ne bosta več le po predhodni najavi, ampak vsak konec tedna. Ker več rok več zmore. Foto: Ana Kovač