Avto bi pustil doma, ko … #video

Na vlaku lahko izkoristite čas, da si organizirate dan ali preprosto samo uživate.

Vožnja z avtomobilom je pogosto naša prva izbira, vendar ni nujno tudi najboljša, še posebej takrat, ko na nas prežijo skrbi, slaba volja in utrujenost. Takrat je nedvomno pravi čas, da odložimo ključe, se usedemo na vlak in se prepustimo umirjenemu zibanju do cilja.

Zakaj je vožnja z vlakom lahko tudi "terapevtska", smo se pogovarjali z Janom Kovačičem, psihologom v podjetju Taktika plus.

Ko se čez dan nabere preveč stresa …

"Največji sprožilci stresa med vožnjo se najverjetneje sploh ne zgodijo med vožnjo, ampak pred vožnjo," je prepričan naš sogovornik na vlaku Jan Kovačič, ki ob tem obrazloži, da je težava ravno takrat, ko med vožnjo, ko bi morali biti osredotočeni predvsem na dogajanje v prometu, predelujemo dogodke in neprijetne dogodke, ki so se nam dogajali čez dan ali ki nas morda še čakajo. "Mislim, da je to tisto, kar je med vožnjo pogosto najnevarnejše. Potem se tudi počasneje ali slabše odzovemo na hipne situacije, ki se zgodijo."

"Včasih se mi zdi, da je avto težko pustiti doma, a ker smo konformistično naravnani, bi se splačalo, ker se lahko v tem času posvetimo svojim ljudem, tistim, ki so nam blizu." Kakšna je po njegovem mnenju najboljša rešitev za bolj varno pot do končnega cilja? Naučiti se moramo delati zaključke, svetuje Kovačič. V praksi to pomeni, da na primer v avtomobil ne nosimo s seboj stvari, ki smo jih delali čez dan – da skrbi, opravila in misli na druge stvari preprosto damo na stran in jih, če se vozimo iz službe, jih pustimo v pisarni. Za volanom se moramo zbrati in posvetiti samo svojemu dihanju in upravljanju vožnje.

V vlak po odmerek meditacije in morda po drugačen zaključek

Popoldanska vožnja iz službe z vlakom je pravi balzam za dušo. Hiter tempo, ki nas je gnal skozi ves delovni dan, z vsakim kilometrom, ki ga dosežemo v pomirjajočem vagonu, pojenja. Takšna je tudi atmosfera, ki vlada med potniki. Nekateri čas na vlaku izkoristijo za branje knjige, drugi spet tipkajo po računalniku ali s slušalkami spremljajo najljubši film, nekateri dremajo ali preprosto meditirajo ob opazovanju spreminjajoče se pokrajine.

"Vožnja z vlakom je lahko zelo pomirjajoča, ker je to pogosto čas, ker sem lahko sam s seboj. Biti sam s seboj je številnim ljudem težko in zato se že med vožnjo z vlakom zatečejo k temu, da razmišljajo, kaj vse še imajo za postoriti, česa še niso naredili, kako bi se še lahko lotili svojega dela. Mislim, da je to lahko v redu, vendar je treba najprej stopiti v stik s samim seboj. Verjamem v to, da skozi dan delaš sklepe, – enega narediš zjutraj, ko greš od doma v službo, drugega, ko v službi spiješ kavo in se pripraviš na konkretno delo, kakšen zaključek narediš po sestanku, drugega pa spet, ko stopiš iz stavbe, kjer delaš, pa se mogoče odločiš za pot z vlakom. To je odličen čas, da se nekaj sklene in da se osredotočiš na tisto, kar prihaja."

In če ne spadate med tiste, ki bi na vlaku pretrgali vez s službenimi obveznostmi, nič za to. Mogoče pa lahko čas na poti domov, v službo ali šolo namenimo celo temu, da svoj dan organiziramo, svetuje Jan Kovačič, kar je po njegovem mnenju še najbolj smiselno: "Tako razmisliš, kaj vse moraš še storiti,o vseh nalogah, razdelaš jih po korakih, s katerimi boš to dosegel. Da izprazniš svoj delovni spomin, da imaš prostor, da se lahko osredotočeno ukvarjaš s tistim, kar je tukaj in sedaj." Predvsem, poudarja, je pomembno, da narediš nekaj, po čemer se boš počutil dobro. "To je ključ. Narediš tisto, da se boš naslednji trenutek počutil bolje."

Z vlakom v službo, v šolo ali kar tako, na čudoviti izlet po Sloveniji ali še dlje.

Pozabite na rešitve iz navade: pustite avto doma

Avtomobil je nuja, navada in najbolj udobna odločitev. Čeprav ni vedno najbolj smotrna. Jan Kovačič najde ogromno razlogov, zakaj bi morali večkrat stopiti na vlak in se preprosto prepustiti vsem ugodjem, ki ga ponuja vožnja po tirnicah – tudi tako, da si v vagonu z restavracijo privoščimo skodelico kave ali čaja.

"Jaz bi pustil avto doma vedno, kadar vem, da ne bom pri stvari, ko se vozim. Avto bi v resnici pustil doma vedno, kadar bi imel dobro linijo od svoje začetne do končne destinacije. Jaz bi avto mogoče pustil doma tudi takrat, ko imam družbo, da se kot tisti, ki v družini vozi največkrat avto, lahko posvetim tudi svojim ljudem okrog sebe."

In prav zadnja misel Jana Kovačiča je tista, ki bi nas morala voditi ob naslednjem načrtovanjem naše poti: "Včasih se mi zdi, da je avto težko pustiti doma, a ker smo konformistično naravnani, bi se splačalo, ker se lahko v tem času posvetimo svojim ljudem, tistim, ki so nam blizu, in lahko tako tudi kot vozniki preživimo čas, ko nam ni treba biti pozoren na pot, ampak smo lahko pozorni na ljudi in na dogajanje ob sebi ali v sebi."