Tako so počitnikovali nekoč #foto

Po besedah Marjetke Balkovec Debevec, muzejske svetnice v Slovenskem šolskem muzeju, je to osnovna ugotovitev, ki jo danes pozabljamo. "V preteklosti je na Slovenskem prevladovalo kmetijstvo, večina prebivalstva je bila kmečkega, kar je pomenilo, da se je šola s šolskim urnikom in koledarjem prilagajala kmečkim opravilom.

Danes je to povsem drugače – naš življenjski ritem določa šolski koledar, temu pa večina prebivalstva prilagaja svoj letni koledar življenja in dela. Seveda je bil za to potreben dolg proces, učitelji so starše opozarjali, kako pomembna je šola, jih prepričevali, naj otrokom dovolijo, da se učijo, da niso pomembna le kmečka opravila."

• Ne prezrite: Ravnatelj: Danes je dober uspeh zelo slab uspeh in to je velik problem. Biti dober pomeni biti dober in pika. #intervju

Šole je konec. Želimo lepe počitnice, je zapisano na šolski tabli na Osnovni šoli Miško Kranjec. Fotografija je bila posneta 22. junija 1979, hrani pa jo Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Terminski začetek in konec pouka enak že od leta 1929

Šolski koledar je bil na Slovenskem do leta 1919 podrejen krajevnim potrebam, je pojasnila Balkovec Debevčeva. "Po šolski zakonodaji iz leta 1774 so šolarji na deželi lahko obiskovali pouk le za polovični čas (otroci, stari od šest do osem let zaradi vremenskih razmer le poleti, otroci med 9. in 13. letom le pozimi, saj so poleti delali na polju). V mestih se je pouk začel 1. oktobra, na deželi pa 1. novembra."

Šolski koledar je bil tako podrejen krajevnim potrebam. Pouk je potekal dopoldne in popoldne, počitnice so trajale šest tednov, na podeželskih šolah so jih lahko razporedili med šolskim letom glede na kmetijska opravila. Počitnice so se delile na krompirjeve, trgatvene in žetvene počitnice.

• Zapis slovenske učiteljice: Srečna sem, ker sem vaša učiteljica

Poletne norčije ob Ljubljanici. Fotografijo je avgusta 1977 posnel Miško Kranjec, hrani pa jo Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Po prvi svetovni vojni oziroma za časa Kraljevine Jugoslavije so tako imenovane velike počitnice trajale devet tednov. Po šolski zakonodaji že vse od leta 1929 trajajo od 27. junija do 1. septembra, torej tako kot danes. A glede na razmere po posameznih območjih so bile še vedno dovoljene izjeme, navaja sogovornica.

Po letu 1945 se je pouk začel med 1. in 6. septembrom, končal  pa med 16. in 25. junijem. Srednje šole so pouk običajno končale teden dni prej.

Konec šolskega leta nekoč povezan s številnimi praznovanji

Konec šolskega leta je bil v preteklosti povezan z različnimi praznovanji. Večkrat je bil povezan z 21. junijem, godom svetega Alojzija, zavetnika šolske mladine.

"Takrat so imeli mašo za blagor šolskih otrok in tako končali šolsko leto. Šolski dobrotniki so zbrali denar za pogostitev na tako imenovani šolarski veselici, kjer so šolarji najprej pripravili kratek program, nato pa je sledilo druženje," je praznično dogajanja opisala muzejska svetnica v Slovenskem šolskem muzeju.

• Kako dolge počitnice imajo slovenski otroci? Predolge, prekratke ali ravno pravšnje?

Blokovski otroci med počitnicami. Fotografija je bila posneta 26. junija 1978 v Štepanjskem naselju v Ljubljani, hrani pa jo Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Po prvi svetovni vojni je sledil nov praznik. Šolsko leto se je običajno končalo 28. junija, na tako imenovani Vidov dan, dan, ko so se spominjali padlih bojevnikov v bitki na Kosovem polju (28. junija 1389). Prvič so Vidov dan praznovali leta 1919 kot dan hipnega poraza in končne zmage. Hkrati so počastili tudi god njegovega veličanstva kralja Petra I.

Izkupiček šolskega leta so predstavljali pred številnimi povabljenci

Kustosinja je spomnila tudi na javno spraševanje učencev, ki se je dogajalo pred povabljenimi gosti, starši in ostalo javnostjo. Na teh spraševanjih oziroma skušnjah so učenci pokazali, kaj so se med letom naučili, razstavljeni so bili tudi izdelki, kot so lepopisni zvezki učencev, dekliška in deška ročna dela in podobno.

Zapisi pravijo, da se je na šolah ponekod zbralo toliko ljudi, da so morali celo "šolske duri izneti" oziroma sneti šolska vrata. Na ta dan so javno obelodanili tudi imena učencev, ki so bili zapisani v zlato knjigo. 

• "Starši, ki med počitnicami silijo otroke k šolskemu delu, bi morali biti denarno kaznovani" #intervju

Se spomnite? Junij 1978. Foto: Marjan Ciglič, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Ocene, obrnjene na glavo

Petica je že dolga leta sinonim za odličnost v šoli, a vedno ni bilo tako. Šolske ocene so bile  do šolske zakonodaje po prvi svetovni vojni obrnjene na glavo, spomni kustosinja Marjetka Balkovec Debevec. "Najboljša ocena je bila enica, najslabša štirica oziroma petica, po prvi svetovni vojni pa se je sistem spremenil v takšnega, kot ga poznamo danes."

Menda o tem celo obstaja hudomušna anekdota o babici, ki jo je novica o zamenjavi šolskih ocen obšla. Ko je še sama obiskovala šolo, je enica veljala za najboljšo oceno, potem pa se je ta sistem spremenil. Ko je vnuček iz šole prinesel same enice in dvojke, se je babica veselila po vasi: "Naš Tinček je pa tako priden, vse zna, same enice in dvojke ima v spričevalu." Vsi, ki so vedeli, za spremembo ocenjevalnega sistema, so se ji seveda posmehovali.

Kaj so šolarji počeli med počitnicami?

Otroci so počitnice preživljali v naravi, o Facebooku in spletnih igricah ni razmišljal nihče, še televizijo so bolj redko prižgali. 

Zapisi iz let pred prvo svetovno vojno, še več pa iz 20. let 20. stoletja, pričajo, da so premožnejši starši v času poletnih počitnic svoje otroke peljali na morje ali na Bled ali pa so ti počitnice preživljali pri sorodnikih na podeželju. Tudi tam so bila zanje doživetja nepozabna. Ohranile so se tudi zgodbice o tem, da so zlasti mlajši otroci opazno prevzeli narečje okolja, v katerem so preživeli poletna meseca, zaradi česar so jih sošolci po vrnitvi v šolo zasmehovali.

Poletna gneča na kopališču Kolezija. Ljubljana, julij 1970: Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Otroci so se med poletjem tudi kopali v bližnjih rekah, vendar so jih v šolah opozarjali na nevarnosti, ki tam prežijo nanje. Tako je na primer že šolski red  iz 16. stoletja šolarjem takratne stanovske šole prepovedoval kopanje v Ljubljanici: "In ker je Ljubljanica silno nevarna voda, je učencem s hudo kaznijo prepovedano se tej vodi približati, kaj šele se poleti v njej kopati ali plavati."

Napotki, kako preživeti počitnice, zapisani že pred 116 leti:

Učiteljica Marija Šerc je v letnem poročilu mestne osemrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani za šolsko leto 1899/1900 zapisala, kako združiti prijetno s koristnim v času poletnih počitnic. Nasveti so aktualni in jih lahko primerjamo s sodobnim časom, poudarja kustosinja Marjetka.

Pišite dnevnik in se učite iz narave

"Počitnice, čarodejna beseda za srečno mladost; kako je mična, ker spaja v sebi počitek, užitek in prostost." Učiteljica je v nadaljevanju podala številne primere, kako lahko mladina na prijeten način okrepi telo in pridobi nova znanja. Otroci naj bi čim več časa preživeli v naravi, jo dobro opazovali in se iz nje učili. Poleg branja knjig je posebej svetovala še pisanje dnevnikov, kjer lahko otroci zapišejo vesele pa tudi žalostne prigode, sprehode, izlete. Čez leta bodo ti dnevniki predstavljali lepo sliko iz mladostnih dni.

Ne pozabite na molitev in učenje glasbil

Ob prostih dneh naj ne bi pozabili na molitev in krščansko življenje, vsekakor pa naj bi bil počitniški vsakdan napolnjen z različnimi igrami, tudi z učenjem kakšnega glasbila.

Naj ne pozabijo na hišna opravila in pomoč materam

Naslednji nasveti so bili namenjeni priporočilom, naj šolarji pomagajo drugim, posebej še materam pri domačih opravilih. Hkrati pa je učiteljica nagovorila matere, ki jim je bila takrat namenjena glavna vloga pri vzgoji otrok, naj tudi med počitnicami z veseljem vzgajajo svoje otroke in naj jih navdušujejo za vse lepo in dobro.

"Ako bodete, cenjene matere, svoje otroke navduševale za vse lepo in dobro, bodo veselo potekali dnevi v domačem blaženstvu. Ne bo več slišati onega mrzkega vprašanja: Kaj bodo otroci v počitnicah delali? In odgovora "Spet so počitnice tu, kar bojim se jih."