"Slovenci smo veliko bolj zanimivi, kot si mislimo, da smo" #intervju

Knjiga Slovenci v dnevnih sobah, ki jo ob občutljivih zapisih življenjskih zgodb spremljajo tudi prav takšne fotografije avtorja Jana Pirnata, nam odpira vrata v različne domove, s tem pa v raznolike intimne svetove. Vsakdo od nas ima zgodbo, ki je edinstvena in zanimiva, poudarja Golja. Življenje vsakogar je nekomu lahko navdih. Prav s tem namenom in sporočilom pa je nastala knjiga, ki na "police domov postavlja druge domove". Resnične, intimne, brez olepšav in pretiravanj.

Aljaž Anžič in Ema Hrustanović, izsek ene od zgodb iz knjige Slovenci v dnevnih sobah: "Dva tedna je bila v komi. Stanje so poskušali držati na ničli, ampak ona je šla na slabše. Ko je prišel trenutek, ko ji niso več mogli dajati zdravil in je bila v globoki komi, sem ji rekel: Mala, če se zbudiš iz kome in boš v redu, bom nehal kaditi! ... In se je zbudila. In njene prve besede so bile: 'Kdaj boš nehal kaditi?' Najsrečnejši trenutek mojega življenja je, ko je kirurg po dveh celodnevnih operacijah prišel iz operacijske in rekel, da bo vse OK in da je zadovoljen." Ema: "Naenkrat si v fazi, ko mora nekdo skrbeti zate, tudi za tiste neprijetne stvari, s katerimi po navadi partner nima stika. Niti enkrat ni rekel, da mu je težko, da ne bi. Vedno je dajal občutek, da je vse v redu. In danes vem, da je resnično bilo." Foto: Jan Pirnat

Kaj so vas naučile in vam pokazale zgodbe ljudi, ki ste jih vključili v knjigo?
To, zaradi česar je knjiga sploh nastala. Enajst let sem delal kot novinar in ko sem v tem času spoznaval ljudi in vstopal v njihove domove, sem spoznal predvsem to, kako smo Slovenci veliko bolj zanimivi, kot si mislimo, da smo.

Imel sem srečo, da sem delal sam, saj so mi ljudje zato prej odprli vrata svojih domov. V pogovorih so se mi zaupali in mi iskreno govorili o sebi in svojem življenju. Vsakič znova sem ugotavljal, kako neverjetne zgodbe ima vsak od nas. Pri čemer pa se moji sogovorniki in sogovornice najpogosteje niso zavedali, kako veliko imajo za povedati o delu svojega ali pa o vsem življenju, ki je drugim lahko v navdih.

Ljudje so vam odprli svoje domove, za en dan ste vstopili v njihov vsakdan, medtem ko so ti v vašem mentalnem prostoru, med oblikovanjem njihovih zgodb, pisanjem in piljenjem besedila, ostali dolgo. So bili ti tako v času nastajanja knjige vaši družabniki, so vas v mislih pogosto spremljali?
Sam že tako ali tako precej močno doživljam stvari. Ljudi, ki sem jih vključil v knjigo, sem že Čeprav Jan Golja razmišlja že o drugi knjigi življenjskih zgodb, priznava, da v njenem pisanju ni nobene romantike. "Težko in stresno je, še posebej, če si zelo samokritičen. Mislim, da sem vse zgodbe napisal petkrat, zadnje sem pilil še, preden sem knjigo poslal v tiskarno." jo prebral neštetokrat, je zdaj ne morem več. Foto: Bojan Puhek obiskal z drugo percepcijo in naravnanostjo. Če bi šlo samo za obisk ob kavi, vsega ne bi tako pozorno spremljal. Ko sem vstopal v njihove domove, sem bil izjemno osredotočen. Večino časa sem bil tiho in opazoval ter iskal podrobnosti, česar na običajnem obisku ne počnem.

So se pa vsi, ki so v knjigi, zelo vtisnili vame. Zdi se mi, da jih zdaj zelo dobro poznam, bolj kot oni mene. So mi pa morali zelo zaupati, da so mi dopustili, da sem jih opisal, kot sem jih sam doživel. Nihče od sogovornikov in sogovornic ni zapisanega o sebi videl pred izidom knjige. So pa vsi vedeli, da bom pisal o njih, kot sem jih doživel, in pri njih opozoril na stvari, za katere sem presodil, da družbi lahko nekaj dajo. 

Izsek iz knjige: "Janez Štrubelj je 70-letni gospod iz Mengša. Danes živi sam. A ni bilo vedno tako. Skoraj vse življenje je živel s svojimi štirimi puncami. Ženo Tatjano in tremi hčerami, Špelo, Mojco in Tino. Ko pogleda sliko žene na polici, začutim, kako jo pogreša. "Skupaj sva bila od leta 1971. Ob praznovanju 40. obletnice poroke pa je prišla diagnoza, da Tatjani ni rešitve. Šok." Foto: Jan Pirnat

Ste sogovornike in sogovornice poznali že od prej?
Večine ne, z izjemo dveh sodelavcev, ki imata zgodbi, ki sem ju želel povedati. O večini nisem, preden jih nisem obiskal na domu, vedel nič. Prvič, ko smo se srečali, smo govorili o vseh teh stvareh. Dobili smo se le enkrat.

Pogosto so vas v medijih naslavljali z vprašanjem, kako je s slavnimi v knjigi, vendar to niti ni pomembno. Bistveno je, da ste želeli deloma ujeti heterogenost družbe, vključiti zgodbe ljudi različnih generacij, življenjskih slogov, socialnih ozadij, izkušenj, slavni pa so tako le kot eni od nastopajočih.
Vsi, ki sem jih vključil, so v delu z namenom. V knjigi je 20 družin, s katerimi sem želel predstaviti različne generacije, sloge, s tem pa pokazati našo raznolikost. Zmanjkalo je prostora še za kakšnih pet posameznikov, ki bi sklenili ves krog te raznolikosti.

Danica (90) in Aleksander (91) Blažina sta veliko doživela, med drugim sta bila tudi na Himalaji. Foto: Jan Pirnat

Koga imate v mislih?
Mladega posameznika ali posameznico, ki zaradi svojega finančnega stanja oz. brezposelnosti ne more živeti na svojem. Številčne družine, ki živijo v zelo majhnem stanovanju, družine v socialnem stanovanju …

Za znane pa pravite, da ste jih vključili z namenom.
Res je, med njimi so pevec Tomi Meglič iz Siddharte, kreativni direktor Aljoša Bagola in igralka Iva Kranjc, družina Jezeršek, smučarski skakalec Robert Kranjec …

Znane sem vključil predvsem za tiste, ki katerega od njih ne poznajo in tako sploh ne vedo, da je znan. Doma smo vsi enaki, imamo podobne želje, skrbi in dileme. Tomi Meglič se doma prav tako sprašuje o vzgoji otrok in drugih življenjskih stvareh.

Pri Aljoši Bagoli me je zanimalo, kdo je človek, ki je tako izrazen. Za domačimi vrati smo vsi enaki, brez družbenih vlog. Za vrati z napisom Kranjec ni svetovnega prvaka, je oče Pike, član družine, ki ni mogla imeti otrok.

"Nobene zgodbe ne morem posebej izbrati, se pa ob različnih razpoloženjih in trenutkih v lastnem življenju spomnim različnih. Vsaka zgodba ti da nekaj." Foto: Bojan Puhek

Kaj so za vas še biseri v knjigi?
Nobene zgodbe ne morem posebej navesti, se pa ob različnih razpoloženjih in položajih v lastnem življenju spomnim različnih. Vsaka zgodba ti da nekaj. Dobiš to, kar potrebuješ. Je pa odvisno, kakšnega razpoloženja in v katerem obdobju si, ko jih bereš.

V knjigi je kar nekaj zgodb, ob katerih se ustaviš in spomniš na prioritete v svojem življenju, predvsem pa se tudi večkrat vprašaš, ali bi sam to zmogel. V mislim imam na primer mlado žensko, ki je zaradi prometne nesreče postala tetraplegičarka in nato kmalu zatem prebolela še raka. Njen partner pa je na invalidskem vozičku, ker se je pri 13 letih sredi noči zbudil in ni več mogel premikati nog. V knjigi spremljamo njuno družinsko življenje.
Urednica knjige Eva Gaiser, moja partnerica, je rekla, da ko prebereš to knjigo, spoznaš sam sebe. Začneš razmišljati o lastnem življenju. Skozi te zgodbe spoznaš tudi svojo moč.

Gre za različne občutke življenja, od osamljenosti vdovca do para, ki je skupaj že več pol življenja, ljubezni, stisk … Gre za portret življenja.
Knjiga je življenjska, to je bil moj namen in to sem želel zajeti čim bolj široko.

Aljoša Bagola in Iva Kranjc Bagola ter njuna hčerka Sofia. Foto: Jan Pirnat

Bi se strinjali, da je lepota novinarstva prav to, ker lahko, čeprav samo na kratko, vstopamo v različne svetove, življenjske sloge, spoznavamo različne ljudi in zgodbe?
Zato imam tako rad novinarstvo, saj je veliko več, kot je videti v obliki prispevka. V ozadju je toliko osebnih odnosov, ki se zgodijo, in stvari, ki se ti vtisnejo. Ta poklic te osebno zelo izoblikuje, če vsrkaš to, kar se ti dogaja na terenu.

Sam sem v 11 letih spoznal toliko čudovitih, zanimivih, odbitih in edinstvenih zgodb, zaradi katerih sem notranje bogatejši tudi sam.

Radi torej širite zaznavanje, dojemanje, pogledate čez samoumevno, v zakulisje?
Pred leti smo imeli rubriko o različnih poklicih. Nikoli ne bom pozabil, da sem bil ves dan v vlogi strojevodje. Izpolnile so se mi celo otroške želje. Kolega je bil smetar za en dan. Novinarski poklic ti res ponuja izkušnje.

Ljudje imamo radi zgodbe, o čemer priča tudi zanimanje za vašo knjigo, tudi v knjižnicah je veliko povpraševanje zanjo.
Ljudje imamo v času, ko je veliko umetnih, prodanih in zgeneriranih vsebin, radi pristnost, resnico in iskrenost. Ljudje radi berejo nekaj, kar obstaja, je resnično in da jim ob tem še česa ne prodajajo.

Zgodba z naslovnice knjige Slovenci v dnevnih sobah: mati samohranilka Veronika s svojim devetletnim sinom Davidom in mamo Snežano živi pod skromno streho, ki je potrebna obnove. Foto: Jan Pirnat

Vendar pa je pomemben tudi kontekst. V vašem primeru gre za občutljivo in empatično pripovedovanje o ljudeh in njihovih življenjih.
Kot novinar oziroma nekdo, ki komunicira z javnostjo, imaš veliko odgovornost, saj imata vsak tvoj prispevek in sporočilo lahko vpliv na velik del družbe, ki te spremlja. Zato imam ne glede na to, za kakšno medijsko platformo je šlo, vedno v mislih, da moraš za sabo nekaj pustiti. Pri čemer je pomembno, kaj je to, torej, da si ljudem v navdih, jih izobražuješ, vzgajaš …

Zato vlogo svoje knjige, kar je sicer mogoče malo utopično, vidim kot prispevek k večji samozavesti ljudi. Kot doprinos k ponosu, ki ga imamo premalo, saj pri nas prevladuje zadržanost, raje se povlečemo nazaj, smo tiho in se ob tem počutimo še nevredne. Zame je to nesprejemljivo, še posebej glede na to, kaj sam v svojih 11 letih spoznal in doživel prek ljudi, ki živijo tukaj. "Življenjske zgodbe so neskončno polje." Foto: Bojan Puhek

Se vam je pogosto zgodilo, da vam niso odprli vrat?
Težave sem imel samo z geji, vendar ne, ker tega ne bi želeli, temveč zaradi socialnega pritiska, povezanega z nesprejemanjem homoseksualnosti. Navedli so skrb, kaj bo rekel sosed, ko bo izvedel, kaj bo v službi in kaj bodo rekli starši, če niso vedeli … Niso se želeli izpostaviti, ker jih je bilo strah obsojanja.

Za knjigo sem tako šest mesecev iskal gejevski par, ki bi bil pripravljen javno spregovoriti.

Kar pa je zelo zgovorno o stanju duha in sprejemanju drugačnosti v družbi.
Prav zato je bilo zame ključno, da najdem gejevski par, ki bo upal sodelovati. Dokler ga ne bi našel, ne bi izdal knjige. To sem si prisegel in zato to sploh ni bilo vprašanje, saj gre za ogledalo družbe.

Predvsem so del naše družbe, so pa odzivi, ki so jih deležni in zaradi katerih se jih veliko ni želelo izpostaviti, ogledalo.
Še vedno ne razumem tega bičanja drugačnih pri nas, ne samo gejev.

Bi bili pogovori v kopalnici, kuhinji ali spalnici drugačni?
Prostor postavlja kontekst, vsekakor. Smo pa med najinim obiskom s fotografom Janom bili seveda še v drugih prostorih njihovih domov, ponavadi še v kuhinji, ker so nama pogosto tudi kaj skuhali.

Je pa dnevna soba središče družinskega družabnega življenja. Tam se objemamo, razmišljamo, se imamo radi, se pogovarjamo, se prepiramo …

Gal Jaklič, paraplegik od najstniških let, Nina Wabra Jakič, tetraplegičarka po prometni nesreči pri 32 letih, s sinom Leonom. Foto: Jan Pirnat

Pri projektu pa je bila pomembna tudi kemija med vami in fotografom.
Se strinjam. Poznam veliko dobrih fotografov, a za to knjigo sem vedel, da potrebujem nekoga, ki bo prav tako kot jaz začutil ljudi. Tega pa ne zna vsak. Ali to imaš ali pa tega nimaš.

Z Janom Pirnatom sva tudi prijatelja. Je mlad fant, a stara duša. Zaradi svoje bolezni, cistične fibroze, se dobro zaveda, kako je življenje minljivo. Zato so mu jasne prioritete. Ve, kaj je pomembno in kaj ne, ob vsem je tudi zelo čuteč. Tudi sam se veliko učim od njega.

Za naslovno zgodbo ste izbrali zgodbo s socialno tematiko, gre namreč za mater samohranilko, ki se bori za preživetje.
Na platnici je najbolj žalostna zgodba, ampak na njej so najbolj nasmejane osebe. Izbrana je zelo premišljeno.

Pripravljate že drugo knjigo?
Idejo imam že precej izoblikovano, nisem se pa je še lotil pisati. Življenjske zgodbe so neskončno polje.

Ena od zgodb v knjigi je tudi življenje Lee Žagar, ki je, ko se je začela ukvarjati z body artom, postala Lea Piercing. Foto: Jan Pirnat

Imate tudi že v mislih, koga boste vključili?
Imam. Me je pa prijetno presenetilo, koliko ljudi se mi je po izdaji knjige javilo samih. Obrnili so se name, da imajo zanimive zgodbe, ki bi jih radi delili z drugimi, saj menijo, da bi komu lahko pomagale. Navdušen sem nad tem.

Za kakšne zgodbe gre?
Večinoma težke bolezni, ki so jim prinesle temeljne spremembe.

Kaj pa pritiski in pričakovanja po prvencu, zaradi česar je drugo delo lahko velika preizkušnja, tudi breme?
Prej nisem niti pomislil na to, ker še nisem v tem procesu. Vendar je zdaj, ko ste to izrekli na glas in ko bolje pomislim, nekaj na tem. Pri prvi knjigi sem imel željo, da bo dobro sprejeta in da jo bodo ljudje radi brali. To se je zgodilo, za drugo pa bo verjetno več strahu. Ta bo, ne glede na enak koncept, spet povsem drugačna, svoja, saj bodo v njej druge zgodbe.