Nedelja, 15. 1. 2017, 13.58
6 let, 7 mesecev
Anja Oman, avtorica viralnega zapisa Zahrbtna bolezen, ki uničuje naša življenja
Mlada mamica se sprašuje: Kdaj smo prenehali pustiti, da samo … smo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,58
1
Mama in blogerka Anja Oman je pred dnevi z zapisom z naslovom Zahrbtna bolezen, ki uničuje naša življenja, sodeč po odzivu na družbenih omrežjih in viralnosti zapisa, očitno zadela žebljico na glavico. Kaj izpostavlja kot zahrbtno bolezen in kako si predstavlja njeno zdravljenje?
"Delamo, ves čas je nekaj, ravno se mi mudi na ..." je danes pogost odgovor na vprašanje Kako si?
... Vsakič, ko naključno srečam svoje prijatelje ali znance in jih (kot je v navadi) vprašam: "Kako ste kaj?", dobim isti, utrujen, izčrpan odgovor: "V redu, pa saj veš…, delamo, ves čas je nekaj, ravno se mi mudi na …"Pogovor je vsakič kratek, izraz v očeh mešanica med opravičujočim in obupanim, zadnje besede: "Pa saj se moramo res kaj videt." so že rahlo oddaljene, ko koraki hitijo naprej, glava je še obrnjena v mojo smer, misli pa so že daleč naprej po opravkih. /.../
-> Preberite celoten zapis z naslovom Zahrbtna bolezen, ki uničuje naša življenja
S tem odstavkom se začenja odmeven zapis Anje Oman, inštruktorice pilatesa, plesne vaditeljice, učiteljice angleščine, mame in ustvarjalke bloga Mamina maza, ki te dni virtualno kroži po Sloveniji, kar očitno pomeni, da je s svojim razmišljanjem zabila žebljico na glavico.
Pogovor z avtorico zapisa Anjo Oman #intervju
Vaš zapis je te dni zaokrožil po spletu in med ljudmi. Zakaj je po vašem mnenju tako odmeven? Ker ste z njim zadeli žebljico na glavico?
Seveda, tema je izredno aktualna. Problema se vsi zavedamo, a ne vemo točno, kako bi se izvili iz rok hitrega tempa.
Mislim, da je prispevek spodbudil razmišljanje v pravo smer: družba, skupnost, skupaj zmoremo.
To ni moj prvi prispevek na to temo, a drugi so samo naslavljali problem in po takšnih sem dobila celo grozilna sporočila. Ko sem pisala o mamicah na telefonu, sem jih mnogo razjezila. Ta prispevek je drugačen, ker ponuja rešitev. Ker gre v pravo smer.
Kaj je po vašem mnenju največja težava trenutnega stanja, neprestanega hitenja in odsotnosti pristnih stikov? Kje vi vidite rešitve?
Težava je v tem, da pademo v sistem in se iz njega ne znamo izviti. Vrednote so postale popolnoma izkrivljene.
Vse je samo v materialnih dobrinah, imetju, videzu. Individualizem se širi huje kot najhujša epidemija. A človek ni narejen tako. Rešitev je, kot omenja članek, v družbi. V odnosih, v stikih.
Korak za korakom. A to zahteva trud. Veliko truda. Tu je druga past. Lažje se je zliti s sistemom kot mu kljubovati.
Rešitev je v družbi. V odnosih, v stikih, je prepričana.
Se tudi sami ujamete v ta začaran krog v stilu kovačeva kobila je vedno bosa? Kako sami rešujete te občutke?
Seveda! Ves čas! Popolnoma sem ujeta v sistem! Odvisna od tehnologije, delam od jutra do večera in še ponoči. Če ne bi bila tako zelo ujeta, ne bi mogla pisati o tem.
Najhuje mi je, ko se ujamem, kako kliknem najprej na članek o novih treh umrlih otrocih, ki so želeli zbežati iz še hujših razmer, pa je naša družba zatajila, takoj zatem pa moje oko ujame članek o novi opremi sobice North West (hčerke starlete Kim Kardashian, op. a.). Kako lahko s tako lahkoto preklapljamo?
To me vedno znova prizadene in s tem vprašanjem se res ogromno ukvarjam. Potem pa grem na pilates in sem spet pomirjena. In potem sem spet jezna, kako plehka sem. Enkrat se mi bo samo še zmešalo.
Mogoče me k razmišljanju največkrat opogumi moj partner, ki se zelo spretno upira vsemu, kar prinaša današnja družba.
Ima zelo močne vrednote in zelo ga občudujem, kako se bori proti sistemu, za katerega ve, da je napačen in si ne zakriva oči, ker bi bilo to lažje. Drugi pravijo, da najeda, jaz pa sem zelo ponosna, da mu uspeva obdržati to dostojanstvo. Ja, prav dostojanstvo.
"Kdaj smo pozabili na sprostitev, druženje? Kdaj smo prenehali pustiti, da samo … smo?" se sprašuje Anja Oman.
Teme v zapisu, ki dajo misliti:
- Pozabili smo na sprostitev in druženje.
"Kdaj smo ustvarili svet, v katerem moramo narediti še več in še več v vedno krajšem času?" nadaljuje. "Kdaj smo pozabili na sprostitev, druženje? Kdaj smo prenehali pustiti, da samo… smo?"
- Preveč se nam mudi in preveč stvari si želimo.
"Nekako smo se pustili prepričati v to, da ni vredno živeti, če nimamo 'polnega' življenja. Treba je raziskovati, preizkušati nove stvari, potovati, se zabavati, do potankosti izkoristiti vse kar nam ponuja svet. Kako lahko uživamo in izkušamo, če se nam tako zelo mudi naprej, po več in več?"
- Bolezen sodobnega časa nas uničuje in destruktivno vpliva na naša življenja.
"Ta bolezen (priznajmo si, to je bolezen) nas uničuje od znotraj in destruktivno vpliva na naša življenja. Nikoli nismo pomirjeni. Ves čas smo nemirni, v naglici, v stresu. Ukrade nam možnost, da smo popolnoma prisotni v trenutku, z ljudmi, ki jih imamo radi. Preprečuje nam ustvariti prijazno, toplo skupnost po kateri vsi tako zelo hrepenimo."
"Sodobna tehnologija, ki naj bi nam prinesla lažje in udobnejše življenje, nam je v resnici odnesla prav to."
- Sodobna tehnologija dela vse drugo, le življenja nam ne olajša
"Vsa ta nova tehnologija, ki naj nam bi prinesla lažje in udobnejše življenje, nam je v resnici odnesla prav to. Še nikoli v zgodovini nismo imeli tako malo časa zase, tako malo udobja z družinami, tako malo od življenja.
Meja med službo in domom je zaradi prenosnih računalnikov in telefonov že skoraj popolnoma izbrisana. Dosegljivi smo ves čas."
- Vprašanje "Kako si?" ima globlji pomen
"Ko nekoga vprašamo: Kako si? v resnici ne sprašujemo po tem, kaj je na njihovem urniku, kaj je njihov naslednji opravek in kdaj imajo kaj časa. Sprašujemo po tem, kako se počutijo. Kaj čutijo v srcu. Si srečen? Si žalosten? Hrepeniš po čem? Te kaj boli? Poglej v svojo dušo, v svoje srce in mi zaupaj, kako si."
Anja predlaga rešitev:
"Potrebujemo drugačen pristop do dela, do tehnologije," pravi. "Vemo, kaj bi radi: življenje, ki ima smisel, prijazno družbo, uravnoteženo bivanje. Radi bi bili spet ljudje.
W.B. Yeats je napisal: Bolj kot vojak na bojišču je pogumen tisti, ki si upa raziskati skrite kotičke svoje duše.
Kako naj raziščemo skrite kotičke svoje duše, če smo tako zelo zaposleni? Kako naj živimo tako, kot si v resnici želimo? Lahko. Upanje še ni ugasnilo, samo najti moramo drugačen sistem, v katerem bomo živeli.
Želim si, da bi bili otroci umazani, zdolgočaseni, da bi se naučili biti ljudje. Želim si, da bi se znali ustaviti, se pogledati v oči, se dotakniti drug drugega in se vprašati: Kako si? Kako si pa ti?
Vztrajajmo pri pristnih, fizičnih človeških odnosih in stremimo k družbi, kjer bomo na odgovor na znano vprašanje: "V redu sem, ampak imam toliko dela." lahko odgovorili: ”Vem, dragi prijatelj, vsi ga imamo. Ampak mene zanima, kako si ti?"
Se tudi sama ujame v začaran krog sodobnega življenja? "Popolnoma sem ujeta v sistem! Odvisna od tehnologije, delam od jutra do večera in še ponoči. Če ne bi bila tako zelo ujeta, ne bi mogla pisati o tem." (Fotografija je simbolična).
Verjame v odgovornost bloganja
Anja Oman je svoj blog in portal Mamina maza, kjer je objavljen tudi zgoraj povzet zapis, zastavila kot prostor za kakovostne zapise o problematiki sodobnega časa. "Iščem teme, ki se dotaknejo, ki dajo misliti, ki so komu v pomoč. Ena od teh tem je tudi današnji tempo življenja," je pojasnila.
"Verjamem v odgovornost bloganja," pravi. "Verjamem, da so zapisi pomembni in zelo vesela sem, ko se kakšen zapis (blog o zahrbtni bolezni našega časa si je na njeni strani v treh dneh od objave prebralo več kot 25 tisoč ljudi, kar je za blog veliko, številka pa še narašča) dotakne toliko ljudi. To je namen obstoja Mamine maze."
Mamina maza, ki je nastala po sili razmer
Mamina maza je blog in portal, ki je nastal oktobra 2014, ko se je iztekel Anjin porodniški dopust in je morala poiskati delo, ki ji bo zapolnjevalo čas in omogočilo preživetje.
"Nisem si predstavljala, da bo postala tako zelo brana. Najprej je bila Mamina maza samo ime za vse moje dejavnosti, za ples, pilates, predavanja, tečaje, delavnice. Potem pa sem ugotovila, da čutim neizmerno srečo medtem, ko pišem in ko vidim, da s tem pomagam nosečnicam, mamicam, očkom, vsem, ki me radi berejo. ali jim polepšam dan, ali jim damo malo za misliti ali pa jih razjezim."
Veseli jo, da je Mamina maza prerasla vse njene dejavnosti in ji odprla povsem nov svet. Spoznala je številne zanimive ljudi in postala del projektov, o katerih prej ni niti sanjala.
Harmonija kaosa, to sem jaz, zase pravi Anja Oman, ki uspešno krmari med številnimi dejavnostmi. Pri tem jo je bistveno razbremenila sestra Katarina. (Foto: Klemen Jeke).
Delo je preraslo njene zmožnosti
Priznava, da ji je blog v prvih dveh letih jemal večino časa. "Res. Če nisem pisala, sem se trudila širiti besedo na družbenih omrežjih, sodelovati v debatah, se mrežiti, iskati zanimive projekte, postati prepoznavna.
Delo je preraslo moje zmožnosti in k sodelovanju sem povabila še sestro Katarino. Ker meni ni več zneslo, je ona prevzela del obveznosti. Ne vem, kako bi se znašla brez nje."
"Harmonija kaosa, to sem jaz"
Pravi, da je pogosto razmišljala o tem, da se mora odločiti za samo eno stvar, tisto, ki se ji bo zares posvetila, a je nekaj dni pred koncem lanskega leta prišla do sklepa, da ji te odločitve ni treba sprejeti.
"Imela bom toliko skupin, da bo moja duša srečna, pisala bom toliko, da bom pomirila svoje srce in v vse to lepo vključila tudi družinsko življenje. Karkoli bi izpustila, bi mi manjkalo. Harmonija kaosa, to sem jaz," o sebi pravi vsestranska Anja.
1