"Dolgo časa sem mislila, da so se zdravniki zmotili" #video

Za rakom na dojki v Sloveniji vsako leto zboli okoli 1.300 žensk in 10 moških. Petro Miklič je diagnoza presenetila pri 30 letih, a je ni šokirala niti ustavila pri uresničevanju življenjskih načrtov. Še več, ima jih več kot pred diagnozo, njeno življenje pa je še bolj polno kot prej, pravi in dokazuje iz dneva v dan. Srečali smo se nekega petkovega jutra, na njen prost dan, ki ga je izkoristila za dobrodejni sprehod do doline Vrat.

Mikličeva je mamica 18-letne Patricie (avtorice njene portretne fotografije v našem članku) in vzgojiteljica v vrtcu. Prav med bolniško odsotnostjo so jo zaposlili za nedoločen čas. Hokejisti HDD Sij Jesenice, ki v oktobru na vseh domačih tekmah nosijo posebne, unikatne rožnate drese, so jo izbrali za ambasadorko rožnatega oktobra. Na tekmi proti ekipi Rittner Buam je vrgla prvi plošček.

44-letna Petra Miklič že 14 let živi z rakom. Pravi, da se proti njemu ne bori, ampak se je z njim sprijaznila. Foto: Patricia Županovič

Petra, kakšno je življenje z rakom?

Tako, kot si ga narediš. Vedno rečem, da če bi lahko zamenjala s tem, da bi bila spet zdrava, bi seveda takoj zamenjala, po drugi strani pa se zavedam, da brez raka življenja nikoli ne bi tako polno živela.

K sreči lahko s svojo diagnozo živim povsem normalno življenje, lahko delam, hodim in vse drugo. Dokler me bodo noge nesle, bo vse super.

Potemtakem niste medicinski fenomen? Se pravi, da lahko vsak z razsejanim rakom živi polno življenje, če se seveda zanj malo potrudi?

Da, a zase je treba nekaj storiti. Ni čarobne paličice, ki bi stvari kar takoj uredila. Ne, sam se moraš potruditi. Kako? Z vsem tem, kar Europa Donna in vse podobne organizacije ves čas svetujejo: živimo zdrav življenjski slog. To pomeni zdrava prehrana, veliko gibanja – ta se meni zdi ključno, in to je to.

Trendi Tri minute v mesecu, ki vam lahko spremenijo življenje

Ste po diagnozi zelo spremenili način življenja?

Ne zavedam se, kako zelo, a vseeno da. Šla sem skozi veliko različnih faz prehrane, absolutno se veliko več gibam in preživljam veliko več časa v naravi. Rada se imam in vzamem si čas zase. Mislim, da sem čas, ki ga imam, precej bolj ozavestila kot prej. Pred boleznijo se tega nisem niti zavedala, dnevi so kar bežali mimo mene. Zdaj je zelo drugače, zavedam se vsakega trenutka.

Bolezen rak na dojki so vam diagnosticirali pred 14 leti.

Da, prvo diagnozo sem dobila leta 2005.

Kako ste sploh prišli do zdravnika? Ste glede na starost - imeli ste 30 let -, morali prositi za dodatne preglede, češ da ste premladi za tako bolezen? Je bilo zelo hitro jasno, za kaj gre?

Na desni dojki sem si povsem po naključju zatipala bulico. Odšla sem h ginekologu, ki me je pregledal z ultrazvokom. Takrat so mi res rekli, da sem za raka še premlada in da je to, kar imam, redna mesečna sprememba, ki jo velja spremljati.

Nekje osem do devet mesecev pozneje je bila bulica že znatno večja, in ista zdravnica na ultrazvoku mi je namignila, da če bi bila ona na mojem mestu, bi šla bulico punktirat.  Res sem šla. Vzeli so mi vzorec in me obvestili, da je tvorba rakava.

Jeseniški hokejisti, ki oktobra na domačih tekmah nastopajo v unikatnih rožnatih dresih, so Petro izbrali za ambasadorko rožnatega oktobra. Foto: HDD Sij Acroni Jesenice

Ste že prej posumili, da gre za raka?

Pravzaprav ne, čisto nič. Zakaj? Ker sem se odlično počutila. Bila sem še tako mlada, da o teh stvareh sploh nisem razmišljala. O raku na dojki se takrat še ni toliko govorilo, kot se danes, ni bilo še toliko osveščanja.

Tudi, ko sem dobila diagnozo, tega nisem čutila kot nekaj groznega. Morda prav zato, ker sem se tako dobro počutila. Kot da sem zdrava.

Če povem po pravici, sem dolgo časa mislila, da so se zdravniki zmotili.

V kakšnem stadiju je bila bolezen? So vas takoj pomirili, da se bo dalo operirati in ga odstraniti?

Rak je bil v takšnem stadiju, da sem že imela dve jedri. Sicer majhni, a dovolj veliki, da so mi morali odstraniti celo dojko in 15 pazdušnih bezgavk ter me opozorili, da obstaja velika verjetnost, da se bo rak enkrat v prihodnje razširil.

Glede na to, da nisem niti vedela, kaj te besede pomenijo, sem jih tudi dokaj hitro pozabila … Šele čez leta, ko sem si o raku marsikaj prebrala, veliko informacij pa izvedela tudi od drugih, sem se počasi zavedala, kaj te besede pomenijo.

Ko sem leta 2010 dobila prvi zasevek na kosti, sem se spomnila kirurgovih besed. "Velika verjetnost je, da se vam bo to razširilo." Prej niti pomislila nisem na to. Leta 2012 so se mi pojavili zasevki na desni črevnici in križnici, dve leti pozneje pa še v glavi.

Baterije si polni v naravi. Pridružili smo se ji na sprehodu do slapu Peričnik.

Ste ob diagnozi hlastali za informacijami, ali, da bi se izognili paniki, raje ne?

Iskala sem predvsem statistiko in informacije o tem, kaj je poleg zdravljenja še mogoče narediti. Kaj lahko sama storim? Naprej sem predelala prehranske dodatke – takrat res nisem razmišljala, da bi s prehrano lahko naredila spremembo. Ne vem, nekako sem verjela, da dobro živim in relativno zdravo jem. Šele pozneje sem začela bolj razmišljati o tem, kako spremeniti svojo prehrano.

Kaj je danes največja razlika na vašem jedilniku?

Jem veliko več zelenjave kot prej, zelo striktna pa sem tudi pri beljakovinah živalskega izvora. Nekaj časa jih sploh nisem uživala, potem pa sem počasi prišla do zmerne prehrane. To pomeni, da jem vsega po malem, malo mesa, predvsem če je domače, veliko zelenjave, žita, kot so ajda, proso … Trudim se, da jem nepredelano hrano.

Se vam zdi, da je bilo leta 2005 na voljo dovolj informacij o raku na dojki, o tem, kaj lahko samo storimo, da zajezimo bolezen in podobno?

Informacij o prehrani in zdravljenju je danes bistveno več, vsaj meni se tako zdi, ali pa takrat na to niti nisem bila dovolj pozorna. Spomnim pa se, da mi je ogromno ljudi prepošiljalo e-pošte z vsebino o zdravljenju raku. Vsak mi je verjetno želel dobro, a vseh nasvetov nisem sprejela. Nekaj stvari sem poskusila in bila tudi prepričana, da mi pomagajo.

Foto: Patricia Županovič

Kaj vam je najbolj pomagalo?

To, da sem opustila mlečne izdelke in kruh, kar se mi je sprva zdelo nemogoče. Z neuživanjem mlečnih izdelkov sem postajala bolj vitalna, lažje sem hodila, v sklepih sem čutila manj bolečin. Določena zdravila, ki jih uživam, imajo namreč velik vpliv na sklepe, na bolečine v sklepih, na negibljivost sklepov. Sprememba v prehrani je dobro vplivala tudi na moje počutje.

Kaj vas drži pokonci?

Narava! Vedno pravim, da je narava tista, ki mi daje življenje. Ne samo zato, ker vsi izhajamo iz narave in nam je najbližja, ampak zaradi občutkov, ki jih doživljam v naravi. Občutke veselja, sreče, kar je veliko nasprotje od občutkov smiljenja samemu sebi.

Poleg tega je dokazano tudi to, da rakave celice ne marajo kisika. Kadarkoli se odpravim v gore, v gozd, ali malo hitreje stopim, se zadiham in prediham, in sem prepričana, da mi to pomaga ohranjati zdravstveno stanje.

Pa še nekaj, nisem bolna, samo živim z razsejanim rakom. To je del mene in midva sva kot eno.

Rada rečem, da je rak moj podnajemnik in da imava lep dogovor. Za zdaj je zelo priden.

Ste bili že pred boleznijo tako pozitivno naravnani?

Ne tako kot zdaj, se pa zavedam, da ne morem ničesar spremeniti. Lahko se "sekiram", sem žalostna in jezna, ali pa samo sprejmem in grem naprej.

Ko smo se vzpenjali proti vrhnjemu delu slapu Peričnik, ste v enem trenutku dejali, da vas ni ničesar strah. Kakšne strahove ste imeli v mislih? Strah pred smrtjo? Se je tudi to spremenilo z boleznijo?

Že pred boleznijo se mi ni zdelo, da bi imela neke hude strahove, razen tipično otroških, kot je strah pred pajki in podobno, a zdaj se občasno res sprašujem, ali res nimam nobenega strahu? Imam ga ravno toliko, da spoštujem naravo, da sem vseeno previdna, sem pa sprejela smrt in od takrat se tudi zelo dobro počutim.