Še malo, pa se bodo naši otroci znova vrnili v šolske klopi. A zaradi še vedno prisotnega novega koronavirusa bo letošnje šolsko leto drugačno kot vsa leta poprej. Naše šolarje torej moramo pripraviti na novo resničnost ter jih hkrati podučiti, kako z odgovornim vedenjem poskrbeti zase in za druge. A kako se z otroki, sploh mlajšimi, pogovoriti o nevarnostih bolezni covid-19? In kako odkriti naj bomo o resnosti razmer? O tem smo povprašali psihologinjo mag. Ranjo Salmič.
Če smo starši doslej otroke pripravljali na vrnitev v šolske klopi tako, da smo se pogovarjali o novih učnih izzivih in odgovornostih ter novih učiteljih, ki jih s seboj prinese novo šolsko leto, je letos neizogibno z njimi spregovoriti tudi o novem koronavirusu. Tako o tem, da bo zaradi njega pouk videti precej drugače kot doslej, kot tudi o ustreznem zaščitnem vedenju, s katerim bo otrok poskrbel tako zase kot za ljudi okrog sebe.
A mnogi starši so pri takšnih pogovorih malce izgubljeni in se jim po glavi podijo številne dileme. Kako pristopiti k pogovoru o bolezni covid-19, sploh ko gre za manjše otroke, da jih ne bomo preveč zastrašili in spravili v paniko, tesnobo? Koliko jim sploh povedati? Kako močno jim v glavo vbijati pomembnost zaščitnih ukrepov, kot so kihanje v rokav, redno umivanje in razkuževanje rok ter vzdrževanje socialne distance, ne da jim s tem na dolgi rok – psihološko gledano – naredimo več škode kot koristi? Z željo po pridobitvi odgovorov smo se obrnili k psihologinji mag. Ranji Salmič, ki dela z otroki, mladostniki in starši.
Otroka naučite, da lahko ima z ustreznimi zaščitnimi ukrepi veliko nadzora nad trenutno situacijo.
Sogovornica poudarja, da smo prav starši tisti, ki igramo najpomembnejšo vlogo pri tem, kako se bodo otroci soočali z novo resničnostjo in spremenjenim načinom življenja v šolah. Naši najmlajši namreč vsrkavajo stres in skrbi staršev glede vsega, kar slišijo od njih, vrstnikov, drugih odraslih oseb in celo iz poročil. Zato naj bo staršem v teh časih glavni cilj ostati miren in ugotoviti, kako se brez preplaha in pretiranega stresa spopasti z novim načinom življenja, ki bo še vsaj nekaj časa nespremenjen. V prvi vrsti je torej pomembno, da sami sebe umirimo, kajti le tako bomo lahko tudi svojim otrokom pokazali, kako se mirno in varno soočati z novo resničnostjo.
"Bodite pozorni na lastno vedenje. V redu je, če se kdaj počutite negotove ali zaskrbljene, a poskušajte se kar se da pogosto odzivati umirjeno in biti samozavestni glede otrokove vrnitve v šolo, uporabljajte pozitivna in vedra sporočila, ko se poslavljate od otroka, in empatijo, ko se odzivate na otrokove izpade joka ali proteste. Otrokom najbolj pomagamo, če se naučimo uravnavati svoj stres, pomiriti sebe, ob pravem času globoko zadihati, sprostiti svoje telo, na dogajanje gledati pozitivno in biti prizanesljivi in strpni do samih sebe kot otrokovih skrbnikov," svetuje psihologinja.
Otroka lahko naučite tudi veščin za obvladovanje stresa oziroma tehnike sproščanja.
Če boste otroku v želji, da mu prihranite skrbi, dopovedovali, da je vse v najlepšem redu, da je varen pred virusom, da ne bo zbolel in da tudi vi ne boste zboleli, mu ne boste naredili koristi. Kajti ko oziroma če se zgodi, da se vendarle okuži tudi kdo iz vaše družine ali on sam, ga bo takrat še toliko bolj strah in se z dogajanjem ne bo znal spopasti. Zato se z otrokom odkrito pogovorite o novem koronavirusu, ne olepšujte stvari in ne dajajte lažnih obljub, a hkrati ga z nepotrebnimi podrobnostmi ne zastrašujte preveč.
"V psihologiji uporabljamo izraz 'čemur se upiramo, trmasto vztraja'. Izraz se nanaša na to, da izogibanje pomembnim pogovorom vodi v naraščajoče občutke tesnobe, kar še posebno velja za otroke. Zelo je pomembno, da pred njimi ne skrivamo realnih dejstev o aktualnem stanju, o virusu in o ustrezni zaščiti pred okužbo ob povratku otrok nazaj v šolo. Znati moramo zgolj izbrati primerno 'globino' oziroma 'širino' pogovora, skladno z otrokovo starostjo oz. zrelostno stopnjo," svetuje Salmičeva.
Z mlajšimi šolarji, tistimi v prvi triadi, se predvsem pogovorite, kaj bo drugače v letošnjem šolskem letu, kar zadeva pouk, interesne dejavnosti in druženja na igrišču. Starejše otroke (od 4. razreda dalje) pa lahko vprašate, ali jih določene stvari skrbijo, in se pogovorite o njih, pa tudi o otrokovi vlogi pri ohranjanju zdravja sebe in drugih z doslednim upoštevanjem zaščitnih ukrepov, svetuje sogovornica.
Ne pozabite se osredotočiti na dobre stvari, ki jih prinaša novo šolsko leto, kot je med drugim to, da bo otrok po dolgem času znova videl sošolce.
Najlažje bo, če že takoj ob začetku novega šolskega leta vzpostavite rutino pogovarjanja o življenju v šoli. Morda se ob večerji pogovorite o tem, kako poteka pouk, ali pa z najmlajšimi po prebiranju pravljice oziroma tik pred spanjem.
Takrat svojega šolarja spodbudite, da z vami deli tudi negativne občutke, če ga pestijo – naj iz sebe izlije frustracije, skrbi in strahove, povezane s spremenjenim potekom pouka. "Pri tem je zelo pomembno, da otroku poveste, da je normalno, da ga je strah ali da ga skrbi, in da mu skrbi, če niso pretirane, lahko kvečjemu pomagajo, da se pred virusom ustrezno in kakovostno zaščiti ter se vede odgovorno," doda sogovornica. In dodaja, da otroku takrat, ko izliva svoje občutke, posvetite vso svojo pozornost ter mu resnično prisluhnite.
Aktivno poslušanje vključuje, da otroku daste povratno informacijo v obliki validiranja (potrditve) otrokovih čustev z jasnim stavkom, ki odraža njegove besede – na primer: "Razumem, zakaj si zaskrbljen glede vrnitve v šolo, še posebej, ker se toliko dogaja glede covid-19." Z identificiranjem razlogov, zakaj je otrok v skrbeh, se bo otrok čutil razumljenega in slišanega, kar ga bo pomirilo.
Kot že omenjeno, ko začne otroka kaj pretirano skrbeti in ko začne spraševati po zagotovilih, je za starše nadvse mikavno, da otroku ponudijo tolažbo v obliki nerealnih zagotovil v smislu, da bo vse v redu, da nihče od nas ne bo zbolel. "A z dajanjem takšnih zagotovil otrokom ne omogočimo, da bi se soočili s strahovi, da bi vadili veščine spoprijemanja s skrbmi ali se naučili učinkovitega reševanje težav. Lahko tudi preprečimo, da bodo v praksi izvajali preprečevalne ukrepe (na primer socialno distanciranje), saj zagotovila ne zmanjšujejo dejanskega tveganja oziroma popačijo dejansko stanje," opozarja mag. Ranja Salmič.
Veliko bolje je, če otroka že od malih nog učimo aktivnega reševanja težav. V komunikaciji se osredotočite na aktivno spoprijemanje, kamor spada tudi upoštevanje zaščitnih ukrepov in izvajanje učinkovite osebne higiene, namesto na vlogo žrtve oziroma osredotočanja na stvari, ki so zunaj otrokovega nadzora (na primer: kaj bo, če kdo od vas dobi virus).
Najprej se torej s šolarjem odkrito pogovorita, česa se boji in kaj ga skrbi, nato pa skupaj opredelita nekaj možnih rešitev za težave, ki mu vzbujajo te negativne občutke, jih ovrednotita, uprizorita skozi igro vlog in izberita najboljšo strategijo.
"Otroka lahko naučite tudi veščin za obvladovanje stresa. Primer takšne strategije je tako imenovana 'strategija želve', s pomočjo katere se otrok (ali vi) umaknete v svoj oklep in si govorite prijetne stvari oziroma spodbudne besede (tako imenovane afirmacije). Na primer: 'To lahko obvladam.', 'Lahko ostanem miren.' in podobno, ob tem globoko dihate in razmišljate o čem lepem, denimo o pomirjujočem kraju, času. Uporabite lahko tudi 'termometer za samopomiritev' – to je pripomoček za vizualizacijo postopnega zniževanja tesnobe s pomočjo sprostitvenih tehnik, kot je globoko dihanje. Prepoznajte torej otrokove skrbi, ne zanikajte njegovega nelagodja in mu pomagajte osredotočiti se na stvari, ki jih lahko nadzoruje," še svetuje psihologinja.
Če otrok zaradi danih razmer čuti strah in tesnobo, se o tem z njim pogovorite in mu povejte, da so ti občutki povsem normalni in obvladljivi.
Četudi je pomembno, da prepoznate in potrjujete otrokove skrbi, pa ne pozabite spodbujati tudi pozitivnega pogleda na prihodnost in poudariti začasnosti situacije, ki ni stalna. Ne dajajte napovedi, kdaj se bo stanje vsaj malo normaliziralo, ker tega, kdaj bo trenutnih okoliščin konec, ne ve nihče.
"Je pa vseeno pomembno, da kot družina delate načrte. Pogovarjajte se o tem, kaj vse boste počeli, ko se bo virus umiril oziroma vsaj malo izzvenel. Bodite pozorni na stvari, ki gredo dobro oziroma ki se jih otrok veseli. Poudarjajte, da bo ob vstopu v šolo ponovno videl prijatelje, učitelje, ki jih že nekaj časa ni videl, in podobno. Otrok morda že nestrpno pričakuje ponovno dnevno rutino in se veseli svoje vloge odgovornega učenca, ki s previdnim in ozaveščenim vedenjem prispeva k zdravju vseh in ki daje vzor odgovornega obnašanja. Pred pričetkom šole otroka vprašajte, česa se veseli na prvi šolski dan ali kaj je najbolj pogrešal, ko ni hodil v šolo. Ko se šola začne, ga vprašajte, kaj je bila najboljša stvar, ki se mu je zgodila. Pohvalite ga, ko doseže zastavljene cilje ali za kakršenkoli način, ko je uspešen ali pomaga sebi ali drugim v trenutnih razmerah," pravi Salmičeva. Ter za konec polaga na srce:
Gledanje na situacijo kot na začasno, s pozitivnega stališča in z izogibanjem vlogi žrtve razvijamo močno čustveno odpornost, ki nas kvečjemu opolnomoči in ne pušča negativnih daljnoročnih posledic na naše zdravje. Zato izkoristimo situacijo sebi in otrokom v prid tako, da se skupaj z otroki učimo veščin aktivnega reševanja težav, krepimo svojo in njihovo osebno in družbeno odgovornost. Trdno verjamem, da čut za družbeno odgovornost krepi kakovost človekovega življenja, zato – izkoristimo to sebi v prid.
Komentarji
Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.
Ali želite prijaviti neprimeren komentar moderatorju?
Uspešno ste prijavili komentar.
Komentar je že prijavljen.