Marjeta Grošelj: ustvarjalnega navdiha ne primanjkuje

Vsakokrat, ko govorimo o slovenski modni zapuščini in prihodnosti, se nam v misli prikrade ime, ki na svojem področju že skoraj pol stoletja skrbi za to, da se ob sprehodu po Tavčarjevi ulici ustavimo in se vsaj za hip prepustimo sanjam, skozi katere nam njene torbice rišejo zgodbo. Torbica G je sinonim kakovosti in modnega oblikovanja na Slovenskem, je nekaj, kar matere predajajo svojim hčeram, nekaj, kar prehaja iz generacije v generacijo, je to, kar bi Slovenija morala biti. Ponosna na svoje korenine nenehno raste in se razvija, ime za kreativnimi zamislicami Marjeta Grošelj pa se še danes po nizu uspehov skromno zazre v prihodnost in si želi le tega, da bi lahko še naprej izražala svojo vizijo.

Že na začetku svoje poti ste imeli močno zaledje na čelu z očetom, ki mu materiali, s katerimi delate tudi danes, zagotovo niso bili tuji. Kako sami gledate na pomen kakovosti materialov pri ustvarjanju nečesa novega in povezovanje možnosti, ki jih dovoljuje nek določen material, ter svoje oblikovalske vizije? Oče je bil za mojo poklicno pot nedvomno zaslužen kot motivator in vzgled za pošteno, delovno, vztrajno in inovativno ustvarjanje. Kakovostni materiali so seveda zelo pomembni, saj so nosilec estetske, funkcionalne in percepcijske vloge. Usnje, recimo, vidimo, otipamo njegovo strukturo, ga upogibamo in zaznavamo njegov vonj. Kljub temu so kakovostni materiali zgolj potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za "hudo" torbico. Potreben je navdih, ki vse te materiale združi v celoto, potrebna je tudi strast, da se ta navdih prenese v izdelek, ki mu vdahnem dušo. Po drugi strani pa je kakovost materiala predvsem del strategije, ki jo zasleduje podjetje, ustvarjanje nečesa novega je namreč omejeno bolj z domišljijo in kreativno vizijo.

Minilo je že več kot 45 let, odkar vidno ustvarjate, kako danes s tega mesta gledate na prehojeno pot, kako ste se razvijali? Srečna sem, da sem zdrava in da lahko še vedno ustvarjam. Da v življenju delam nekaj, kar delam s strastjo, zaradi česar me moje delo izpolnjuje. Živeč svoje poslanstvo osebnostno rastem in se vseskozi učim. Spoznala sem ogromno zanimivih ljudi, ki so prestopili prag moje trgovinice na Tavčarjevi. Ljudi s pestro pahljačo čustev, vrednot in življenjskih zgodb, ki vnašajo energijo v moje ustvarjanje. Veselim se vsakega novega dneva, saj je prav vsak zase priložnost, da se razvijam.

Kako se danes prilagajate novim tehnologijam in trendom? Nove tehnologije seveda spremljam, trende pa skušam tudi soustvarjati. Proizvodi, ki ne spadajo v osnovno jedro ustvarjanja, nastanejo spontano, ko začutim tozadevni navdih. Sledim ideji, da moraš razvoju in trendom navkljub, ki vsekakor usmerjajo tvoje delo, vselej ohraniti rdečo nit, prepoznavnost blagovne znamke, ali, če hočete, negovati svoj slog in avtentičnost. Biti to, kar si. Sama bom tako venomer prisegala na kakovostne materiale, ročno delo, ustvarjanje, ki izhaja iz mene same, ter poštene odnose do sodelavcev. Vse to moje torbice uspešno prenaša skozi generacije družin. In vse to so moji odtisi, moja zapuščina.

V Sloveniji veljate za sam vrh oblikovanja, ko je govora o torbicah. Kako pa na vas gledajo tujci? Zagotovo jih nekaj vstopi tudi v vašo trgovino na Tavčarjevi. Včasih sem še sama presenečena, kako dobro tujci poznajo Slovenijo. Imajo spoštljiv odnos do slehernega ustvarjanja, ki ga začutim tudi ob njihovem vstopu v mojo trgovino. Poti, prek katerih pridejo do mene, so različne: nekateri prek "ustnega izročila", drugi zaradi medijev, kot je bila na primer objava v New York Timesu, spet tretji vstopijo povsem naključno in se čudijo, kako da že prej niso nikoli prišli na Tavčarjevo.

Torbice z vašim podpisom danes veljajo celo za vintage kos garderobe, ki ga danes s ponosom nosijo hčerke nekdaj ponosnih lastnic torbic Grošelj. Kako gledate na to? Moje torbice nosijo že tudi njihove vnukinje (smeh). To me zelo veseli, saj po eni strani pomeni potrditev dolgoživosti ustvarjanja in oblikovanja, po drugi pa predstavlja pripadnost družini torbic G.

Kakšen odnos imate do svojega dela izpred tridesetih let, še danes na ulici prepoznate vse torbice, ki so prišle izpod vaših rok? Seveda, prepoznam prav vsako svojo torbico, saj sem za vsako želela, da govori svojo zgodbo, v katero sem vložila ustvarjalno energijo.

Bi lahko zato rekli, da so torbice Grošelj za vaše stranke na nek način naložba? Težko bi govorila o torbici kot o naložbi, saj ta termin povezujem z zdravjem, znanjem in osebno rastjo. Je pa torbica vsekakor naložba v smislu kakovosti, njenega medgeneracijskega prenosa in s tem povezanih lepih spominov.

Kako poteka vaš kreativni proces? Kako nastane torbica Grošelj? O formulaciji lastnega kreativnega procesa nisem nikoli zavestno razmišljala. Je navdih, je trdo delo in zadovoljstvo ob ustvarjanju. Seveda včasih nastane tudi blokada, ko sicer vidiš cilj, ne pa tudi poti do njega, a z vztrajanjem in načinom, da stvarem pustiš naravni tok razvoja, se hitro izriše tudi prava pot. Ideje črpam vseskozi, ne glede na čas in prostor, in srečna sem, da mi je dano še naprej kreativno razmišljati in delovati.

Kako mora stranka skrbeti za to, da njena nova torbica živi in ji služi čim dlje, ji pri tem pomagate? Najbolje skrbi za torbico tako, da jo čim več nosi. In da se ob tem, ko jo nosi, res dobro počuti. Da izžareva tisto ženstveno karizmo. Opažam, da znajo stranke torbice zvečine odlično uporabljati in jim kultura torbic G nikakor ni tuja.

Kako sicer vidite trenutne razmere na trgu? Ta je namreč ob poplavi znamk hitre mode, kjer prevladujejo velike modne korporacije, zelo zasičen s poceni modo in modnimi dodatki. Ali to dejstvo škoduje vam in preostalim, ki delujejo na trgu? Ne bi rekla, da mi to dejstvo škoduje, saj imamo v osnovi različno vizijo in ciljno skupino strank, zato nanje ne gledam kot na svojo ožjo konkurenco. Sem avtentična in izdelujem svojo zgodbo. Konkurenco spremljam, a se z njo ne obremenjujem, napore raje vlagam v lastno ustvarjanje. Trenutne tržne razmere imajo svoje omejitve in izzive, a hkrati ustvarjajo tudi priložnosti. Nekoč sem v nekem intervjuju dejala, da se zaradi odprtega trga vsak bori za svoj kos potrošniške pogače in išče svojo konkurenčno prednost. Nekateri jo pač vidijo v nizkih cenah in velikoserijski proizvodnji, sama pa ne odstopam od najvišje kakovosti, ročne izdelave in skorajda unikatov. Ne iščem ekonomij obsega, marveč sem zapisana kakovosti, dovršenosti in majhnim količinam. Ključnega pomena je, da vselej slediš svojim ciljem in se nikoli ne ustaviš. Da se neprenehoma ustvarjalno nadgrajuješ in izpopolnjuješ.

Kako se po vseh teh letih kreativnosti v tem prostoru ozirate v prihodnost? Kaj vas čaka? Želim si zdravja in vitalnosti kot predpogoja za kakovostno življenje. Želim si, da bi lahko še naprej počela to, v čemer uživam. Ustvarjanju torbic z znakom G. Še naprej želim izdelovati zgodbe, ki jih čutim.

Lahko pričakujemo, da bo vaše delo nadaljeval kdo izmed družinskih članov? Družinski člani so sicer zapisani drugim poklicem, a se nikoli ne ve (smeh).

Kako ste sicer v vseh teh letih združevali svojo kariero in dom? Kot pravijo domači, mi gre "work-life balance" dobro od rok. Sama sem sicer dostikrat razmišljala o tem, ali sem dobro razporedila svoj čas med družino in delo, a vedno sem delala po najboljših močeh in na osnovi znanja in vedenja, s katerima sem razpolagala v določenem trenutku.

Kako vi vidite urejeno žensko, kaj za vas predstavlja ta pojem in h kakšni osebni urejenosti (glede mode in kozmetike) stremite sami? Obstajajo osnove higiene, ki naj bi jih spoštoval vsak. In obstaja osnovni bonton urejenosti glede na priložnosti, ki naj bi ga spoštovali. Urejenost je tudi stvar osebne presoje in jo vsak od nas verjetno razume nekoliko po svoje. Sama nisem nikoli pretirano razmišljala o tem, kako urejena bi morala biti, marveč se urejam, kot čutim. Sčasoma to ponotranjiš in se temu primerno vedeš. Urejenost sicer težko ukalupiš z nekimi kriteriji, urejeno osebo preprosto prepoznaš. Ni samo vsota posameznih kriterijev, ampak tudi "kemija" med njimi. Ne samo, kako si oblečen, ampak tudi, kako se počutiš v oblačilih. Kako se giblješ v prostoru, kako se ob tem vedeš in podobno.

Kakšen pomen dajete temu, da ste sami najboljša ambasadorka svojega dela? To, da sem ambasadorka svojega dela, ne izvira iz nuje, marveč je del ponotranjenega sloga estetike. Pri osebnem slogu me vodi cilj, da se moram v svoji koži dobro počutiti. Če se ne počutim dobro, namreč tudi energija, ki jo oddajam, ne more biti prava.

Občasno vas vidimo tudi v kreaciji katerega izmed mladih slovenskih modnih oblikovalcev. Kakšen je vaš odnos do njih? Ponosna sem na naše mlade oblikovalce in jih v njihovih prizadevanjih podpiram, saj so ravno oni tisti, ki tvorijo ogrodje prihodnosti slovenske mode. In tudi moda je del kulture naroda.

Na modni reviji enega izmed tednov mode ste se predstavili ob boku svoje sosede s Tavčarjeve, Alenke Globočnik. Zdi se, da so se na tej ulici v Ljubljani, čeprav je pred letom naenkrat oživela, ponovno začeli zapirati butiki, trgovine, saj ste tu danes prisotni le vi in Akultura. Kam izginja slovenska moda? Ne bi ravno rekla, da slovenska moda izginja. Trgovine zapirajo tudi v drugih panogah, morda je na Tavčarjevi to bolj opazno, saj velja za ulico mode, potem pa se je nekaj ustvarjalcev preselilo na druge lokacije. Težava je deloma morda tudi pri najemodajalcih, ki zvečine vztrajajo pri visokih najemninah in nekateri imajo raje prazen prostor, kot pa nižji gospodarski aktivnosti prilagojeno najemnino. Pa tu ne mislim nujno na Tavčarjevo ulico. Če se vrnem nazaj k modi – zagotovo ne izginja, marveč se zgolj spreminja v materijo, ki je sposobna preživeti v teh izzivov polnih časih. Verjemite, ustvarjalnega navdiha prihajajočim generacijam nikakor ne primanjkuje. In tako je tudi prav.