Zlata čeveljčka odprla novo sezono Mestnega gledališča

Dramolet Zlata čeveljčka v režiji Anje Suša na oder Mestnega gledališča postavlja težka, eksistencialna vprašanja, a se ta zaradi številnih absurdnih vložkov spremenijo v groteskno malenkost. Zgodba o samomorilcu, ki mu sodišče s predsednikom in prisednikom sodi zaradi kršenja zakona, saj država ne dovoljuje samovoljne odločitve o prenehanju bivanja, postane zgodba o nezmožnosti družbe o zbranem argumentiranju pravil, ki smo si jih naložili.

Odrski prostor, ki bolj kot na sodno dvorano spominja na čakalnico, polnijo predstavniki sodišča, katerih nujnost se kaže tudi v poimenovanjih: Dr. Predsednik (Boris Ostan), Dr. Prisednik (Milan Štefe) in Dr. Poročevalec (Primož Pirnat). Ti se izgubljajo v dnevnih travmah, monologih, ki nimajo logičnih zaključkov, in potlačenih željah, ki na dan bruhajo predvsem v razmerju odvetnice in tožilca (Anja Drnovšek in Jaka Lah), in celo čivkanju, ki dodatno poudarja absurdnost izgovorjenega na odru.

Obtoženi (Jernej Gašperin), mladi igralec, ki stori samomor z najlonsko vrvico za obešanje perila, tako izgubljeno tava med uradniki, ki v resnici ne vedo, kaj storiti z nekom, ki je zagrešil kaznivo dejanje, s katerim se vsi po malem spogledujejo ali pa ga vsaj ne obsojajo – tako si vsaj lahko razlagamo njihove napade tesnobe, ki jih rešujejo za steklom v ozadju sobe. Red navidezno poskušata ohraniti Administratorka (Karin Komljanec) in Sodni sluga (Gregor Prah), ki obtoženega za čas sojenja vdihne nazaj v življenje, z metodo "usta na usta".

Prav administratorka in sodni sluga s svojima na videz obstranskima vlogama v kolesju absurdnega sodišča nakazujeta na edina žarka razuma, ki pa jih zasenči kopica rekvizitov, ki počasi polnijo oder. Banalnosti vsakdana, hobiji, naključne sprehajalke, ki jih srečujemo na poti v službo in želje po oddihu tam zgoraj, delujejo kot navlaka, ki se nabira okoli ključnega vprašanja, ki ga nihče v sodni dvorani ne zna postaviti. Proces se s papirji in nesmiselnim besednim pingpongom tako raje vrti okoli vprašanja, ali je bilo samomorilsko orožje res ukradeno.

Zlata čeveljčka v režiji Anje Suša ves čas po malem zavajata občinstvo, a s prizori, kot je tisti z baloni, na katerih za čas obvisijo nastopajoči, postopoma dodaja elemente tistega, o čemer bi se zares morali pogovarjati na sodiščih. Tudi tokrat ni mogoče spregledati izjemne odrske prezence Primoža Pirnata, prijetno pa preseneča tudi Gregor Prah, ki svojo igralsko pot šele začenja.