SiolNET. Trendi Kultura
7,81

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Živimo v sistemu, ki časti primitivizem"

7,81

termometer

Jurij Krpan
Foto: Ana Kovač

Jurij Krpan, vodja Galerije Kapelica, ki je tudi producent projekta K-9 topologija umetnice Maje Smrekar, letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, poudarja, da mora umetnost problematizirati vrednote in razmerja, ki jih izziva družbena sodobnost.

Galerija Kapelica se je že od svojega nastanka v devetdesetih letih vzpostavila kot prostor za sodobno raziskovalno umetnost, ki na različnih ravneh tematizira našo sodobnost, čeprav v zadnjih letih v umetniškem kontekstu največkrat polemizirajo z znanostjo in tehnologijo, ki pospešeno spreminjajo našo resničnost. Z Jurijem Krpanom smo se pogovarjali ob napadih na umetnost, ki smo jim priča v tem času.

Med odzivi na delo dveh letošnjih Prešernovih nagrajenk Simone Semenič in Maje Smrekar je vzniknil v določenem delu javnosti precejšen odpor, med odzivi je veliko tudi sovražnih in žaljivih komentarjev.

Odzivi, ki smo jim priča, merijo na obe umetnici, pri čemer pa gre umetniško za različni metodi. Zato moramo, če želimo biti resni, vsakega izmed teh dveh projektov zagrabiti z različnim kritiškim repertorijem.

Pri Simoni Semenič gre za produkcijo podobe, ki je sama po sebi pomenljiva in nagovarja našo občutljivost za državne simbole in tudi hetero normativni status ženske kot bodoče mame. Medtem ko Maja Smrekar v svojem delu premišljuje sobivanje človeka in živali kot kritiko antropocentrizma, pri katerem si je beli moški na vrhu vsega podredil vsa preostala bitja. Gre za posthumanistični diskurz, ki premišlja naša obstoječa razmerja do narave, hkrati pa nam ob tem odpira polja, kakšni bi v tem kontekstu lahko bili drugačni odnosi. Ob tem seveda trčimo tudi ob nekatere vrednote, ki smo jih kot družba ponotranjili.

Oba projekta problematizirata vrednote, ki so opresivne ali s stališča sodobnosti preživete. To pa je natanko to, kar mora početi umetnost.

"Oba projekta (Simone Semenič in Maje Smrekar, op. a.) problematizirata vrednote, ki so opresivne ali s stališča sodobnosti preživete. To pa je natanko to, kar mora početi umetnost." "Oba projekta (Simone Semenič in Maje Smrekar, op. a.) problematizirata vrednote, ki so opresivne ali s stališča sodobnosti preživete. To pa je natanko to, kar mora početi umetnost." Foto: Ana Kovač

Da kaže na družbene problematične točke?

Umetniki s svojimi projekti ustvarjajo pogoje za pomenjanje, skozi katere lahko reflektiramo svoj položaj v svetu in vzpostavimo odnos do njega, a ta ni nujno tak, kot je splošno družbeno veljaven. Vemo, da je ta odnos pripet na določene vrednote in moralo, ki pa jo etika neprestano sili v spreminjanje. Nekaj, kar ni bilo etično včasih, je etično danes. Dogaja pa se tudi obratno.

V tej dinamiki tako preizprašujemo vrednote, ki lepijo našo družbo skupaj in nam omogočajo sobivanje. Vendar je, ker se naše okoliščine in pogoji bivanja neprestano spreminjajo, ob tem vedno prisotna etična zahteva po spreminjanju. Umetniki, ki se ukvarjajo s pomeni, nam s svojim delom pomagajo razmišljati, kaj nam ti drugačni pogoji in okoliščine prinašajo in kaj to za naše življenje pomeni. Čutno in miselno dojemanje umetniških del v nas sproža potrebo po zavzemanju stališč do tega bliskovito spreminjajočega se sveta, v katerem živimo.

To so izhodišča, ki galerijo Kapelica poganjajo že od njenega nastanka?

V Zavodu Kersnikova nas zanimajo umetniki, ki so vedno korak pred drugimi. Da odpirajo nova vprašanja, na katera ne ponujajo odgovorov. Ti se lahko oblikujejo ob razstavah, performansih in javnih razpravah, ki se odvijajo na različnih ravneh. Prav zato menim, da sta omenjeni umetniški deli dobri tudi zaradi tega, ker sta odprli javno razpravo in od nas zahtevata, da nekatere smisle in vrednote, ki jih potrebujemo v novih časih, tudi vzpostavimo.

Iz zgodovine umetnosti poznamo dela, ki so dobila epilog tudi na sodišču in tako tudi Jurij Krpan Foto: Ana Kovač legalistični diskurz, ki se sklicuje na uzakonjeno moralo, prištevamo k njihovemu odmevanju. Najbolj grozno je, če umetniška dela izzvenijo v prazno, ker je družba že tako otopela.

Vendar pa na nekaterih ravneh javna razprava ni konstruktivna, temveč le napadalna in obsojajoča.

V teh primerih gre za monologe, v katerih so stališča apriorna in brez resne argumentacije. Tiste, ki jih vodijo, zanima status quo. Torej, da se nič ne spremeni in da položaji, ki so praviloma položaji moči, ostanejo nedotaknjeni. Bojijo se sprememb. Najbolj me žalosti takrat, ko za izjavami stojijo izobraženi ljudje, ki v svoji kulturni primitivnosti ne slišijo protislovij svojih izjav.

Slediti je mogoče radikalnim odzivom, ki radikalnost očitajo umetniškim delom.

Živimo v družbi, ki je nasilna, krivična in izkoriščevalska, a se ljudje vseeno čudijo, če umetnice ustvarijo radikalno umetnino. A da umetniki nagovorijo tako težko temo, da se o njej sploh pogovarjamo, lahko vanjo zarežejo samo z zelo jasnim, glasnim in globokim rezom.

Ob razpravljanju o vrednotah, ki jih umetniški deli odpirata, smo lahko priča tudi raznovrstnim predstavam o tem, kaj je umetnost, tudi odnosu do te, ki je pri nas pogosto videna kot nekaj odvečnega.

To je fascinantno. Kaj je tisto, kar nekatere posameznika avtorizira, da izjavijo in ugotovijo, da nekaj je in nekaj ni umetnost? Primitivizem, ki smo mu vsak dan priča, je mogoč, ker živimo v vrednostnem sistemu, ki ta primitivizem časti. Danes so najbolj cenjeni posamezniki, ki svojo superiornost utemeljujejo z debelimi denarnicami. Če je to vrednota, ki povezuje našo družbo, potem lahko pričakujemo samo to raven, ki ne ločuje med vrednoto in vrednostjo. V umetnosti ne zdrži logika "vse je mogoče, da se le prodaja", temveč gre za ustvarjanje vrednot, ki stremijo k bolj čutečemu in mislečemu posamezniku in s tem k boljši družbi.

"Odbor za podeljevanje Prešernovih nagrad je ob tem, da se je zavedal, ob kaj bo trčilo sporočilo projekta, omogočil, da umetniško delo, ki je zelo dobro zazvenelo v strokovni javnosti, zazveni tudi v družbi." "Odbor za podeljevanje Prešernovih nagrad je ob tem, da se je zavedal, ob kaj bo trčilo sporočilo projekta, omogočil, da umetniško delo, ki je zelo dobro zazvenelo v strokovni javnosti, zazveni tudi v družbi." Foto: Ana Kovač

V Galeriji Kapelica vas, kot pravite, zanimajo umetniki, ki so korak naprej, ali zato že računate z določeno mero odpora? V zadnjih letih so to predvsem tisti, ki se gibljejo na precepu med umetnostjo in znanostjo.

Današnjo družbo poganja ideologija napredka, ki pa ni vedno dober. Avantgarde tega napredka so danes v znanosti. Zato umetniki, ki tematizirajo znanost kot produkcijo vednosti, s svojim delom oblikujejo pomene, ob katerih poskušamo razumeti, kaj to pomeni tako za družbo kot posameznika.

Kako v umetniškem kontekstu obravnavati zastavo? Gre namreč za rekvizit.

Treba je upoštevati umetniški kontekst. Avtorica geste ni izvedla na cesti, temveč je njeno umetniško dejanje, v katerem je treba raven simboliziranja vzeti v celoti in ga ne omejevati zgolj na uničevanje državnega simbola. Ne nazadnje ta ne predstavlja samo države, temveč tudi dom, domovino, mati … Na tej simbolni ravni pa je umetnica simbolno prekrila dve obliki materinstva, saj sta se v umetniškem delu srečali dve materi. V tem trpkem poetičnem kontekstu je bila to tudi logična izbira.

Ogorčenje je spodbudil tudi nedavni performans, v katerem je mlada umetnica po središču Ljubljane za sabo vlekla truplo 100-kilogramskega prašiča.

Pri tem performansu smo bili v Kapelici bolj v mentorskem odnosu. Akcija je nastala v lastni produkciji Betine Habjanič, kot del njenega študijskega procesa. Gre za umetnico mlajše generacije, ki v grajenju svojega umetniškega polja tesno povezuje aktivizem za pravice živali z umetniškimi metodami.

Sama namreč ugotavlja, da ji aktivizem ne ponuja dovolj intenzivnega medija za nagovarjanje problematike pravic za živali in je zato uporabila umetniško metodo nadidentifikacije (vprašanje ali ideologijo, ki jo naslavljamo kritično jemljemo tako pravoverno, da ob tem zbujamo nelagodje pri njenih nosilcih; čezmerna identifikacija razgali svoj objekt, op. a.). V njenem primeru gre za kritiko potrošniškega odnosa do hrane in krutosti do živali. Kar pa je z metodo reductio ad absuurdum, ko je pripeljala stvar do njenega absurda, vzela več kot zares. Umetnica je kupila 100-kilogramskega prašiča, a ker je v svoji simbolni pogoltnosti kupila tako težkega, ga je morala do doma dobesedno odvleči. Na tej poti pa so jo ustavili varuhi reda.

"Umetniki s svojimi projekti ustvarjajo pogoje za pomenjanje, skozi katere lahko reflektiramo svoj položaj v svetu in vzpostavimo odnos do njega, ta pa ni nujno tak, kot je splošno družbeno veljaven. Vemo, da je ta odnos pripet na določene vrednote in moralo, ki jo etika neprestano sili v spreminjanje." "Umetniki s svojimi projekti ustvarjajo pogoje za pomenjanje, skozi katere lahko reflektiramo svoj položaj v svetu in vzpostavimo odnos do njega, ta pa ni nujno tak, kot je splošno družbeno veljaven. Vemo, da je ta odnos pripet na določene vrednote in moralo, ki jo etika neprestano sili v spreminjanje." Foto: Ana Kovač

To je bilo tik pred novim letom, v prazničnem času.

Umetniška miniatura je zarezala v natanko določen trenutek – v adventno obdobje, v katerem se ljudje čezmerno prenajedamo, za kar mora umreti bistveno več živali. Ob tem je treba poudariti, da med nami živijo tisti, ki si tega obilja ne morejo privoščiti, nasilje nad življenjem se tako podvoji.

Slovensko vegansko društvo, ki je imelo tisti dan shod, se je od dejanja odločno distanciralo.

Umetnica je uporabila legitimno umetniško taktiko nagovarjanja občinstva in sporočanja, ki je bila po našem mnenju uspešnejša od shoda veganov, saj ti predstavljajo skupnost, ki je že vgrajena v družbeno normativnost. Normalno je, da imamo vegane, ki problematizirajo ubijanje živali za prehrano. S tem sporočamo, da smo normalna družba, besedo normalno pri tem uporabljam neafirmativno. S tem, kar je naredila Betina, ki je sicer tudi sama veganka, pa je iz teh norm izstopila. Tako, da se je nadidentificirala s tistimi, ki kupujejo meso, in ob tem presegla svoje občutenje globoke krivičnosti do živali.

Če se vrnemo k Maji Smrekar, ki je z nagrado Prešernovega sklada za svoje delo dobila najvišje državno priznanje s področja umetnosti in je tudi prva intermedijska umetnica s to nagrado, je mogoče izbor strokovne komisije razumeti kot preboj?

Odbor za podeljevanje Prešernovih nagrad je ob tem, da so se zavedali, v kaj bo trčilo sporočilo projekta, omogočil, da umetniško delo, ki je zelo dobro zazvenelo v strokovni javnosti, zazveni tudi v družbi.

Projekt Maje Smrekar: K-9-topologija

Maja smrekar: K-9_topologija / Ecce Canis Foto: Borut Peterlin

"Zaradi zavajajočih, napačnih in tendencioznih člankov, ki so bili v zadnjem obdobju objavljeni v številnih tiskanih in spletnih medijih, v Galeriji Kapelica, ki je producent projekta K-9_topologija umetnice Maje Smrekar, čutimo dolžnost objaviti uradno izjavo o njenem delu," so zapisali v Galerija Kapelica. Za delo, ki je nastajalo med letoma 2014 in 2017 ter ga sestavljajo štirje projekti, je umetnica lani prejela rudi nagrado prix ars electronica v Linzu, najvišje mednarodno priznanje s področja sodobne raziskovalne umetnosti.

"V umetniškem projektu avtorica obravnava koevolucijo med človekom in psom ter pred nas razgrinja vso problemskost vprašanja, ki se postavlja pred človeštvo: kaj nas v ekološko porušenem, prenaseljenem in ekonomsko kompromitiranem svetu definira kot superiorno vrsto? (...) Vzajemno udomačevanje ljudi in psov je človeka psom hkrati približalo in oddaljilo, tako je hkrati približalo in oddaljilo naše človeško razumevanje narave," so med drugim v izjavi za javnost zapisali v Galeriji Kapelici.

"Prav tako živimo v obdobju biotehnologije, ko je mogoče resnično oblikovati življenje. Če to lahko počnemo v umetniškem kontekstu, kaj šele lahko počnejo tisti, ki jih zanima industrializacija vsega živega?" "Prav tako živimo v obdobju biotehnologije, ko je mogoče resnično oblikovati življenje. Če to lahko počnemo v umetniškem kontekstu, kaj šele lahko počnejo tisti, ki jih zanima industrializacija vsega živega?" Foto: Ana Kovač

Maja Smrekar je maja lani za projekt prejela tudi zlato niko, najpomembnejšo mednarodno nagrado na področju intermedijske umetnosti. Podeljujejo jo na festivalu umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica v Linzu. Kakšni so bili tam odzivi?

Tudi v Avstriji so se mobilizirale enake skupine kot pri nas. Torej konzervativna sredina, ki od umetnosti pričakuje zgolj rekreacijo. Kot zelo krščanska družba so ob tem nagovorili tudi svoje cerkvene dostojanstvenike, nekateri od njih pa so imeli izjemne uvide. Avstrijski duhovnik (in profesor etične teologije s katoliške zasebne univerze v Linzu, op. a.) Michael Rosenberger je v svojem članku projekt celo umestil v socialnoevolucijski kontekst in v širšo zgodovinsko perspektivo radikalnih sprememb, skozi katere je krščanska paradigma od svojega nastanka in vse do danes morala iti.

Tako je krščanstvo aktualiziral in ga pokazal ne kot nekaj, kar je preživelo, temveč kot nekaj, kar je aktualno in sposobno slediti spremembam.

Vas je odziv presenetil?

Pri nas smo na primer še pred pol leta na umetniški sceni med sabo pogovarjali, kako se je v Sloveniji vzpostavila tišina kulturnega establišmenta, ki se ni odzval na to, kar počne ministrstvo za kulturo, ne na izgubo KSEVT ali na zavračanje za kulturo pomembnih zakonov. Vendar pa so prav Prešernove nagrade, ki so očitno tako vgrajene v naša telesa, in dogajanje, povezano s temi, kljub vsemu spodbudili izjavo ljubljanskega župana, Društva pisateljev Slovenije, fenomenalen nagovor Vinka Möderndorferja na proslavi v Cankarejvem domu, Zvezo društev likovnih umetnikov, Asociacije … To, da se dobro umetnost sliši, je prava stvar.

"Svet tehnologije je nevaren, saj lahko z njim upravljaš slehernika." "Svet tehnologije je nevaren, saj lahko z njim upravljaš slehernika." Foto: Ana Kovač

Kako sicer zaznavate družbeno vzdušje pri nas?

V Sloveniji živimo kot na otoku sredi Tihega oceana. Ne pogovarjamo se o resnično velikanskih spremembah, ki se dogajajo okoli nas. Vedemo se, kot da nas ne zadevajo. Govorimo o industriji 4.0 in o digitalni transformaciji, a v resnici se je vse to zgodilo že pred 15 leti. To je nekaj, kar je danes že zamujeno in je stvar slehernega gospodinjstva.

Zato to ne more biti razvojni načrt države. Ne spremljamo, kaj se dogaja na področju telekomunikacij, kaj se dogaja v vesolju, biotehnologijah … To, kar se dogaja pri nas, je biopolitika, boj za golo življenje v polnem pomenu besede. Ni velikih ciljev, nihče ne razmišlja o boljšem svetu, vsi razmišljamo le o naslednji plači.

Pravite, da se nam ob izčrpavanju odmika velika slika?

Svet tehnologije je nevaren, saj lahko z njim upravljaš slehernika.

"Prav zato menim, da sta omenjeni umetniški deli dobri tudi zaradi tega, ker sta odprli javno razpravo in od nas zahtevata, da nekatere smisle in vrednote, ki jih potrebujemo v novih časih, tudi vzpostavimo." "Prav zato menim, da sta omenjeni umetniški deli dobri tudi zaradi tega, ker sta odprli javno razpravo in od nas zahtevata, da nekatere smisle in vrednote, ki jih potrebujemo v novih časih, tudi vzpostavimo." Foto: Ana Kovač

Pri čemer je pomembna tovrstna pismenost, kot poudarjate.

V šoli otroke učijo ulomke in premice, naj jih raje učijo programiranja, saj bodo ulomki tako ali tako prišli zraven. Danes lahko le, če razumeš jezik tehnologije, primeš usodo v svoje roke.

Prav tako živimo v obdobju biotehologije, ko je mogoče resnično oblikovati življenje. Če to lahko počnemo v umetniškem kontekstu, kaj šele lahko delajo tisti, ki jih zanima industrializacija vsega živega? V tistem trenutku, ko bo splošno družbeno sprejeto, da lahko dizajniraš svojega otroka, bomo imeli težavo. Tej možnosti se nihče ne bo želel odreči, saj bo svojega potomca tako obsodil na neuspeh. Bomo to dopustili?

Zato je Kapelica še posebej v zadnjih letih usmerjena na področje biotehnolgije?

V Zavodu Kersnikova (Galerija Kapelica, Rampa Lab in BioTehna) zato zadnja leta delujemo na področju živih sistemov. Poskušamo kulturalizirati polja, ki zajemajo vse od genskega spreminjanja do evolucijske biologije, saj smo v tem kot družba precej nepismeni. Ob pogojih, ki smo jih za delo intermedijskih umetnikov ustvarili, si z nami želijo sodelovati avtorji z vsega sveta, kar bi v širšem kontekstu morali razumeti kot strateško priložnost. V mednarodnem prostoru nas sprejemajo kot primer dobre prakse, doma pa smo bolj grdi raček in nebodigatreba.

Komentarji

23

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • trt / 18.02.2018. ob 10:46 +11 - 3

    Tole novodobno mešanje megle ni umetnost, izrezovanja dr.grbov iz zastave, dojenjenje psa,kurjenje verskih in kulturnih simbolov,prepoved bitja ure v zvonikih, pedofilsko-lgtb posiljevanje od vse posod. Sama subliminalna sporočila. Ko pa kaka ženska doji svojega otroka v javnosti se pa taisti Kvazi intelektualci in kulturniki puntajo in pametujejo o srejemljivosti..."Elita" rabi, čimbolj zmedene ljudi, da jim lažje vlada....

    +11 - 3
  • mare1962 / 18.02.2018. ob 10:44 +11 - 3

    Za tako kvazi umetnost država nameni preveč denarja. Ali sem Jaz ki pošteno delam, tudi umetnik. Nisem, sem pa umetnik, ker se sam financiram.

    +11 - 3
  • Oregon / 18.02.2018. ob 11:44 +10 - 3

    prva naloga umetnosti pač ni problematiziranje v družbi. Umetnost je umetnost sama po sebi, če to je, če ni, pač ni. In ta dsrek od dreka to ni. Ko se pol Slovenije zgraža nad trganjem zastave s ciljem iskanja pozornosti je to sre4dnji vek, ko 25% Slovenije izvoli nekaga politika, je to legitimnost. Poserem se na tako blesavo umetnost, pa sem z njo povezan ze 26 let svojega dela. Neposredno. Se od nje zivim in si sam plačujem prispevke, za razliko od teh parazitov.

    +10 - 3
delitve: 337
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin