Ponedeljek, 17. 11. 2025, 9.15
2 tedna, 3 dni
Direktor Cazalet iz Nata: Slovenija ima izjemen grozd znanstvene ekspertize
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
Piers Cazalet, direktor Direktorata za obrambno in varnostno sodelovanje NATO, v intervjuju za Siol pojasnjuje, kako se zavezništvo odziva na hibridne grožnje, kakšno vlogo ima znanost v sodobni varnostni politiki ter katere priložnosti se odpirajo tudi za države, kot je Slovenija. Ob tem poudarja, da se varnostna tveganja vse bolj oddaljujejo od klasičnega vojaškega okvira in da znanstveni projekti postajajo ključno orodje za krepitev odpornosti. Slovenijo pa omenja kot državo z izrazitim znanjem na področju vesolja, znanosti o materialih, umetne inteligence in robotike, pri čemer priznava, da se obsega teh kompetenc do zdaj ni v celoti zavedal. Pogovor s Cazaletom smo opravili ob informativnem dnevu Natovega programa Znanost za mir in varnost (Science for Peace and Security – SPS) na Inštitutu Jožef Stefan, ki je združil slovenske in tuje raziskovalce, predstavnike univerz, inštitutov, državne uprave ter zavezništva.
Odpornost je v Natovi doktrini opredeljena kot strateška valuta sodobne varnosti. Kako NATO skozi znanstvene, civilne in izobraževalne mehanizme gradi družbeno odpornost zavezništva proti hibridnim grožnjam, kot so dezinformacije, kibernetski napadi in podnebna tveganja?
Najprej se vam iskreno zahvaljujem za vprašanje in za povabilo k pogovoru. Veseli me, da imam danes to priložnost. Gre za zelo zanimivo vprašanje, na katero se v Natu vse bolj osredotočamo. V zadnjih petih do desetih letih je odpornost postala ena ključnih tem na dnevnem redu.
Na zadnjem vrhu, ki smo ga imeli v Haagu letos, smo se celo dogovorili, da se del obrambnih izdatkov nameni dejavnostim, povezanim z odpornostjo – na primer infrastrukturi in krepitvi sposobnosti držav, da se zavarujejo tako pred hibridnimi napadi kot tudi pred naravnimi nesrečami, kot ste omenili.
Cazalet poudarja, da je odpornost v zadnjih letih postala ena ključnih tem zavezništva, saj se države članice istočasno soočajo z vedno bolj prepletenimi hibridnimi grožnjami.
"Številne članice Nata se hkrati soočajo z vsemi temi grožnjami. Zabeleženih je bilo več kibernetskih napadov, tudi takšnih, ki so bili usmerjeni neposredno na civilno infrastrukturo, in države so se morale odzvati na te grožnje. Istočasno se soočamo tudi z naravnimi nesrečami. V Sloveniji ste pred dvema letoma doživeli hude poplave, v katerih so bili tudi smrtni primeri in veliko škode na infrastrukturi in domovih," pove Cazalet.
Družbe morajo biti bolje pripravljene na soočanje s širokim spektrom groženj. NATO pri tem deluje na več ravneh. Najprej smo se dogovorili o tako imenovanih izhodiščnih zahtevah (baseline requirements), ki določajo osnovna načela, s katerimi se lahko države zaščitijo in postanejo bolj odporne na prihodnje grožnje.
Nato veliko dela tudi na povečevanju ozaveščenosti o odpornosti med prebivalci držav članic. Dogodki, kot je današnji, so del teh prizadevanj – namenjeni so širši razpravi o odpornosti, zato sem vesel, da sem danes tukaj.
V pogovoru poudarjajo, da znanost in inovacije postajata osrednja stebra sodobne varnostne politike, saj hitrejši razvoj novih tehnologij – od umetne inteligence do protidronksih sistemov – določa tempo obrambnih zmogljivosti.
Kako pa NATO ta načela odpornosti prenaša v praktično sodelovanje med vojsko in civilnimi akterji?
Posebej se osredotočamo na izboljšanje civilno-vojaškega sodelovanja, torej sodelovanja med oboroženimi silami in civilnimi deležniki, kot so reševalne službe ali zasebni sektor. Na primer, med poplavami leta 2023 v Sloveniji je vojska odigrala ključno vlogo, saj je imela logistične zmogljivosti in sredstva, potrebna za odziv, hkrati pa je morala tesno sodelovati s civilnimi službami – gasilci, reševalci in policijo – da je bil odziv učinkovit.
Pomembno je tudi čezmejno sodelovanje, zlasti za razmeroma majhno državo, kot je Slovenija. Slovenija sama težko prenese večjo naravno nesrečo, zato je podpora drugih držav v okviru Nata in EU ključnega pomena.
Nenazadnje pa obstajajo tudi programi, med drugim Znanost za mir in varnost (Science for Peace and Security - SPS), o katerem bom danes razpravljal. SPS spodbuja znanstvene raziskave in inovacije kot način razvoja rešitev, ki krepijo našo skupno odpornost.
Evropske države, vključno s Slovenijo, vse bolj povezujejo obrambno, civilno in tehnološko dimenzijo varnosti. Kako pomembno je, da se sodobna varnostna politika gradi v sodelovanju z znanstveno-raziskovalnimi institucijami in zasebnim sektorjem – ne le v okviru klasičnih vojaških struktur – zlasti pri razvoju novih tehnologij in zaščiti kritične infrastrukture? Kako NATO spodbuja takšno celovito sodelovanje?
Izjemno pomembno je, da to sodelovanje obstaja, saj se narava groženj spreminja. Vstopamo v novo varnostno obdobje, v katerem ni več mogoče jasno ločiti med vojaškimi in nevojaškimi grožnjami – vse je vedno bolj prepleteno, še posebej v t. i. sivi coni med njima.
Po njegovih besedah ima Slovenija izrazit grozd znanstvene ekspertize, saj slovenski raziskovalci delujejo na področjih, ki so za NATO strateško pomembna, med drugim v vesoljskih tehnologijah, znanosti o materialih, robotiki in umetni inteligenci.
Potrebujemo prožnost in sposobnost prilagajanja, da se lahko odzivamo na celoten spekter groženj z uporabo tako vojaških kot tudi civilnih zmogljivosti. Tu naši programi, kot je SPS, delujejo še posebej dobro – s spodbujanjem znanosti, raziskav in inovacij za iskanje različnih oblik odziva.
"V Sloveniji imate rastočo obrambno industrijo in zelo močne znanstvene in raziskovalne zmogljivosti, zlasti tukaj, na Institutu Jožef Stefan, pa tudi v drugih ustanovah, kjer na specializiranih področjih delajo stotine raziskovalcev. Skupaj lahko zasebni sektor in znanstveniki razvijejo odzive, ki jih potrebujemo."
Zasebni sektor ima pri tem ključno vlogo, saj se vojska vse bolj zanaša nanj – pri transportu, energiji, prenosu podatkov ali celo pri letališčih. Ta sredstva so ključna za družbeno odpornost, čeprav niso pod vojaškim nadzorom. Zato je močno sodelovanje med zasebnim in vojaškim sektorjem nujno.
Obenem izpostavlja, da programi, kot sta SPS in DEEP, državam partnericam – tudi Sloveniji – omogočajo ne le dostop do mednarodnega znanja, temveč tudi aktivno prispevanje k razvoju Natovih zmogljivosti na področju usposabljanja, obrambnega izobraževanja in tehnoloških rešitev.
Kot ste že omenili, ima Slovenija močno znanstveno infrastrukturo, zlasti na Institutu Jožef Štefan. Kje vidite največji potencial za vključitev slovenskih raziskovalcev in podjetij v programe SPS, Program za izboljšanje izobraževanja na področju obrambe (Defence Education Enhancement Programme – DEEP) in Program izgradnje integritete (Building Integrity – BI)?
Program SPS je namenjen prav znanstvenikom in inovatorjem. Zelo zanimivo je bilo priti v Ljubljano ter spoznati ljudi tukaj na inštitutu in druge raziskovalce. Nisem se v celoti zavedal področij strokovnega znanja, ki so jih slovenski raziskovalci razvili v zadnjih letih — na primer na področju vesolja, znanosti o materialih, umetne inteligence in robotike. Tukaj imate resničen grozd ekspertize.
"Posebna prednost programa SPS je, da pomaga razmeroma majhnim državam, kot je Slovenija, razširiti obzorja. Strokovnjaki, ki se tukaj ukvarjajo na področju vesoljskih raziskav, lahko s pomočjo tega programa sodelujejo z znanstveniki iz Japonske, Republike Koreje, ZDA ali Kanade – torej kjerkoli znotraj Natovega okvira. Gre za izjemno priložnost za slovenske znanstvenike za mednarodno sodelovanje."
In kako se pobudi DEEP in Building Integrity razlikujeta od programa SPS glede na svoje cilje in ciljne skupine?
Programi DEEP in BI so nekoliko drugačni. DEEP pomaga partnerskim državam, na primer Ukrajini, pri razvoju obrambno-izobraževalnega sistema – pri pripravi učnih načrtov, oblikovanju podčastniškega kadra in razvoju obrambnega izobraževanja. Slovenija je v tem primeru ponudnica znanja: prispeva strokovnjake, ki pomagajo Natu izvajati tovrstne programe v partnerskih državah, in tega znanja smo zelo veseli.
Podpora Ukrajini je trenutno ena glavnih prednostnih nalog Nata, pri čemer ima tudi moj direktorat zelo pomembno vlogo. Eden ključnih vidikov našega dela je razvoj sil – force development – s katerim pomagamo Ukrajincem doseči interoperabilnost z Natovimi silami, ne le zdaj, ampak tudi dolgoročno. Slednje pomeni omogočiti njihovim silam, da delujejo in se urijo skupaj z Natovimi silami – tako v Ukrajini kot v prihodnjih mednarodnih operacijah. Gre za zagotavljanje združljivih zmogljivosti, kar bo okrepilo odvračanje in obrambo Ukrajine.
Kakšno neposredno in praktično podporo NATO zagotavlja prek programa Comprehensive Assistance Package (CAP)?
Program CAP zagotavlja takojšnjo, nebojno podporo ukrajinskim silam – od medicinske opreme za oskrbo na bojišču in sistemov za razminiranje do protidronskih rešitev. Tudi Slovenija je k temu prispevala, za kar smo zelo hvaležni – njen prispevek je imel opazen učinek.
Omenili ste tudi center NATO–Ukraine Joint Analysis, Training and Education Centre (JATEC). Kakšno vlogo ima ta center pri krepitvi dolgoročne odpornosti?
Kar zadeva JATEC, ta center je bil ustanovljen letos in se osredotoča na analizo izkušenj iz vojne v Ukrajini. Ukrajina z Natom deli svoje operativne izkušnje – doktrine, taktike, zmogljivosti – mi pa skupaj analiziramo, katere lekcije lahko iz tega črpajo tako Ukrajina kot tudi države članice Nata. Delo centra napreduje dobro in pridobiva zagon. Eden od naših naslednjih ciljev je še tesnejša integracija programa SPS v dejavnosti JATEC.
Če zaključiva z vprašanjem o prihodnosti – kako si predstavljate vlogo znanosti in inovacij v okviru zavezništva do leta 2030? Bo znanost postala enakovreden strateški steber ob vojaški komponenti ali ostaja predvsem podporni sistem za krepitev odpornosti in tehnološke zmogljivosti?
Znanost bo postajala vse pomembnejša. V Natu vse več pozornosti namenjamo znanosti in inovacijam – ne le prek programa SPS, temveč tudi prek Natovega Pospeševalnika inovacij na področju obrambe za severni Atlantik (Defence Innovation Accelerator for the North Atlantic – DIANA) in Urada glavnega znanstvenika (Office of the Chief Scientist).
Cazalet poudarja, da je meja med vojaškimi in civilnimi grožnjami vse bolj zabrisana, zato mora NATO razvijati prožne modele sodelovanja med oboroženimi silami, civilno zaščito, znanstveno skupnostjo in zasebnim sektorjem, ki upravlja ključne elemente kritične infrastrukture.
Program SPS je najdlje delujoč – obstaja že več kot 65 let – in se je v zadnjih letih močno razvil. Če pogledamo naprej, bosta znanost in inovativnost igrali vedno večjo vlogo na področju obrambe in varnosti, saj se grožnje spreminjajo in razvijajo veliko hitreje kot kadarkoli prej.
Če vzamemo primer Ukrajine: njihov inovacijski cikel pri protidronskih sistemih zdaj traja le štiri do šest tednov. V nasprotju s tem so tradicionalna obrambna podjetja za razvoj in proizvodnjo zmogljivosti potrebovala desetletja. Znanost mora zdaj spodbuditi obrambno industrijo, da se hitreje razvija, kar nam bo pomagalo, da se hitro in učinkovito prilagodimo novim grožnjam.
