Žiga X. Gombač: Pisanje je njegov ventil za vse, kar ga mori

Mladinski pisatelj in navdušen tekač Žiga X. Gombač je pri založbi Miš izdal slikanico Skrivnosti mladih levov. S pomočjo ilustracij Ivana Mitrevskega mu je uspelo nagovoriti majhne in velike, bojazljive in tudi tiste najbolj trdosrčne, ki jih ponoči mučijo strahovi. Takrat imajo mali levi očkovo šapo, pod katero tema ni več tako temna in blisk ne več tako strašen, večji levi pa imajo spomin na toplino in stisk šape svojih očetov. Knjiga, ki naj bi izšla tudi v Italiji, nosi sporočilo, "da moraš odkriti svoj varen pristan in se zateči k njemu", ter da tudi najbolj močne osebnosti premorejo ranljivost.

Zakaj ste se odločili, da boste uporabili za glavne junake mlade leve? Prvotna ideja je bila vezana na leva. A če najprej povem, kako je prišlo do zgodbe. Velikokrat sem se spomnil, da se je sin zbudil zaradi grdih sanj oziroma sebe, ko sem se odpravljal spat in sem bil sam s svojimi strahovi. Ko se uležeš v posteljo, je mir okoli tebe in se vse sliši glasneje, takrat se stvari znotraj glave bolje slišijo. Ko se ponoči uležemo, smo sami s svojimi mislimi in ker ni to včasih najlažja stvar na svetu, se moraš zanesti sam nase. Takrat je tvoja osebnost na preizkušnji, takrat potrebuješ kotiček z lepimi mislimi, pristan, kjer se počutiš varno. Knjiga nosi sporočilo, da moraš odkriti svoj varen pristan in zajadrati vanj.

Na koncu zapišete, da očkova šapa ne pomaga samo mladim, ampak tudi odraslim levom in tudi oni se včasih česa bojijo in takrat se spomnijo na stisk šape svojih očetov. Seveda, otrokom je treba povedati, da je tudi starše kdaj strah in te temne misli poskušamo pregnati s svojimi spomini na varne pristane.

Prva asociacija ob prebiranju slikanice je bil slavna Disneyjeva knjiga Levji kralj. Saj res, zakaj je lev. Res je, tudi pri Disneyjevi zgodbi se mora mali levček postaviti na noge, na poti odraščanja ga spremlja oče, ki nanj gleda z neba ali nekaj podobnega. Mogoče je povezava nezavedna, zagotovo nisem pomislil na to, da bi se zgodba bolje prodajala.

Leve sem izbral, ker so sinonim za nekaj močnega in trdega, nič jim ne pride do živega. Mogoče sem iz podzavestnega vzgiba želel pokazati, da tudi najbolj močne osebnosti premorejo ranljivost. Vsi igramo kdaj vloge, ki niso vedno črno-bele. Ne vem, kateri živalski lik bi lahko bolje upodobil to trdnost. Takrat, ko sem pisal to zgodbo, sem študiral veliko knjig o Egiptu in prišel do zgodb o Asircih in njihovih lovih na leve. Pa sem pomislil, kako bi bilo fantu, če mu lov ne bi bil všeč, kako bi lahko recimo pokazal svojo nekrvoločno plat. Pravzaprav je veliko razmišljanj za samo nekaj vrstic knjige, ne?

Slikanica je res kratka, a vsak stavek zase "stoji". Ta knjiga je luštna tudi zato, ker je res pristna. Takšna slikanica se ne zgodi kar tako, ampak je name vplivalo veliko dejavnikov in sem o tem veliko razmišljal. K sreči lahko vsa ta razmišljanja pretočim skozi literaturo, no, pa še veliko tekam, a kaj bi bilo z mano, če vsega tega ne bi bilo? Nisem najlažji človek, ker me veliko stvari mori in se me dotika, a če imaš takšen ventil, kot je pisanje, je to prav fino.

V slikanici ste uporabili očetovsko figuro kot osebo, ki pomirja. Končno enkrat to ni nežna mamica. Kot moški avtor sem seveda dobil vzgib, da spregovori moški del. Tudi očetje znamo potolažiti in biti na mestu, ko se nas potrebuje. Lahko da smo že od nekdaj bili, a se o tem ni tako govorilo. Če bi fantje upali pokazati svojo srčnost in nežnost, bi ne bilo popolnoma nič narobe.

Kakšni so pa odzivi otrok na vaše knjige? Verjetno je še prehitro, da bi dobili odziv na to slikanico. Za to je mogoče res še prehitro, čeprav sem zadnjič dobil že odziv enega fanta, ki je povedal, da zgodba lepo poboža, umiri in pripravi na spanje. Drugače dobim največ odzivov z nastopi v šolah. Kot avtor za bralno značko namreč hodim tudi po šolah. Ko stojim pred 300 otroki in moram dobiti njihovo pozornost, si rečem: 'Šment! Če jih ne bom prepričal s svojimi zgodbami, mi bodo po nekaj minutah odtavali.' Imam srečo, da jih znam s svojimi zgodbami iz življenja in knjig pripeljati na svojo stran. Želim jim pokazati, da pisateljevanje ni služba, ampak je to, kar si.

Otrokom se približam s svojo življenjsko zgodbo, z njimi delim svoja problematična leta, težave z disciplino, težave s sedenjem na miru. Kar me ni zanimalo, me pač ni, kar me pa je, je bilo pa "na polno". Če najdeš nekaj, kar delaš dobro in "na polno", si lahko nekomu dober zgled. Letos grem na svojo srednjo šolo kot primer dobre prakse.

Kako vaše profesorice potem gledajo na vas? Rečejo, nisem si mislila, da iz vas nekaj bo oziroma ravno obratno? Mislim, da niso dobro vedele, ali bom "zabluzil" ali bo iz mene nekaj nastalo. Nikoli nisem bil nesramen, ampak okoli mene se je vedno nekaj dogajalo. Kot en panj čebel je bilo okoli mene. Verjamem, da nisem bil najlažji učenec, ampak so me nekatere učiteljice na svoj način tudi razumele. Iz srednje šole sem v stiku s profesorico slovenščine, angleščine, psihologinjo, kar tudi veliko pove.

A če se vrnem nazaj na odzive otrok, se zgodijo tudi čisto naključno. Ena družina je šla na morje na Cres, potem ko je njihova hči prebrala mojo knjigo Jastrebov let, ki se dogaja v mirnem kraju Beli na tem otoku. To si mi zdi res super! Zadnjič sem dobil odziv, da so knjige o Živi najboljša slovenska knjiga.

Otroci mi pošiljajo svoja besedila, me vprašajo po mnenju in vidim, kako so nekateri res dobri bralci. Ugotoviš, da je pisanje res velika odgovornost. Vse mora stati na mestu, in to je res veliko dela, sploh če gre za poučno knjigo, potem pišeš za otroke, se pravi, da moraš biti malce navihan.

Dobivate občutek, da knjiga otrokom še vedno veliko pomeni? Zagotovo. Otroci, ki berejo, imajo veliko prednosti pred tistimi, ki jih ne berejo. Dobijo dodatno dimenzijo, dodaten besedni zaklad, znanje, znajo prepoznati situacije malce vnaprej, saj so jih že prebrali v knjigah. Znajo recimo razumeti stisko Ane Karenine. V računalniški igrici tega ne boš našel.

Včasih kdo reče, da so knjige za domače branje kar nekaj. Ni res, knjige nosijo v sebi neko univerzalno sporočilo in če do zdaj niso napisali boljše knjige, ne vidim problema, zakaj ne brati Ivana Cankarja ali recimo Bevkove Pestrne.

Kot mlad sem načrtno bral knjige domačih in tujih klasikov, ker so bile te knjige res dobro napisane, družba pa se niti ni tako spremenila, da neke vrednote ne bi še vedno veljale. Zola je bil takrat in je še zdaj aktualen. Če bralne kulture nimaš razvite, ne vem, če se lahko kot oseba razviješ tako, kot bi se lahko, če bi to imel.

Obstaja dobro in slabo branje? Kaj pa vem. Recimo, našel se bo kdo, ki bo rekel, da knjige Pet prijatelj niso v redu, ker v njih samo jedo in pijejo sladke pijače. Ja, ampak oni so prijatelji, ki stopijo skupaj v preizkušnjah, v knjigi se dobro ločijo elementi dobrega in slabega in kako lahko z veliko poguma slabo premagaš.

Kako najti med kupom slikanic res tiste, ki so dobre? Če si starš, ki vsaj malce bere, potem menda veš, kaj izbrati. Bereš zato, ker ti knjiga da ogromno, da ti znanje, ki te bo naredilo kot osebo in ker ti bo pozneje prišlo prav.

Lahko zase rečete, da je bila knjiga stalnica, ki vas je spremljala? Ja, zagotovo. Še vedno berem po več knjig naenkrat. Včasih mi celo moja dva otroka predlagata, kaj naj preberem. Berem že od malih nog. Doma smo imeli zbirko Zlata knjiga, ki sem jo nekajkrat prebral. Če otrok odrašča med knjigami, potem ima dobre zasnove, da bo bralec.

Branje je bilo zame poseben obred, tega mi televizija ni mogla dati. Potreboval sem nekaj minut pred spanjem, da sem se umiril in da sem se z njo umaknil.

In kaj trenutno berete? Na moji mizi je več knjig. Berem Izgubljenega bralca od Sama Ruglja, knjigo Bratova vojna novozelandskega avtorja Davida Hilla, Pokopališko knjigo Neila Gaimana, neke strokovne knjige na temo scenarija, prebiram še Ultrablues, saj gre v ponatis, in besedila, ki jih bom uporabil za novo knjigo o Živi v železni dobi.

Nekje ste omenili, da se s pisanjem v Sloveniji ne da preživljati in bi radi poskusili v tujini. Ste tukaj že naredili korak naprej? Konkretno to pomeni, da bo slikanica Skrivnosti mladih levov prvi takšen konkreten poskus in besede bodo postale dejanje. Levi so prevedeni v italijanščino in potekajo pogovori z založbami. Nato bomo poskusili še na Hrvaškem.