SiolNET. Trendi Kultura
1,69

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Zdi se, da imajo največ vpliva v družbi resničnostne zvezde" #intervju

1,69

termometer

Jane Teller
Janne Teller je danska pisateljica, esejistka in aktivistka, nekdanja svetovalka na konfliktnih območjih, predvsem v Afriki. V svojem književnem delu se neizprosno ukvarja z vprašanji, povezanimi s sodobnim človekom in družbo, v svojih esejih pa je neposredno družbenokritična. Foto: Bojan Puhek

Danska pisateljica, esejistka in aktivistka Janne Teller verjame, da umetnost zdravi, daje smisel življenju in ima moč, da ga spreminja. V slovenščini je pred kratkim izšla njena zbirka kratkih zgodb Nič.

Janne Teller je danska pisateljica za odrasle in otroke iz avstrijsko-nemške družine, ki živi med New Yorkom, Berlinom in Kobenhavnom. Preden se je pred 24 leti popolnoma posvetila pisanju, je po študiju iz makroekonomije pod okriljem Evropske unije (EU) in Združenih narodov (ZN) delala kot svetovalka na konfliktnih območjih. V mirovnih procesih je največ sodelovala v Afriki, v Tanzaniji in Mozambiku, kjer je tudi neposredno spoznala, kako umetnost lahko zdravi.

Leta 1995, ko se je vrnila iz Afrike, se je odločila za to, kar je čutila že dolgo - za pisanje. Je večkrat nagrajena pisateljica, med drugim tudi za otroško in mladinsko literaturo. S svojim literarnim delom neizprosno preizprašuje človeka v sodobni družbi. V svojih esejih, ki jih objavlja v danskih medijih, pa je še bolj neposredno družbenokritična, v zadnjem času se ukvarja predvsem z vprašanjem begunske problematike.

V zbirki kratkih zgodb za mladino Vse, ki je izšla v prevodu tudi pri nas, odpira teme o predsodkih, nestrpnosti, umoru in smrtni kazni, odpira vprašanja identitete in duševne motnje, integracije in kulturnih razlik, s sanjami in zmoto. Vse pa ni edino delo Janne Teller v slovenščini, leta 2007 je izšel tudi mladinski roman Nič. Delo danske pisateljice velikokrat sproža burne odzive, njeno pisanje je s tematikami, ki jih odpira, intenzivno in angažirano.

Vašo zbirko kratkih zgodb Vse razumete kot klic po človečnosti.

V ozadju knjige Vse je vprašanje, kaj se zgodi, ko izgubimo sidro, ki nas povezuje z drugimi in našim okoljem, z življenjem kot takim. V vsaki od zgodb gre za dinamiko v procesu, ki se morda ne odvija ravno v dobri smeri in v tem smislu bi lahko rekli, da gre za klic po človeštvu. Vendar ne neposredno, saj ne verjamem v uporabo književnosti za neposredna sporočila.

Verjamete v moč umetnosti.

Zelo. Umetnost lahko doseže ljudi na drugi ravni, kjer nismo v obrambnem položaju, kar se na primer dogaja v političnih razpravah. Umetnost sama po sebi tudi nikoli ni agresivna. Obstaja, in če jo ljudje želijo sprejemati, odprejo knjigo, si ogledajo sliko ali drugo, vendar če tega ne želijo, je tudi v redu. Morajo pa pristopiti z odprto dušo in prav zato lahko umetnost sega dlje in mora biti ustvarjena z odprto dušo. Dobra umetnost lahko nastane le v iskreni duši.

Če bi s svojimi zgodbami želela ljudi prepričevati v svoj pogled na svet, bi te izgubile svojo moč. Dobra umetnost je kot pismo iskrene duše umetnika iskreni duši prejemnika. Ni pretvarjanj in zato lahko deluje tako močno.

Ob tem se odpre polje čustev in ranljivosti.

Napisane zgodbe delujejo, ker se bralec lahko vanje vživi, sicer ima besedilo enak pomen kot kakšna tehnična navodila. A ker bralec odpre svoj duh in čustva ter jim doda življenje, te dobijo svoj končni pomen. Lahko pišem o kozarcu, a to ničesar ne pomeni in so vse skupaj le črke, dokler si ga bralec ne predstavlja. Književnost je popolnoma odvisna od bralčeve domišljije, a ravno aktivacija njegovih podob je tisto, kar jo dela močno. Film, ki je prav tako lahko krasen, posreduje vse podobe in gledalci spremljajo drugega, ki se prebija čez določene izkušnje. V književnosti, četudi se ne identificiramo z določenim likom, vse skupaj oživimo v svoji glavi in se zato poistovetimo s svetom. Na tak način so čustva dotaknjena na globlji ravni.

Ko se vživimo, se na koncu zdi, kot da smo to tudi sami živeli, saj ne gre več za zgodbo nekoga drugega, temveč tudi za našo. Ljudje se lahko veliko naučimo z neliterarnim branjem, a kar nas resnično dela modre, so življenjske izkušnje. A ker ima vsak od nas, ne glede na to, kako pustolovsko živi, omejeno število izkušenj, jih skozi književnost lahko doživi, kolikor želi, in postanejo del njega.

"Zaradi branja razumemo veliko več mehanizmov človeškega vedenja in življenjskih okoliščin." "Zaradi branja razumemo veliko več mehanizmov človeškega vedenja in življenjskih okoliščin." Foto: Bojan Puhek

Kdor bere, živi tisoč življenj, kdor ne, le enega, so besede pisatelja Martina. Književnost nas uči sočutja in vživljanja, lažje se tudi odločamo v življenju ...

Zaradi branja razumemo veliko več mehanizmov človeškega vedenja in življenjskih okoliščin. Moje zgodbe, kjer se stvari za like odvijajo napačno, čeprav ne od vsega začetka, in gredo kot po spirali, se lahko naučimo prepoznavati te korake. Torej, kam nas lahko pripeljejo in kje ter kako jih lahko ustavimo, ko gre dinamika v napačno smer.

Kaj je za vas sprožilec zgodb, o katerih pišete?

Pišem o tem, česar ne razumem. Tega je veliko, zato mi tem nikoli ne zmanjka. Vendar pa to ne pomeni, da s pisanjem ponujam tudi odgovore. Ko najdem zgodbo, povezano s tematiko, ki me okupira in jo napišem, ta zame le ni več tako skrivnostna. Lahko sicer odpira še več vprašanj, a kljub temu jo vseeno bolj opredelim, drugače razumem in se z njo tudi soočam.

Tako sem se v knjigi Nič, ki govori o smislu življenja, spoprijateljila z dejstvom, da s svojimi novelami ne morem odgovoriti na velika eksistencialna vprašanja, saj nihče ne ve, kaj se zgodi po smrti. Lahko le verjamemo. Pomirjena sem, da nimam odgovorov in tako je dar življenja, ki ga imamo, še toliko bolj neverjeten. Ne vemo, zakaj imamo življenje, a vemo, da ga imamo in zaradi tega je vsak trenutek še toliko bolj vreden in ga je treba spoštovati. Tudi, ko je težko in smo nesrečni, je neverjetno, da lahko to čutimo.

V enem od svojih intervjujev ste rekli, da so velika eksistencialna vprašanja zelo preprosta.

Že petleten otrok se sprašuje, kaj se zgodi po smrti in kje se konča nebo. Vprašanja so preprosta, vendar odgovori niso. Zato veliko pišem skozi glas mladih, saj ti vprašanja pripeljejo do čiste preprostosti, odrasli se nagibamo k zapletanju. Ko pišeš skozi glas najstnikov, moraš popolnoma pozabiti na svoje odrasle vnaprejšnje ocene in pogosto tudi na deziluzije, ki se nam zgodijo skozi čas, ko se zavemo, da nikoli ne bomo našli določenih odgovorov in da se določene stvari ne bodo spremenile. Ko to odmaknem in moj um lahko postane spet najstniški, vidim čistost in preprostost teh vprašanj. Zgodbe s tem glasom pa je vedno zabavno pisati.

Pišete za mlade in odrasle drugače?

Proces je enak, vedno se moram globoko vživeti v like, ki jih ustvarjam. Glede na to, da ne pišem o svojem življenju, saj je dolgočasno in je veliko bolj zanimivo izumiti zgodbe, moram, ko oblikujem lik, pozabiti nase in na svoja čustva. Prevzeti moram vse lastnosti lika, sicer ne deluje. Le na tak način lahko čutim, kako bi lik ravnal in se odzival. V celoti se moram potopiti v vanj in zato tudi tako počasi pišem.

"Dobra umetnost je kot pismo iskrene duše umetnika iskreni duši prejemnika. Ni pretvarjanj in zato lahko deluje tako močno." "Dobra umetnost je kot pismo iskrene duše umetnika iskreni duši prejemnika. Ni pretvarjanj in zato lahko deluje tako močno." Foto: Bojan Puhek

Kako živite z vsemi liki, ki jih ustvarite? Ko končate zgodbo, se od njih poslovite?

Na različne načine ostanejo z mano. Ko se spomnim na fantka iz zgodbe z naslovom Lizike (ena od zgodb v zbirki Vse, op. a.), o njem razmišljam in se z njim pogovarjam. Zraven še vedno jokam. Zelo močno ga čutim in jasno vidim, pa sem zgodbo napisala pred 25 leti. Ko sem jo takrat končala, sem jo dala na stran in jo leta 2013 vključila v zbirko kratkih zgodb Vse. Pred objavo nisem skoraj nič spreminjala, samo kakšno besedo sem in tja.

Pogosto se mi zgodi, da ko začnem govoriti o svojih zgodbah, na površje privrejo liki, ki v njih nastopajo. Na nekatere sem jezna, drugi me spravljajo v nelagodje, tretje imam rada, recimo fantka iz zgodbe z naslovom Rumena luč, ki je skušal rešiti svojega brata, a se je vse odvilo drugače. Moje srce bije zanj, rada bi mu pomagala.

Zgodbo Lizike ste napisali pred 25 leti, to je blizu časa, ko ste se popolnoma posvetili pisanju.

Napisala sem jo, ko sem živela v Tanzaniji in še delala za Združene narode. Od nekdaj sem pisala, svojo kratko zgodbo sem prvič objavila v danskem časopisu, ko sem bila stara 14 let.

Na Danskem prihajam iz imigrantske družine in starša sta želela, da imam dobro izobrazbo in poklic s področja ekonomije ali inženirstva. Mene pa je od nekdaj zanimal svet. Predstavljajte si pisati v maloštevilnem jeziku - od tega živeti je bilo težko. Odločila sem se za ekonomijo, politično pisanje in ob tem ustvarjati tudi fikcijo.

Kaj je bilo odločilno, da ste se dokončno posvetiti zgolj pisanju?

Ko sem odplača posojilo za študij – bil je zelo praktičen mejnik.

Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila službo za Evropsko unijo in nato za Združene narode. Vedela sem, da želim pisati, a služba me je zahtevala celo in ustvarjala sem ponoči. Leta 1994 sem vrnila študijske dolgove. Ko sem bila v Mozambiku, sem privarčevala plačo in postala pisateljica.

Jane Teller Foto: Bojan Puhek

Mozambik je bila za vas pomembna izkušnja tudi v tem pogledu, kako vas je tam reševala poezija.

V Mozambiku sem prisostvovala v mirovnem procesu Zduženih narodov po 17 letih strahotne državljanske vojne. Še vedno je bilo veliko nasilja in o tem sem vsak dan govorila z generali. To je bilo izjemno težko in s tem se nisem več mogla soočati, izgubila sem vero v človečnost. Komaj sem še hodila na delo.

V tistem času sem v dar prejela antologijo angleške poezije, ki sem jo najprej odprla iz vljudnosti, a nato začela brati. Ne vem, zakaj se je to zgodilo, a pesmi sem se začela učiti na pamet. Prva, ki sem si jo zapomnila, je bila Hoja avtorja Thomasa Hardyja. Nima nobene veze z vojno in Mozambikom, vendar ko sem jo znala na pamet, sem jo drugače razumela in dala mi je nekaj več energije. Počutila sem se, kot da nekaj dni ne bi jedla in bi nato zaužila majhen prigrizek. Nadaljevala sem z učenjem še drugih pesmi. Nisem imela nobenega sistema, razen tega, da sem na začetku izbirala najkrajše.

Vsak dan in cele dneve, zjutraj in zvečer, celo med delom, sem si v mislih ponavljala besedila pesmi. Ponovno sem nazaj dobila svojega duha in vero v človečnost. Okoli mene je bila enaka krutost, a sama sem imela drugačno moč za srečanje z njo, ki je prihajala iz poezije. To je bila zelo močna in konkretna izkušnja, ki mi je pokazala, kaj umetnost resnično lahko da. Zato sem na začetku rekla, da je umetnost zame iskreno pismo umetnika svojim prejemnikom. Lahko je to slika ali fotografija, zame je to književnost, ker mi je blizu.

Od tod izvira tudi vaša. Trdite, da umetnost lahko zdravi.

Je hrana za dušo. Ko to izrečemo, se sliši klišejsko, a je resnično. Ni pretvarjanja in prinaša čista sporočila, kar zares potrebujemo. Umetnik se v celoti preda pesmi ali noveli, bralec ali bralka to nekje prebere. Poezija je tako močna, ker je zgoščena, zato jo primerjam s koncentratom jušne osnove, ki ga zaliješ z vodo. Novela pa je kot kruh in korenje. Da je tako, ne bi vedela, če ne bi imela take izkušnje. Poezijo sem brala že prej, a se je nikoli nisem učila na pamet.

Vaše nekdanje delo na konfliktnih območjih vpliva na vaše pisanje o nasilju.

Napisala sem eseje o nasilju in tudi moje knjige veliko govorijo o tem, saj je prisotno vsepovsod. Gre za ultimativni konflikt - ko ga ne uspemo razrešiti, se vedno konča z določeno obliko nasilja. Nasilje pa sovražim, zato je moja velika tema, kako konflikt ustaviti, še preden gre v smer nasilja. V esejih, ki so bolj neposredno politični, veliko pišem o multikulturalizmu, beguncih in političnih vprašanjih Evrope, v literaturi pa je to ena od plasti, ki jo vidim naknadno.

Bronja Žakelj Trendi Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju

Kako pomembne so vaše izkušnje iz obdobja dela za Združene narode?

O njih sicer ne pišem neposredno, razen o kakšnih anekdotah ali izkušnjah, ki jih omenim v esejih zaradi relevantnosti za današnji čas. O zgodbi, povezani s poezijo, ki sem jo omenila, pripovedujem v svojem eseju o tem, kaj nam književnost oziroma umetnost lahko da. Izkušnje iz tega obdobja mojega življenja vstopajo v moje delo na različne načine. Ena od novel, ki sicer ni prevedena v slovenščino, se dogaja med vojno v Bosni in Hercegovini. O vojni sem morala pisati zaradi tega, kar sem doživela v Mozambiku, a ker je bilo to preblizu in ker se je v tistem času dogajala tudi vojna v BIH, sem svojo knjigo postavila v ta kontekst.

Kot desna roka vodje mirovne misije Združenih narodov sem imela dostop do vseh zaupnih informacij, med katerimi so bili tudi podatki o Bosni. Vsak dan smo bili obveščeni o grozotah, ki so se tam dogajale. Občutila sem sram, da je Evropa pustila, da se to odvija na njenem dvorišču. Moja mama prihaja iz področja ob slovenski meji in zato se čutim povezana s tem delom Evrope. Če ne bi poznala delovanje ekonomsko-političnih sistemov v času kriz in konfliktov, bi o tem težko pisala. Zato četudi ne pišem neposredno o svojih izkušnjah, so te prisotne.

Govorili ste, kako je bilo za vas pomembno branje poezije. Ima pisanje za vas tudi podoben zdravilni učinek za duhovno preživetje?

Za veliko ljudi je pisanje lahko terapevtsko, vendar čutim, da bi bilo pisanje o mojih določenih izkušnjah zame premočno in neznosno, zato grem naokoli in se jih morda dotaknem šele čez več let. Je pa fikcija lahko zelo blizu moji izkušnji, a to hkrati še vedno ni. To me zdravi in mi pomaga videti stvari, vendar brez tega, da bi doživela vse grozote še enkrat. So prostori, v katere si ne želim iti.

Knjigo o Bosni je bilo težko pisati, ves čas o tem brati in govoriti. Občutila sem depresivno razpoloženje in doživela amnezijo. Nekega jutra sem se zbudila in nisem vedela, kdo sem. Obiskala sem psihologa, ki mi je pojasnil, da sem se stopila s svojim glavnim likom. Prevzela sem njegovo identiteto. V knjigi je trenutek, ko protagonist izgubi samega sebe. Dolgo nisem mogla pisati in začasno sem morala živeti s sestro, saj nisem ničesar zmogla. Znašla sem se na primer pred semaforjem, kjer sem opazovala ljudi, ki so vedeli, kaj morajo narediti ob zeleni luči. Zavedala sem se, da obstaja določeno pravilo, a se ga nisem mogla spomniti. Vse skupaj je bila resnično bizarna izkušnja. Počasi sem prišla nazaj, a sem potrebovala nekaj mesecev in nekaj let, da sem spet popolnoma čutila sebe.

Lahko sem pisala, a sem morala biti bolj pazljiva. Psiholog me je opozoril, da se s svojimi karakterji ne smem nikoli več tako identificirati. Da se lahko poistovetim, ko pišem, a da moram potem vedno tudi izstopiti.

Ste zato razvili kakšno rutino?

Pišem od zjutraj in do zgodnjega popoldneva. Zdaj imam konja, ki mi pri vsem skupaj pomaga, saj me prisili, da sem prisotna v resničnosti, sicer bi padla z njega. Resnična želja pisatelja je ostati v zgodbi, a moram biti v realnosti. Točka, ko postane nevarno, je, ko dopustiš, da literarni karakter v tvojih mislih zavzame več prostora, kot ga imaš sam.

Vendar zdaj to točko prepoznate?

Po tej amneziji, zagotovo. Ne morem pa reči, da sem zaradi tega boljša pisateljica. Prej sem se vrgla brez zavor, a od takrat naprej sem nekoliko zaskrbljena.

Ta meja je verjetno za vas zelo pomembna.

Drugače ne bi preživela, bila bi v psihiatrični bolnišnici, o tem ni dvoma. Tako, da niti nimam izbire.

"Navdahne me, ko spremljam ljudi, ki naredijo nekaj, kar dojemam za etično pravilno. Kot na primer turška imigrantka Özlem Cekic na Danskem, ki je bila nekaj časa tudi v politiki. Bila je tarča napadov rasistov, a je nato začela ljudem, ki so ji pisali sovražna sporočila, odgovarjati. Tudi jaz sem človek in to, kar mi govorite, me prizadene. Rada bi se sestala z vami na pogovoru ob kavi, jim je predlagala. Začela je s projektom Dialogue Coffee, v katerem je, namesto da bi drugega prepričevala, na srečanjih iskala to, kar imajo skupnega." "Navdahne me, ko spremljam ljudi, ki naredijo nekaj, kar dojemam za etično pravilno. Kot na primer turška imigrantka Özlem Cekic na Danskem, ki je bila nekaj časa tudi v politiki. Bila je tarča napadov rasistov, a je nato začela ljudem, ki so ji pisali sovražna sporočila, odgovarjati. Tudi jaz sem človek in to, kar mi govorite, me prizadene. Rada bi se sestala z vami na pogovoru ob kavi, jim je predlagala. Začela je s projektom Dialogue Coffee, v katerem je, namesto da bi drugega prepričevala, na srečanjih iskala to, kar imajo skupnega." Foto: Bojan Puhek

Za mlade bralce pravite, da so zelo zahtevni.

Odrasli izbiramo dela znanega avtorja ali klasike. Beremo, ker menimo, da moramo. Imamo potrpljenje, da se prebijamo čez strani, polne opisov, ki so nam dolgočasni, in upamo, da bo sčasoma vse skupaj postalo zanimivo. Kar pa je popolnoma drugače pri mladih - če jih knjiga ne potegne, jo zaprejo in nanjo pozabijo. Napisati moraš dobro zgodbo, ki mora biti prepričljiva. Lahko ustvariš ne vem kako divji svet, z letečimi psi in še z marsičem, a ne glede na vse, mora biti na koncu prepričljivo.

Poudarjate, da je obdobje mladosti tudi čas najbolj radikalnega mišljenja.

Takrat razmišljaš na najbolj odprt način in paradoksno. Menim, da lahko skozi glas mladih napišem zgodbe, ki so veliko bolj zanimive za odrasle. Pripoved o trgovanju z ljudmi z naslovom Rumene luči, ki je objavljena v knjigi Vse, sem napisala za odrasle. Zgodba je še močnejša, ker jo pripovedujem skozi glas mladega.

Za razumevanje mehanizmov vojne ali velikih strasti, o katerih govori knjiga, ki se dogaja v Bosni, pa potrebuješ glasove odraslih, ki imajo življenjske izkušnje. V knjigi o etiki sodobnega življenja tudi pišem skozi perspektivo odraslega, saj to skozi razvoj razumemo drugače.

Etična vprašanja, ko odrastemo, dojemamo drugače. Za odrasle je na nek način bolj zastrašujoče, če vse preizprašujejo. Ne gre za to, da ne bi imeli poguma, temveč je to povezano tudi s spoznanjem, kako težko je kaj spremeniti. A kakor koli, za določene tematike čutim, da jih moram prepovedati z glasom odraslega, za druge pa kako prav je, da jih sporočam skozi glas mladega, saj sem tako lahko neposredna in radikalna.

Omenili ste, kako v odraslosti spoznamo, kako težko je spremeniti določene stvari. Ste se, ko ste delali na konfliktnih območjih, veliko krat soočali z nemočjo?

V Mozambiku smo imeli srečo, da je šlo za enega od mirovnih procesov Združenih narodov, ki je deloval. Imeli smo briljantnega voditelja, ki je temu podredil svoje življenje. Bilo je zadovoljujoče, ko si videl, kako se je država v dveh letih iz vojnega stanja spreminjala v mirno območje. Begunci so se začeli vračati, začele so se priprave na volitve in demobilizirali so vojake. Bil je večinoma miren proces, vsake toliko je sicer še prišlo do kakšnega nasilja. A konec koncev je misija delovala in družba se je uspela pomiriti. V tem primeru nisem čutila nemoči. Bila sem tudi desna roka voditelja mirovnega procesa, s katerim sem veliko razpravljala in vplivala na odločitve. A to je bila zelo edinstvena izkušnja.

Ko sem delala na sedežu Združenih narodov, sem se počutila zgolj kot majhen del v ogromni sestavljanki, a kljub temu imaš občutek, da lahko vplivaš na to, kar delaš. Pogosto sem pisala govore, pri čemer sooblikuješ strategijo, poudarjaš smer, v katero je treba iti. Kot posameznica, državljanka Evrope, se velikokrat počutim, da imam manj vpliva, kot sem ga imela takrat. Kot pisateljica imam dostop do medijev, kjer objavljam eseje in sodelujem na (mednarodnih) javnih razpravah, a se ob spremljanju današnjega porasta nacionalizma počutim nekoliko nemočno. Se nemočne počutijo tudi vsi drugi? Zdi se, kot da so ekstremisti pridobili in naredili vse veliko težje za nas ostale.

"Priča smo tako imenovanim vplivnežem, kot je to na primer družina Kardashian, in ves vpliv, o katerem govorijo, je, katero barvo šminke naj bi nosili, za kar pa uporabljajo kanale, ki prinašajo velik profit. Vse se vrti okoli potrošništva." "Priča smo tako imenovanim vplivnežem, kot je to na primer družina Kardashian, in ves vpliv, o katerem govorijo, je, katero barvo šminke naj bi nosili, za kar pa uporabljajo kanale, ki prinašajo velik profit. Vse se vrti okoli potrošništva." Foto: Bojan Puhek

Kako še doživljate naš čas?

Živimo v težkem obdobju, saj se zdi, da so ljudje, ki imajo danes največ vpliva, resničnostne zvezde. Priča smo tako imenovanim vplivnežem, kot je to na primer družina Kardashian, in ves vpliv, o katerem govorijo, je, katero barvo šminke naj bi nosili, za kar pa uporabljajo kanale, ki prinašajo velik profit. Vse se vrti okoli potrošništva. Zaskrbljujoče je, da je zelo težko iti nasproti temu. Obstajajo mlada gibanja, ki opozarjajo na odmik od potrošništva in na okoljsko problematiko, kar je odlično.

Kar danes v razpravah pritegne pozornost, je žaljivost. Kako v tem sodelovati? Na Danskem imajo veliko moč, ki še narašča, nacionalisti na skrajni desnici, na drugi strani pa je tudi nekaj islamistov, čeprav ne veliko. Vendar kako ob tem govoriti o multikulturni družbi, ki deluje? Skrajna desnica ne želi slišati nobene konstruktivne ideje. Utišajo te z besedami, da si nasprotnik demokracije in da si na strani islamistov. Pomembno je pisati eseje in govoriti o tem, še vedno verjamem v to, čeprav je nekoliko obupujoče, ko vidiš, da se naša realnost začne na Twitterju.

Ste aktivistka, veliko tudi pišete in predavate o človekovih pravicah. Kakšen pomen imajo za vas protesti?

Nisem oseba za velike demonstracije, v množici se počutim nelagodno. To ni moj način, sem pa vesela, da drugi demonstrirajo. Moje polje je pisanje, v katerem ideje dobijo smisel. Oblikujem ideje in načine njihove implikacije. Četudi ne dosežem velikega števila ljudi, nagovorim pa tistega, ki jih lahko uresniči.

Kdaj je pomembno le, da kaj narediš. Opraviš določene korake in oblikuješ določene zaznamke, ki lahko navdahnejo druge. Mene navdahne, ko spremljam ljudi, ki naredijo nekaj, kar dojemam za etično pravilno. Kot na primer turška imigrantka Özlem Cekic na Danskem, ki je bila nekaj časa tudi v politiki. Bila je tarča napadov rasistov, a je nato začela ljudem, ki so ji pisali sovražna sporočila, odgovarjati. Tudi jaz sem človek in to, kar mi govorite, me prizadene. Rada bi se sestala z vami na pogovoru ob kavi, jim je predlagala. Začela je s projektom Dialogue Coffee, v katerem je, namesto da bi drugega prepričevala, na srečanjih iskala to, kar imajo skupnega. Vse bolj se je razširil glas o tem, kar je počela, in postalo je vplivno. V to, da je treba govoriti tudi s tistimi, ki imajo skrajno desničarske poglede, močno verjamem tudi sama. Sicer pa kot aktivistka vstopam na različne načine.

"Če bo svet šel v boljšo smer, kar upam, bo skrb za klimatske spremembe odrinila vprašanja, povezana z etničnostjo, religijo in migracijami, saj bo bolj pomembna postala skrb za okolje. Ljudi bomo tako lahko opredeljevali kot tiste, ki nekaj naredijo za okolje, in tiste, ki ne. To je pomembno razlikovanje in ne to, kdo je katere vere in etničnosti." "Če bo svet šel v boljšo smer, kar upam, bo skrb za klimatske spremembe odrinila vprašanja, povezana z etničnostjo, religijo in migracijami, saj bo bolj pomembna postala skrb za okolje. Ljudi bomo tako lahko opredeljevali kot tiste, ki nekaj naredijo za okolje, in tiste, ki ne. To je pomembno razlikovanje in ne to, kdo je katere vere in etničnosti." Foto: Bojan Puhek

Leta 2013 ste bili tudi ena od pobudnic peticije proti množičnemu nadzoru, naslovljenem na vlade, koorporacije in Združene narode.

Peticija je je sledila Snowdenovim razkritjem, ki jih je dal svetu. Sedem pisateljev in pisateljic se nas je povezalo in zbrali smo podpise skoraj 600 priznanih sodobnih avtorjev z vsega sveta, tudi Nobelovih nagrajencev. Naše sporočilo političnemu svetu je bilo, da morajo Snowdenova razkritja vzeti resno in da zahtevamo, da so temeljna pravila demokracije vpeljana tudi na splet in v nadzorovanje.

Verjamete v globoko človeško revolucijo.

Upe polagam na mlade, ki so se odzvali tudi z demonstracijami za podnebno pravičnost. Če bo svet šel v boljšo smer, kar upam, bo skrb za klimatske spremembe odrinila vprašanja, povezana z etničnostjo, religijo in migracijami, saj bo bolj pomembna postala skrb za okolje. Ljudi bomo tako lahko opredeljevali kot tiste, ki nekaj naredijo za okolje, in tiste, ki ne. To je pomembno razlikovanje in ne to, kdo je katere vere in etničnosti.

Kako vidite vlogo Grete Thunberg?

Vsako gibanje potrebuje svojo osebnost, sicer pa obstaja že veliko okoljskih gibanj in mladi so zelo ozaveščeni o teh vprašanjih. Greta Thunberg je postala simbol tega. Odlično je, kar počne, a treba se je zavedati, da tovrstno gibanje ni le ona.

Kot otrok med politike prinašate tudi čustva, povezana s prihodnostjo, vprašanja okoliščin bivanja mladih generacij.

Drži. Na nek način gre pri tem prav za vprašanje izbire glasu. Torej, ali naj o določeni problematiki govorimo z glasom mladih ali odraslih, o čemer sem prej govorila. Greta Thunberg okoljska vprašanja postavlja pred nas na enostaven in neposreden način. Tako, kot to počnejo otroci in zato tudi gre.

Preberite še:

Bara Kolenc Trendi Svet na vseh ravneh tone v črno luknjo #intervju Trendi "Optimist sem, drugega niti ne moreš biti. V našem času je najlažje biti pesimist."

 

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • GLEJGA / 02.05.2019. ob 18:53 +2 0

    Ne čudak, BEDAK!!!

    +2 0
  • Koleraba / 02.05.2019. ob 15:15 +2 0

    "Zdi se, da imajo največ vpliva v družbi resničnostne zvezde" Res je. Ampak le v primeru če si človek ki na to pada. Se pravi, čudak.

    +2 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin