Petek, 17. 8. 2018, 17.28
5 let, 8 mesecev
Zakaj imamo v državnem zboru 150 sedežev in le 90 poslancev #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,03
5
V stavbi, kjer danes deluje slovenski parlament, je od 19. februarja leta 1959 sprva zasedala Skupščina Socialistične republike Slovenije.
Slovenski parlament ne velja zgolj za hram demokracije, temveč se uvršča med pomembna arhitekturna dela, ki so nastala pod okriljem slovite Plečnikove šole. Gradnja arhitekta Vinka Glanza je pomenila simbolno dejanje družbe, a končna oblika ni izvršila Plečnikove želje o mogočni katedrali, s katero bi Slovenci stopili v ospredje.
Vinko Glanz, ki je bil kot arhitekt vzgojen v Plečnikovi šoli, se je z vprašanjem parlamenta in povezave med reprezentacijo in ideologijo ukvarjal več kot desetletje. A pot do končne podobe, kot jo nosi današnja stavba parlamenta, je bila dolga.
V stavbi igre besed, zunaj igre senc
V stavbi, kjer danes deluje slovenski parlament, je od 19. februarja leta 1959 sprva zasedala Skupščina Socialistične republike Slovenije. Prostore današnjih poslanskih skupin na Tomšičevi pa je v obdobju po drugi svetovni vojni uporabljal Centralni komite Zveze komunistov Slovenije.
Od osamosvojitve v stavbi na Šubičevi ulici v Ljubljani delujeta oba domova parlamenta: Državni zbor in Državni svet. Poslopje parlamenta so leta 1991 povezali s sosednjo zgradbo na Tomšičevi ulici, kjer je sprva delovala Kranjska hranilnica.
Velika dvorana parlamenta je doživela prenovo v letu 2000, ko so lesene klopi, neudobne za večurno sedenje, zamenjali z udobnimi in po višini nastavljivimi sedeži. Sprva so predvideli, da bo v dvorani državnega zbora prostor za 90 poslancev, a so zaradi morebitne spremembe volilnega sistema v večinskega arhitektom naročili, naj pri prenovi namestijo 150 poslanskih sedežev. Večinski volilni sistem bi namreč verjetno prinesel tudi več izvoljenih predstavnikov ljudstva.
Prvotno je velika dvorana parlamenta štela 90 sedežev, sedaj jih ima 150.
Glavno fasado je arhitekt Glanz dopolnil z vtisom prezence in jo zasnoval z enakomernim ritmom 36 oken, ki se ponovijo v štirih nadstropjih v vertikalni kompoziciji, pomaknjena pa so v globino, kar ustvari poigravanja s svetlobo in senco.
Tako na zunanjosti stavbe kot tudi v njeni notranjosti je svetloba pri snovanju odigrala pomembno vlogo. Glanz je namreč na hodnikih uporabil kamnito oblogo tudi okoli vrat, nad njimi pa mojstrsko namestil svetila, ki bi naj po filozofiji arhitekta ponazarjala osvetljen prostor za srečanje in pomembno točko dogovorov.
Z okni, postavljenimi v globino, se je arhitekt poigral s svetlobo in senco.
Glanz se je posluževal moderne arhitekturne govorice, pri čemer je uporabljal slovenske naravne materiale, kot so domači marmor, kamen in les. Njihova uporaba se čuti tudi v veliki dvorani parlamenta, ki simbolizira prostor govora in je ustvarjena v krožni zasnovi in se s 150 sedeži počasi spušča proti govorniškemu pultu.
Na tem mestu prostor za govor krasi tudi marmorna stena z bronastim reliefom slovenskega grba, ki ga je po osamosvojitvi zasnoval Marko Pogačnik.
Marko Pogačnik je zasnoval bronasti grb na marmorni plošči.
Freske kot opomin na slovensko zavednost
Notranjost parlamentarne stavbe krasijo številne slikarske in kiparske umetnine. Ob tem ni mogoče prezreti veličastne freske slikarja Slavka Pengova, ki krasi preddverje. Prostor, ki je prvotno namenjen sprejemom in protokolarnim srečanjem, tako upodablja zgodovinski tok slovenstva in polni štiri stene preddverja. Zgodovinski trak prikazuje Slovence od obdobja preseljevanja ljudstev do obdobja po koncu druge svetovne vojne, prizori pa so bili izbrani pod budnim očesom takratnega političnega vrha.
Vsebina fresk je bila strogo nadzorovana, nad njenim nastajanjem je bdel takratni politični vrh.
Dogodki, kot so ustoličevanje karantanskih knezov, turški vpadi in kmečki upori, tudi podobe Trubarja, Valvazorja, Zoisa, Prešerna in Cankarja, niso edino, na kar opozarjajo stenske poslikave. Ne manjkajo utrinki prve svetovne vojne in spomin na nastanek države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zadnji del freske se sklene s podobami druge svetovne vojne, narodnoosvobodilnega boja in nastanka Jugoslavije.
Že leta 1949 je arhitekt Jože Plečnik izrisal neverjetno zamisel o stožčasti strukturi, ki bi naj v nadaljevanju postala zgradba parlamenta. Tako imenovane Katedrale svobode, ki naj bi stala v Tivoliju s pogledom na Rožnik, pa nikoli ni bilo.
''Slovenski Eifflov stolp,'' ki bi v realni podobi v višino meril kar 120 metrov, bi nas po Plečnikovih naukih poučil tudi o tem, da Slovenci nismo tako majhni, kot mislimo, da smo. O tem, zakaj uresničitve stožčaste stavbe ni bilo, je več teorij, ena izmed njih pa pravi, da tako izjemne stavbe v Ljubljani ni moglo biti, dokler ne bi pozidali vsaj česa podobnega še v Beogradu.
Video: YouTube
Kiparsko bogat vhod opozarja na medsebojno povezanost
Zunanjost parlamentarne stavbe krasijo upodobitve kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina. V začetku so predvideli, da bo končna podoba kiparskega okrasja še pozlačena, a se to ni zgodilo in človeške figure so ostale v temnih odtenkih do danes.
Vhod je kiparsko bogat, vsaka figura pa nosi pomembno sporočilo za posameznika in narod.
Na levi strani zaključenega portala v obliki balkona so upodobljene tri ženske, ki dvigajo roke v obliko Triglava. Preostale predstavljajo materinsko vlogo in igrive trenutke z otrokom. V središču kompozicije stojita dve ženski, ena z vrčem in druga s tehtnico, s čimer ponazarjata pravičnost in harmonijo.
Podobe so nanizane druga ob drugi, vendar z medsebojno povezavo, s katero pričarajo utrinke življenja in nas opozarjajo na medsebojno povezanost. Vse figure so gole in z možatim, hrapavim videzom ustvarjene v duhu klasičnega kiparskega jezika.
Upodobljene vdove in plašni otroci kritično opozarjajo na blaginjo in mir, ki naj bi jo z dogovori dosegli v notranjosti stavbe.
Levi in desni pilaster sta kiparsko namenjena umetnostim, ki se lahko v državi razvijajo samo ob ustreznih pogojih. Zato vidimo žensko z masko, ki uprizarja gledališko umetnost, ob njej pa so še arhitekt, plesalka in kipar. Na mir in blaginjo, ki nastaneta kot posledica dogovorov v notranjosti stavbe, je kipar opozoril z vdovami, plašnimi otroki.
5