Zakaj Denis rad igra tenis?

Umetnik Boris Beja se je v tokratnem projektu z naslovom Denis Likes to Play Tennis, ki ga predstavlja v celjski Galeriji Račka, postavil v vlogo zavzetega opazovalca. Pri tem tako ne gre za vojaristično maniro, težnjo po potešitvi osebne radovednosti, morda celo v določenih primerih strasti, temveč gre za družbeno zavzetost. V intimno se spušča, zato da tematizira družbeno, v tem primeru stopa na polje telesa, discipline, užitka, seksualnih vzorcev in navad …

Kot je ob razstavi zapisala kustosinja Maja Hodošček, umetniško prakso Borisa Beje tudi sicer opredeljuje angažiran dialog z družbenimi dogajanji sodobnega časa. Avtor v svojih delih združuje raziskovanje in opazovanje fenomenov, ki izzovejo močna čustvena stanja, kot so tesnoba, nelagodje in strah. Na različnih ravneh ga zanimajo družbene krize in vsakdanjik, prav tako tudi specifični družbeni vzorci in sistemi vedenja. Foto: Arhiv Borisa Beje

S čimer pa se ukvarja tudi v svojem zadnjem projektu o Denisu in tenisu. Gradivo zanj je pripravil na potovanju v obmorsko letovišče v Španiji. V središče predstavljenih del pa je  postavil telo kot prostor discipline in užitka.

V središču projekta je šport

V večmedijsko razstavnem projektu z naslovom Dennis Likes to Play Tennis je umetnik za izhodišče premisleka postavil šport. Tega pa tako razprl kot polje za tematizacijo razmerij med disciplino, dominacijo in užitkom, med intimnim in družbenim, med individualizacijo in kolektivizacijo, med zapovedjo in svobodo, med naravo in družbo, ob tem pa tudi kot mesto za boj z bolečino, preseganje ter veselje in pripomoček iskanja resnice o sebi, lastnih pogonih, vzgibih in telesnih praksah.

Ob videu s plaže, ki nosi isti naslov kot projekt, ter videu I Wanna Go to Marz, ki izraža tesnobo ob približevanju objekta želje k svoji uresničitvi, je ključno delo postavitve v celjski Galeriji Račka serija kolažev z naslovom Ti si rekel sonce.

14 dni teka, 14 dni fotografij turistične arhitekture

Avtor v teh 14 delih delih, fotografijah, opremljenih s teniško žogico, kaže arhitekturno krajno letovišča, ki jo je sam 14 dni opazoval med vsakodnevnim tekom. Ob dnevni rutini, disciplini, se je tako tudi v tem primeru podal v vlogo aktivnega opazovalca.

Od zunaj je spremljal, kako se modernistična in postmodernistična arhitektura od svojega nastanka ni spremenila, medtem ko so se v njeni notranjosti menjali uporabniki, s tem pa vsebine, navade, rutine in užitki, ki jih uporabniki v hotele vnašajo in tam uresničujejo.

Avtor arhitekturo bere kot objekte, skulpture, individualizirane oziroma tipizirane gradnje, ki so vsaka po svoje kulise, za katerimi se odvijajo življenja turistov.

Ti si rekel sonce, avtor Boris Beja, 2016 Foto: Arhiv Borisa Beje

Ob pogledih na plažo zvoki teniške igre

V dialogu s to urbanistično krajino pa Beja v zgoraj omenjenem videu s plaže predstavi drugo plat. Peščeno pokrajino začasno naseljujejo naključni neznanci, ki se osvobojeni družbenih norm prepuščajo telesnim užitkom. V vizualno podobo sipin, peska, palmovih vej in sonca, ki jih v sekvencah dopolnjujejo gola moška telesa, je vključil avdioposnetek. Ta ponazarja žensko kričanje, vzdihovanje, nabijanje teniške žogice, odzven loparske strune in komentar teniškega meča.

Ob to je postavil serijo teniških loparjev, v katere je umetnik posegel z vezenjem gobelinov, njihove mreže pa delno tako prekril s cvetličnimi motivi.

Objekti v celoti združujejo simboliko telesnega napora z mehkobo ročnega dela, užitek soočajo z disciplino, svobodo z zamejitvami, zunanji prostor narave z izolacijo grajenega okolja, telo pa tako postavljajo v polje seksualnega kot tudi disciplinirajočega ter rutinizirajočega. Delo z razstave Dennis Likes to Play Tennis umetnika Borisa Beje. Foto: Arhiv Borisa Beje

Dogajanje na sanjskem otoku

Dela na razstavi po besedah kustosinje Maje Hodošček med drugim problematizirajo individualizem skozi obsedenost s telesom in izražajo težnjo po bližini, ki se v sodobnem času izgublja v množici navideznih izrazov povezanosti. Zadnje sociološke raziskave kažejo, da je simptom visoko razvite tehnološke družbe rast doživljanja osamljenosti. Umetnik skozi dogajanje na sanjskem otoku prevede čutenje afektivnih razsežnosti tehnološkega časa v ostro formo in prostor hipnega spektakla.

Za konec pa še vprašanje, kdo je pravzaprav Denis, ki igra oz. nabija tenis? V njem se lahko zagleda vsak od nas, saj živimo v družbi, ki je že od časov antičnih Grkov obremenjena s telesom, igro in športnimi aktivnostmi. Tako tudi sodobni družbeni kontekst slavi telesno kondicijo. Šport ob tem predstavlja tudi rutino oz. vzorec, v katerem lahko ubežimo dnevnim rutinam vsakdanjika, užitek pa kot protipol disciplini. Ali pa ravno disciplina lahko stopi na mesto užitka? Mogočih smeri razmisleka in vprašanj ob tem Beja tako zastavlja več.