Po kolenih do umetnine

Menuet zanj je naslov novega projekta Borisa Beje, ki, mimogrede, ne vzpostavlja dialoga z Zupanovim romanom Menuet za kitaro v času, ko v različnih formatih in oblikah zaznamujemo stoto obletnico pisateljevega rojstva. Naslov projekta mladega umetnika je intimističen, naslavlja gledalca, ki ga avtor s svojim delom vabi, da naj za to, da bi uzrl podobo, angažira vse svoje telo.

V primeru Bejevega projekta, ki ga je na Ljubljanskem gradu v Peterokotnem stolpu mogoče videti do 30. marca, je pozornost pri sprejemanju umetnine usmerjena v njeno neposrednost. Zanjo ne velja prepoved dotikanja in bližnjega ogledovanja, s čimer se še vedno lahko srečujemo ob prikazovanju umetniških del v določenih muzejskih institucijah. Nasprotno, za to, da bi ugledali podobe, ki jih v svoji zakritosti razkriva postavitev, mora gledalec priti blizu in uporabiti tudi svoje telo. Le tako bo njegov pogled lahko skozi vizualno parafrazirana okna uzrl seksualne prizore.

V prostoru stojijo štirje deli strešnih kritin. Pred gledalcem se razkriva površina, ki pred pogledom drugega brani intimnost, površina, ki omogoča zasebnost. Zastira zato, da bi pod njo lahko uzrli umaknjeno, izrinjeno, tako kot je na rob družbene zavesti potisnjena gejevska in lezbična seksualnost, če gre družbeno-politično brati prizore, ki jih je mogoče razbirati na spodnji strani umetniških del. Prav tam, kjer se gledalec znajde pred podobo okna, sebe zaloti v vlogi voajerja. Ob pogledu v intimo drugega lahko občuti užitek, lahko sram ali nelagodje, se sooča s poljem pogleda, ki seže tudi tja, kamor ne bi smelo …

Gledalec pa mora za to, da bi videl ustvarjeno podobo, ki pred njim razpira trenutke intime, bližine, užitka, perverzij, strasti in nežnosti, aktivirati svoje telo. Da bi lahko s pogledom sledil prikazanim intimnim telesnim tehnikam, ki jih umetnik s svojo intervencijo premeteno vnaša v javni prostor, mora svojevrstne telesne tehnike razviti tudi gledalec.

V tem primeru galerijski ali muzejski, institucionalni prostor ni več tisti, ki s svojimi protokoli zaseda telo, ko za obiskovalca predpisuje primerne telesne tehnike, kot tudi sicer normalizacijski družbeni postopki na drugih ravneh vsakdana zahtevajo in opredeljujejo pravilno, zahtevano, pričakovano, primerno, spodobno in "normalno" uporabo telesa. V Bejevem primeru postane umetnik oziroma likovna umetnina tista, ki zasede telo, ne le pogleda. Da bi uzrli skrito in razkrili zakrito, se moramo spustiti na kolena, na vse štiri in se plazeče soočiti z upodobljenim.

V kontekst ugodja, želje po tem, da bi videli umaknjeno, umetnik tako vpeljuje več ravni družbenih kontekstov, pri tem pa poudari predvsem enega. In sicer da je za razbiranje intimnega v družbenem in družbenega v intimnem treba zavzeti aktivno vlogo. Pa vendar delo dešifriranje pušča odprto, vabi le k dejavnosti!