Torek, 26. 6. 2018, 14.05
8 mesecev, 4 tedne
Topla, radovedna in radoživa Štefka Drolc, ki je imela rada ljudi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,36
Ob smrti Štefke Drolc, ki je vidno zaznamovala slovensko gledališče in film, je njen soigralec v številnih predstavah Igor Samobor za STA dejal, da je bila velika umetnica ter topla, radovedna in radoživa oseba, ki je imela rada ljudi. "Nekaj posebnega med slovenskimi igralkami" se je zdela tudi Vladu Škafarju, ki se ji je poklonil s filmom.
"Poznala sva se okoli 40 let. Velikokrat sva igrala skupaj. Bila je neverjetno prijetna gospa in velika umetnica. Igra je bila njeno življenje, ne le občasna dejavnost. Tudi po upokojitvi ni nehala delati," je dejal Samobor ter poudaril, da je bila radovedna, topla in odprta oseba, ki je verjela, da se vse ljudi da razumeti, ta človeškost pa se je odrazila na vseh njenih vlogah.
V spominu mu bo najbolj ostala njena vloga v Staromodni komediji ruskega dramatika Alekseja Nikolajeviča Arbuzova, ki je bila uprizorjena v ljubljanski Drami leta 1977 v režiji Mirana Herzoga, v njej pa je zaigrala ob Rudiju Kosmaču.
"Blaga, polna humorja, nežna, lepa …"
"Čeprav je od tega že 40 let, jo še vedno v živo slišim in vidim, tako mi je ostala v spominu. Tam je bila najbolj ona sama - blaga, polna humorja in avtohumorja, nežna, lepa ...," je dejal Samobor.
"Igrati z njo je bilo izjemno doživetje"
Samobor je igral s Štefko Drolc leta 1985 v burki v treh dejanjih Dominika Smoleta Igra za igro, on spolnega obsedenca, znamenita igralka pa njegovo mater. Na odru sta bila skupaj tudi leta 1999 v uprizoritvi 13 skic iz romana Dostojevskega Idiot. "Igrati z njo na odru je bilo izjemno doživetje. Verjamem, da bi se s tem strinjal vsak, ki je kdaj z njo delal."
Mati slovenskega filma
Štefka Drolc, ki je v ponedeljek umrla v 95. letu starosti, je tesno povezana z začetkom slovenskega filma, zaradi česar si je prislužila naziv mati slovenskega filma. Poleg številnih gledaliških vlog bo ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Iza.
Svojo igralsko kariero je začela kot amaterska igralka v Mariboru, pozneje pa je delala v Drami SNG Maribor, pri Triglav filmu, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu ter v SNG Drama v Ljubljani. Pozneje se je posvetila še pedagoškemu delu na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade: Prešernovo (1964), Severjevo (1977), tri Borštnikove (1980, 1982, 1997), Borštnikov prstan (1983), srebrni častni znak svobode (1996) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2009).
