Novo življenje sto let starega "alpskega" hotela sredi Ljubljane

Švicarija, kot se je nekdanjega hotela Tivoli v Ljubljani prijel vzdevek in se tudi ohranil, je od leta 2013 kulturni spomenik. Že dobro leto poteka njena prenova, ki je v sklepni fazi. V njej bo nastal nov umetnostni center z ateljeji, galerijo in večnamenskim prostorom.

Sprehajalci v ljubljanskem Tivoliju in Rožniku so lahko v zadnjih mesecih spremljali vidne spremembe na pročelju Švicarije, zdaj še zadnje poteze dokončevanja prenove tivolske stavbe, ki je od leta 2013 razglašena za kulturni spomenik in je do danes ohranila svoj vzdevek. Ta se nanaša na manjše leseno gostišče, ki je nekoč stalo na terasi pred njo, z današnjim odprtjem pa bo v njej deloval Ustvarjalni center Švicarija, s katerim Ljubljana dobiva novo kulturno, izobraževalno in družabno središče. V njem so ateljeji, galerije, rezidenčne kapacitete in večnamenski prostor. Tako kot nekoč pa bo stavba nekdanjega hotela hkrati lahko postala tudi zbirališče umetnikov in umetnic, le da bo v njej ta tudi predstavljena.

Med 16. junijem in 25. oktobrom bo Švicarijo zasedala osrednja razstava letošnjega 32. grafičnega bienala: Kriterij rojstva.

S konservatorsko obravnavo in obnovo vseh prvotno ohranjenih arhitekturnih prvin stavba dobiva svojo nekdanjo podobo. Nekaj materialov je ostalo originalnih, na primer les opažev in balkonov, ki se vijejo okoli fasade. Enako velja za strop v pritličnem prostoru.
 

Iz arhiva: Kako je potekala prenova?

Po drugi svetovni vojni je pročelje stavbe nekdanjega hotela dobilo svoj barvni ton v temnem okru, a ta ni izviren, iz časa nastanka danes spomeniško zaščitene kulturne dediščine.

S konservatorsko obravnavo in obnovo vseh prvotno ohranjenih arhitekturnih prvin je stavba dobila svojo nekdanjo podobo v veliko bolj zadržanem odtenku pročelja ter s številnimi poslikavami, tako zunaj kot znotraj.

Švicarija pred prenovo

Tivolska stavba je nastala v domačijskem slogu z alpskimi prvinami.

Po vzoru alpske arhitekture

"Vse, kar je bilo ohranjeno, smo poskušali obnoviti. Originalen je les opažev in balkonov, ki se vijejo okoli fasade. Enako velja za strop v pritličju. Tam, kjer je nekoč že bila dvorana, namenjena prireditvam, je zdaj večnamenski prostor, prav tako odprt za javnost," pojasnjuje konservatorska svetovalka Tatjana Adamič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Ohranili in obnovili so tudi keramične ploščice v nekdanji točilni sobi, ki je bila nekdaj desno od vhoda. Podobno je s parketom, balkonskimi vrati in okenskimi krili, ki jih je okoli 400, in še nekaterimi drugimi deli stavbnega pohištva.

Tudi vrata so iz časa nastanka stavbe.

Stenske poslikave ohranjajo značaj stavbe

Predvsem pa to velja za stenske poslikave. Te so dodana vrednost objekta in ohranjajo značaj kulturnega spomenika, meni konservatorka, stavbo pa opredeljujejo tako zunaj kot znotraj. Na pročelju so to gorenjski nageljni, ki so nekoč v skupnih prostorih predstavljali rdečo nit dekorativne stenske poslikave, zdaj pa so le še delno ohranjeni.

Zunaj in predvsem znotraj stenske poslikave ohranjajo značaj stavbe.

Pri zasnovi nekdanjega hotela Tivoli, ki je bil zgrajen med letoma 1908 in 1910, se je arhitekt Ciril Metod Koch naslonil na domačijski slog, predvsem k prvinam alpske hiše.

Tudi okna so ohranjeni in obnovljeni originalni del stavbnega pohištva, v vsej hiši je okoli 400 kril.

"Interes investitorja, torej ljubljanske občine, je bil, da je hiša v sozvočju z okolico. Zato so najprej preučili gozdne hiše v Nemčiji in Avstriji, nato so najeli mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha, ki je s tem namenom obredel Gorenjsko in si tam za bodočo stavbo skiciral arhitekturne detajle. Te je nato prenesel v zasnovo Švicarije," ozadje nastanka tivolske stavbe pripoveduje konservatorka.

Obnovljen strop v pritličnem večnamenskem prostoru.

Dekoracija v nekdanjih hotelskih sobah

Vendar pa venčna poslikava na fasadi ni edina poslikava, ki zaznamuje hišo. V že omenjeni nekdanji točilnici te na stenah zasedajo vidno mesto, prav tako tudi v drugih spodnjih prostorih. Nekoč je tudi vsaka izmed hotelskih sob imela svoje šablonsko okrasje. Večino ohranjenih poslikav so ob prenovi tudi obnovili in jih prenesli v naš čas. Ohranjena keramična tla v nekdanji točilnici.

"Ohranjenih šablonskih poslikav je pri nas precej malo, čeprav so te za kulturno zgodovino pomembne. Zato smo se ob prenovi odločili, da bomo ohranjene prikazali, čeprav v manjši meri kot v času nastanka. Te imajo danes že sto let in zato je zdaj tudi čas, da se začnemo z njimi temeljiteje ukvarjati," pojasnjuje Tatjana Adamič. Omenja še, da imajo vsi vzorci secesijski navdih, kar ne čudi, saj gre za obdobje nastanka stavbe, ki je zaznamovano s tem arhitekturnim slogom.

Nov objekt ob stoletni zgradbi

del prenove pa je tudi ureditev okolice nekdanjega hotela, ob njegovem boku pa je nastal tudi nov objekt, ki bo namenjen umetniškim dejavnostim in programu.

Nekatere izmed stenskih poslikav iz notranjosti Švicarije

Nekdanji hotel Tivoli je bil priljubljeno družabno in kulturno shajališče
Ob vznožju Tivolskega vrha so leta 1835 odprli leseno gostišče. Ime Švicarija se je je prijelo zaradi njenega videza. Kot navaja etnolog Damjan Ovsec, so njeno odprtje pospremili z naslednjo reklamo: "Pet minut od centralne pošte, na koncu senčnatnega drevoreda, leži nad mestnim Tivolskim gradom v gozdu velika terasa s krasnim razgledom na mesto, izborni restavrant, vsak dan koncert, najbolj priljubljeno zabavišče ljubljanskega občestva." O tem, da je bil ta kraj priljubljeno shajališče Ljubljančanov pričajo tudi razglednice iz tistega časa, prek katerih so meščani sporočali, kako so tam ob hrani in glasbi uživali. Foto: Dokumentacija ZVKDS, OE Ljubljana
Med letoma 1908 in 1910 so v neposredni bližini nekdanje Švicarije zgradili hotel Tivoli. Njegovo gradnjo je financirala ljubljanska občina, v zakup pa jo je nato dobil hotelir Ivan Kenda. Hotel, ki je bil priljubljeno družabno in plesno shajališče je imel tudi velik letni vrt. Slovel je po dobrem kruhu, pecivu in beli kavi. Foto: Dokumentacija ZVKDS, OE Ljubljana
V hotel Tivoli so radi zahajali tudi umetniki, predvsem literati. Nekaj časa je po svojem prihodu z Dunaja leta 1909 v njem živel tudi pisatelj Ivan Cankar, tu pa pisal svoje delo Bela Krizantema. Leta 1910 se je nato preselil na Rožnik, to pa je tudi čas, ko je to delo izšlo. Foto: Dokumentacija ZVKDS, OE Ljubljana
Hotel je deloval do leta 1930. Štiri leta pozneje je stavbo najela Ruska kolonija, sem pa iz Šentpetrske vojašnice preselila ruske emigrante. Foto: Dokumentacija ZVKDS, OE Ljubljana