Nedelja, 19. 8. 2018, 4.08
6 let, 2 meseca
Intervju: Tjaša Ferme
Slovenska igralka v New Yorku: Američani ne želijo biti kritični, temveč zadovoljni #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,25
8
Tjaša Ferme je igralka, ki že 11 let živi in dela v New Yorku, kamor se je preselila pri svojih 23 letih in se tam razvila kot igralka. Ni pa nujno, da bo tudi v prihodnje ostala v tem hitrem in občasno tudi neizprosnem mestu.
Tjaša Ferme je končala študij igre na ljubljanski AGRFT, tu je prejela študentsko Severjevo nagrado, opazili pa so jo tudi v stranski vlogi v srednjemetražnem filmu Moje male ljubice iz leta 2005, za katero je prejela vesno.
Igralka pa je pred 11 leti za svoj izhodiščni delovni prostor izbrala New York, čeprav tudi po selitvi sodeluje v kakšnem projektu v Sloveniji. Pred dvema letoma je igrala v predstavi o migracijah in begu možganov z naslovom Nazaj v obljubljeno deželo režiserja Mareta Bulca.
Igralka je v svojih projektih tudi avtorica besedil in producentka. Ustanovila je svoje gledališko podjetje Transforma, kjer je umetniška direktorica. Njen najnovejši avtorski gledališki projekt je Moja Marlene (My Marlene), kjer se podpisuje pod besedilo, na odru pa kot Marlene sodeluje še z dvema glasbenikoma.
Njen že eno leto trajajoči in še vedno aktualen projekt pa je tudi Ženske vzornice (The Female Role Model Project).
S predstave Moja Marlene.
Zakaj ste se odločili, da odprete lastno gledališko podjetje?
Ko sem se letos vrnila s potovanja po Gvatemali, sem podjetje Transforma odprla z misijo ustvarjanja interaktivnih gledaliških dogodkov oziroma izkustev na stičišču rituala, umetnosti in znanosti.
Gre za eksperimentalne gledališke projekte, ki temeljijo na prepletu različnih področij in vpletenosti gledalcev, pri čemer se tako neprestano spreminja tudi razmerje med občinstvom in nastopajočimi.
Na kakšne načine vas zanima ritual v gledališču?
Predvsem kot neponovljiv dogodek, kar naj bi gledališče tako ali tako bilo, ne glede na to, kako obrtniški si. Vendar je ritual v moje življenje vstopil predvsem zato, da se obrnem stran od nenehnega produciranja, pa tudi zato, ker sem se začela ukvarjati s šamanstvom.
Tako me zanima ta enkratni dogodek celo na eterični in metafizični ravni. Kaj torej gledalci in gledalke izkusijo na posameznem gledališkem dogodku? Kako jih ta spremeni in preobrazi?
Kakšne izkušnje imate s šamanstvom?
Šamani so posredniki med različnimi ravnmi življenja, v čemer se nanašam na primerjalne raziskave antropologa Michaela Harnerja, ki ima v New Yorku tudi svoj inštitut.
Harner je po svetu preučeval, kako imajo različni rituali za zdravljenje, različne ceremonije, prehodi v različna življenjska obdobja in energijska čiščenja skupen vzorec med različnimi ljudstvi po svetu. Prišel je do sklepa, da gre pri dogodku vedno za šamana, ki je posrednik med "svetovi", čemur prisostvuje določena skupina ljudi, vse skupaj pa za ustvarjanje transa spremlja tudi enakomeren zvok. Vse to prek namere, ki je najbolj pomembna, udeležene privede do cilja.
Na kakšen način se vi ukvarjate s šamanstvom?
Raziskujem na vseh možnih ravneh, čeprav me najbolj zanima, kako se izraža znotraj določene umetniške forme oziroma doživljanja nekega javno-zasebnega dogodka. Me je pa to področje od nekdaj privlačilo, kar se je še posebej razjasnilo, ko sem se letos pozimi odpravila na zaslužen dopust.
Kaj se je zgodilo?
Najprej sem odpotovala v Mehiko, kjer so mi v enem tednu trije različni ljudje, ki sem jih spoznala, rekli, da moram zaradi šamanizma oditi nekam v Gvatemalo. Ko se je to ponavljalo, sem eno od teh sogovornic prosila za točen naslov.
Šlo je za center Piramide duha v Gvatemali, kjer vsak od udeležencev programa biva v svoji majhni piramidi. Izvajaš jogo, meditacijo, regresijo, dihalne tehnike, učiš še lucidnega sanjanja, astralne projekcije in drugega. Spoznavaš se z različno mistiko in veliko od tega je fascinantno, pri čemer sem želela odkrivati sisteme, ki so za vsem tem.
Po gvatemalski izkušnji me zdaj vse skupaj zanima skozi vprašanje, kaj je stičišče med okultnimi vedami in izkušnjami ter znanstvenim preučevanjem zavesti.
To ni bilo prvič, da so vam ljudje rekli, kam bi morali iti. Ko ste pred več kot 11 leti potovali po Evropi, so vam ljudje, ki ste jih srečevali, neprestano govorili, da bi morali v New York, češ da ste pravi za to mesto.
Ljudje so kot glasniki ali smerokazi (smeh, op. a.). Vedno jim prisluhnem, nato raziščem in na koncu jim velikokrat prikimam, da imajo prav.
Kako se je začela vaša zgodba z New Yorkom?
Od nekdaj sem si želela v to mesto, tako sem nekaj časa pred selitvijo pisala dnevnik v angleščini, da sem se na ta način na skrivaj urila v jeziku. Kot igralko me je nekaj časa zelo zanimala metoda Grotowski in ko sem obiskovala različne delavnice, sem poiskala najboljše tudi v ZDA.
Našla sem The Double Edge Theatre, kamor sem se prijavila na trimesečni tečaj, dobila vizum in nato od tam odpravila v New York.
In tako ste tam že 11 let.
To je mesto, kjer sem odrasla. A odkar sem prišla letos iz Mehike in Gvatemale, se sprašujem, kaj še delam v tem mestu. Ne vem sicer, ali je to faza ali dokončno. Da ne po pomote, rada imam New York in zelo dobro vem, kaj tam počnem, vendar pa tam nimaš nobenega pristnega stika z naravo, ne glede na to, kako po svoje želiš živeti. Kljub vsemu moraš na podzemno, se peljati čez prometno zgoščen ali umazan del mesta. Temu ne moreš uiti.
Seveda sem v New Yorku zaradi tega, kar želim delati. Vendar pa to še ne izključuje možnosti, da bom kdaj odšla kam drugam. Imam tudi že načrt, kako bi rada v bodoče delala po svetu predvsem z antropološkega vidika, saj me zanimajo verovanja, znanja in način življenja različnih staroselskih skupnosti, kar bi nato vključevala v gledališče.
New York vam je zlezel pod kožo?
Vsekakor. Najprej se moraš prilagoditi njegovi hitrosti, nato postaneš še hitrejši, da ga prelisičiš in da v njem ne samo preživiš, temveč čim bolje živiš. V določenem trenutku nato ugotoviš, da to morda ni najboljši odgovor. Nato si po svoje začneš oblikovati tempo in spremljaš, kako se mestno življenje na to odziva. Je pa zahtevnost produkcije v New Yorku veliko bolj neizprosna kot v Sloveniji.
Te New York ne potepta, če se upočasniš?
Lahko te. Tudi sama sem devet let neprestano tekala po mestu in če si v tem času ne bi ustvarila določenega imena ter si oblikovala socialne mreže, se zdaj ne bi mogla nekoliko umiriti. Sem ravno v obdobju, ko preverjam, ali se je mogoče nekoliko upočasniti.
Kot mlad človek se moraš neprestano dokazovati in kot prišlek, pri 23 letih, si moraš tam vse ustvariti iz točke nič, zato moraš nenehno delati, pa naj bo to pletenje socialne mreže, spoznavanje ameriškega sistema, urejanje vizumov, ob tem pa se poskušaš znebiti še naglasa.
Lahko naglas predstavlja omejitev pri vlogah?
Meni danes govorijo, da je neverjetno, da sem prišla v Ameriko šele pri 23 letih in da govorim z ameriškim naglasom. Sem pa sama to gojila, še ko sem živela v Sloveniji, a ne glede na to sem ob selitvi morala še veliko delati, da sem osvojila jezik in naglas ter nato prišla do točke, da se lahko v tem sprostim in pozabim, kar je pomembno za igro.
Ste morali zaradi preživetja v New Yorku narediti veliko kompromisov?
Večinoma sem lahko ostajala znotraj svojega sektorja. V Ameriki imamo sistem, ko za določene službe iščejo prav igralce. Eno takšnih je bilo nedavno, ko sem se počutila, kot da sem v živi reklami. Google je predstavljal neki nov produkt in tako so sredi West Villagea naredili mini golf igrišče, kjer sem na eni od postaj v razkošnem kostumu nastopala v igri Google Home Minija.
Torej, ostajam znotraj igre, vendar kdaj delujem tudi v komercialnem kontekstu. So pa v vsakem poklicu določeni kompromisi.
S predstave Moja Marlene.
Ste tudi avtorica besedil za svoje igre, producentka …
V določenem trenutku sem prišla do zaključka, da želim delati svoje stvari, saj lahko na ta način resnično pokažeš svojo igro. Prav tako sem s ciljem, da si izborim svoj prostor v New Yorku, razvila veliko sposobnosti, ki mi jih verjetno, če bi ostala v Sloveniji, ne bi bilo treba.
Tako sem začela tudi pisati, se postavila v vlogo producentke in režiserke. V vsem tem sem se tudi našla, saj sem spoznala, da sem sama zelo rada v vlogi ustvarjalke lastne vizije, ne pa, da samo nastopam. Na ta način lahko oblikujem celotni umetniški produkt oziroma izkušnjo.
Eden izmed najnovejših avtorskih projektov je tudi monodrama Moja Marlene (My Marlene). Lik feministke in antinacistke je v Trumpovi Ameriki jasno sporočilo.
Vsekakor, čeprav sem to besedilo napisala že med letoma 2009 in 2010 ter je bilo zelo dolgo samo v mojem predalu. Pred leti sem srečala nekega bankirja, ki je začel ravno vstopati v producentske vode, s katerim sva se dogovorila za predstavo o Marlene. Vendar se to ni uresničilo.
Prišli so drugi projekti, začela sem svojo predstavo Ženske vzornice, vse do letos, ko je prišel trenutek tudi za Marlene, s katero sem nastopila na LGBTQ festivalu v New Yorku.
Zanimivo je, kako smo si vsako leto zaradi politične situacije rekli, da zdaj pa je resnično pravi čas za Marlene. Potem se je zgodil še Trump in prepoved priseljevanja.
Marlene Dietrich je živela in ustvarjala v času prohibicije v ZDA in nacizma v Evropi, veliko je vzporednic z našim časom. Njen lik mi je zelo zanimiv. Bila je obsedena z idejo romantičnosti, po drugi strani pa je stala za ikono biseksualnosti, torej odprtosti, in sporočala, da spol ni pomemben. Sama sem dušo vedno razumela kot vodo v steklenici, ki zavzame določeno obliko, prilagodi se, a vsebina je enaka.
Predstava The Female Role Model Project (Ženske vzornice)
Česa se v novi sezoni še posebej veselite?
Pred kratkim sem podpisala pogodbo z newyorškim gledališčem 3-Legged Dog (3LD), s katerim sem si želela delati že od vsega začetka in je najboljša institucija, še posebej za visoko tehnično zahtevne gledališke projekte.
Novembra bom tako tam imela predstave The Female Role Model Project (Ženske vzornice), kar je moj enoletni projekt, ki se odvija v različnih fazah. Zato sem na dopustu v Sloveniji intenzivno počivala, saj je pred mano izjemno velik projekt.
Kdo so vaše vzornice?
Odvisno na katerem področju. V tej predstavi me zanima, kako se identificiraš z nekim ženskim stereotipom in kako se to manifestira v tvojih možganskih celicah. Kako je drugače, če se poistovetiš z žensko bojevnico, pionirko, ki je ustvarila nekaj svojega, ali nasprotno.
Kot Lady Macbeth se počutim čisto drugače in bi sprejemala drugačne odločitve, kot če sem Tjaša ali če igram Whoopi Goldberg. S tega vidika me je zanimala nevroznanost, ki sem jo vpletla v projekt. V procesu nastajanja predstave smo veliko časa porabili za preizkušanje različnih možganskih skenerjev.
In če še odgovorim na vprašanje, profesionalno izjemno spoštujem Shondo Rhimes, ki je producentka in avtorica besedil, ki ima svoj imperij.
Deluje na različnih področjih, kot je vaša vizija.
Se mi zdi, da če si umetnik na svobodi ali če imaš svoje podjetje, moraš znati prepletati talente in imeti občutek za več stvari hkrati. Kar pa se mi zdi dobro tudi v tem pogledu, da v takšnem delovanju ni toliko prostora za ego. Lahko si rečeš, da je razumljivo, da v nečem še nisi tako dober.
Torej, da je v redu dovolj dobro, ne perfektno?
O tem govori veliko ljudi, tudi ameriška pisateljica Elizabeth Gilbert, ki je tudi ena mojih vzornic, saj je izjemno modra. Sicer se zadnje čase, ko spremljam njen Instagram, nekoliko mrščim, ker se z marsičim objavljenim ne strinjam, a popolnoma nasprotno je, ko berem njene knjige.
A če se vrnem, pri vsem skupaj se mi zdi pomembno, da si ponižen in da se zavedaš, da je še vedno veliko stvari, ki se jih lahko naučiš, vendar pa da je v tem trenutku to najboljše, kar lahko narediš. Vedno delaš z namenom, da daš vse od sebe svetu in da ustvariš to, kar te najbolj odraža v tistem obdobju. V resnici pa ni nikoli nič dokončano. Smo v laboratoriju, kjer se neprestano vse spreminja, vse je v procesu.
Kaj vas je zmotilo na Instagramu Elizabeth Gilbert?
Predvsem nisem hotela vedeti toliko o njenem osebnem življenju.
Govorite o ikonah, ki jih ustvarjamo tudi z lastnimi projekcijami in zato do njih potrebujemo določeno distanco, kot ste izrazili na primeru pisateljičinega Instagrama. Kako pa je z zvezdništvom in New Yorkom za vas? Ne nazadnje živite v svetu, kjer ni tako težko srečati tudi kakšne zvezde.
Če delaš v tem sektorju in če delaš dobro, potem to prej ali slej pride do tebe in dobro je, če te ne pretrese, ko končno sediš z nekim velikim imenom. Saj sem tudi sama že spoznala na primer Kirsten Dunst in Chrisa Notha, vendar se me to ni dotaknilo. Malo poklepetaš in to je to, saj je to ravno to, kar si tudi sami želijo - normalnega pogovora.
Bila sem tudi že na druženju, na katerem sem spoznala neko zvezdnico, a tihi dogovor večera je bil, da sploh ne omenimo industrije ali kdo je oseba, ki je v naši družbi. Vsekakor je bolje zate, če ti zvezdništvo nič ne pomeni. Vse to so namreč iluzije, določene predstave, gojenje česar pa je zame izguba časa.
S predstave Moja Marlene.
Dogovarjali ste se tudi za projekt v Los Angelesu?
Načrti so bili, a tega še kar niso posneli. Dokler ni podpisana pogodba, nič ne velja. Skratka, nisem Katarina Čas (smeh, op. a.).
Ko sem šla na filmski festival v Los Angeles in za štiri dni v hotel Beverly Hills Hilton, sem komaj čakala, da se vrnem v New York. Vse je bilo pretenciozno in polno puhlic. "Joj, kako dolgo te že nisem videl, dobro si videti … Joj, kako dolgo se že nisva videla," in v enaki maniri naprej se pogovor odvija nadaljnjih 15 minut.
Takšna je bila moja izkušnja, čeprav veliko ljudi reče, da je, če srečaš prave ljudi, odlično. A vprašanje je, kakšne prave ljudi želiš srečati. Meni ni do posedanja po bazenih in zabavah. Slava me ne zanima. To je megalomansko buržujsko življenje, napihnjen glamur. Moraš pa priti dovolj blizu, da se ta mehurček lahko razblini. Slava je v očeh drugih.
Sami ste bili že v koži Madonne, Melanie Trump …
V projektu Ženske vzornice se ukvarjam z ikonami iz različnih obdobij svojega življenja, a tudi z ženskami, ki so pomembne v tem zgodovinskem trenutku in krojijo usodo ter podobo naših narodov. V nadaljevanju projekta smo to potem razširili še na osebe, do katerih smo kritični, a so lahko vzornice nekomu drugemu in so vplivne. Tako ni bilo dvoma, da izberemo tudi Melanio Trump, poleg tega pa imam v Ameriki zato, ker sem Slovenka, z njo posebno povezavo.
Vsak, ki sliši, da sem Slovenka, reče "o, a Melania je vaša". Ena od mojih soigralk je tako na primer izbrala Kim Kardashian, ki jo je vedno iritirala, a po študiju za predstavo mi je rekla, da jo zdaj, ko se je vanjo poglobila, vidi drugače, bolj pozitivno. Pri ustvarjanju ikon imajo zelo veliko vlogo prav mediji.
Pravite, da ste od zunaj resnično spoznali, kako dobro gledališče imamo v Sloveniji.
Slovensko umetnost zelo spoštujem, v gledališču bi rekla, da v Sloveniji prav tekmujemo v tem, kdo si bo zamislil kaj še bolj provokativnega. Kako bo umetnost resnično razkrinkala našo politiko in jo razkosala na čim bolj subtilne ter pametne koščke, medtem pa ne vem, ali sem videla kaj takšnega v Ameriki. Kar je dobrega, vidiš v Brooklyn Academy of Music (BAM), vendar gre predvsem za tuje produkcije. Tako da je New York na lovu za umetnostjo tudi razočaranje, a sem sama potrebovala pet let, da sem to ugotovila.
Razlika, ki jo občutim, pa je tudi v občinstvu. V Sloveniji ljudje večinoma ne hodijo v gledališče zaradi statusa, kot tudi ne zato, da kot gledalec vidiš nekaj, kar ti je prijetno, temveč, da je nekaj, kar te izzove. Za slovensko občinstvo, kot mi ga je uspelo spoznati, bi rekla, da je v veliki meri zahtevno in kritično. Američani pa ne želijo biti kritični, temveč zadovoljni. Izhodiščna potreba je drugačna, največja razlika je tako v vrednotah.
8