Prostor, kjer je nekoč štiristoletno znanje poganjalo stroje, ustavila pa jih je digitalna doba

Mojstrska delavnica ročne izdelave papirja Vevče, ki ima svoje prostore v kompleksu tiskarne Set v Vevčah, je v mirovanju od leta 2014. Kljub temu je v njej še danes vse potrebno in uporabno za ročno izdelavo papirja po srednjeveškem postopku. Skoraj sto let stari stroji (nekaj jih je kljub ročni izdelavi nujnih) pa so v brezhibnem stanju, ob njihovem zagonu in vseh drugih postajah v procesu izdelave je tako produkcija tam tehnično še vedno mogoča.

Kaj in kako z mojstrsko delavnico je bilo že nekaj idej. Od teh, da bi jo za butično izdelavo materiala za pisanje in tisk prevzela tiskarna Set, do tega, da bi tam nastal muzej v živo, glede na to, da gre za pomembno tehnično in kulturno dediščino. Ali pa da bi stroje morda preselili v tehniški muzej v Bistri. A nič od tega se še ni uresničilo, v Vevčah pa je tako na videz skoraj še vse, kot je bilo. Le da delo v delavnici več ne poteka, čeprav si vodja in lastnik delavnice Jože Valant močno želi, da bi izdelava spet stekla. Ohranjeno staro znanje pa bi tako spet pognali v pogon.

V mojstrski delavnici je še vse potrebno in uporabno za ročno izdelavo papirja. Največji posel tega prostora je nekoč bila ročna izdelava voščil in pisem.

Od Fužin v Vevče

Tradicija izdelave papirja se je pri nas začela razvijati pred več kot štiristo leti na vzhodnem obrobju Ljubljane. Nasproti Gradu Fužine je na desnem bregu Ljubljanice, še v času lastnikov Kislov, namreč bil leta 1579 postavljen prvi mlin z delavnico papirja pri nas.

V 19. stoletju, ko sta grad kupila zakonca Trepinc, je novi graščak s tremi družabniki leta 1842 ustanovil mehanično tovarno olja, papirja in barvanega lesa na Vevčah, ki je v naslednjih letih prerasla v prvo strojno papirnico na Kranjskem. Mlini ob Fužinskem gradu in kupljeni sorodni obrati so sčasoma postali del tega velepodjetja Združene papirnice Vevče-Goričane-Medvode, predhodnice današnje papirnice Vevče. Leta 1870 je Fidelis Terpinc podjetje sicer prodal močnejši delniški družbi iz Gradca.

V delavnici ročne izdelave papirja nadaljujejo tradicijo, ki vodi več kot 400 let nazaj, in sicer v leto 1579, ko je bil nasproti Gradu Fužine postavljen prvi mlin za papir na Kranjskem.

Po tem se je odvrtelo še stoletje. Leta 1920 je papirnica prešla v slovenske roke, petino delnic je imela Ljubljanska kreditna banka, pod okriljem katere je nastala delniška družba Združene papirnice Vevče, Goričane in Medvode. Po vojni so nacionalizirano podjetje postopoma posodabljali s stroji. Leta 1990 je njegov večinski, leta 2004 pa stoodstotni lastnik postalo avstrijsko podjetje Brigl & Bergmeister. 

Ročna izdelava papirja

Začetki delavnice za ročno izdelavo papirja v Vevčah segajo v leto 1976, ko je takratni direktor Vengust sprejel odločitev tudi o tovrstni produkciji. V njej so papir izdelovali po srednjeveškem postopku, to pa nadaljevali, kar se je začelo v prvem mlinu ob Fužinskem gradu. Prvi mojstri, ki so delovali v njej, so znanje pridobivali na Češkem.

Vodja in lastnik delavnice Jože Valant si močno želi, da bi ta živela naprej: "Da bi ostal živ duh te stare umetnostne obrti. Škoda bi bila, če bi ročna izdelava papirja izumrla. Tu so ljudje, ki imajo znanje in orodje, ki je za to potrebno. Delavnica mora živeti in preživeti."

V 90. letih je vodenje mojstrske delavnice prevzel Jože Valant, ki je v papirnici Vevče pred tem sicer skrbel za športne aktivnosti. V papirnico Vevče je prišel leta 1981, z njo pa na tak ali drugačen način ostal povezan do svoje upokojitve.

Zlata leta mojstrske delavnice

Po športu je prišla obrt, vodenje delavnice. "To delo je bilo pravi užitek. Denarja nikoli ni bilo veliko, a smo resnično radi to delali," se spominja Valant.

Prvih sedem let je bilo zlatih, torej do leta 1997. Nato pa se je z razširitvijo digitalizacije, ki je zmanjšala porabo papirja, s tem pa tudi zanimanje za njegove butične in unikatne primerke, začelo njeno počasno usihanje.

Eden največjih projektov delavnice, kjer so ročno izdelovali vrhunski papir, za to pa prejeli domača in tuja priznanja, je bila izdelava Dalmatinove Biblije. Za Državno založbo Slovenije so morali v treh mesecih izdelai papir za 100 izvodov.

A Valant se spominja lepih projektov, ki so jih izvedli v teh 25 letih. Z veseljem in ponosom pokaže Dalmatinovo Biblijo. Za Državno založbo Slovenije so jo izdelali leta 1994 v 100 oštevilčenih izvodih. Vsak izmed teh pa je bil ročno izdelan. V treh mesecih pa so takrat štirje zaposleni morali narediti okoli 50 tisoč papirjev.

To je bil njihov največji projekt. Prvi izvod pa je kot protokolarno darilo dobil nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton.

Za Državno založbo Slovenije so sredi 90. let prejšnjega stoletja izdelali tudi papir za Trubarjevo Hishno Postillo.

Od Dalmatina do Trubarja in diplom

Za isto založbo so leto pozneje naredili še Trubarjevo Hishno Postillo. Izdelovali so tudi papir za različne voščilnice in vabila, jedilnike, pisemske pakete in drugo papirnato galanterijo.

 "Delali smo tudi diplome in druga univerzitetna priznanja z vodnim znakom. Naši odjemalci so bila tudi različna ministrstva, podjetja, univerze in inštituti. Delali smo resnično vrhunski papir," strne.

Osnovni material papirja, narejenega v desetih korakih, je kakovosten bombaž.

Živalska mast v kotlih

Osnovni material papirja, narejenega v desetih korakih, sta bombaž in lan, ki so mu dodana nato naravna zemeljska barvila, kot dekoracija pa nato lahko tudi cvetje, listje, trave in drugo. Spoznati ga je mogoče po nepravilnem valovitem robu, ta je rezultat in zagotovilo ročnega postopka.

"Vsak list papirja naredimo po meri. Pomembna je oblika, gramatura in drugo. Če je namenjen za ročno pisanje, je pomembno, da je pravilno klejan in glajen." Papir je treba klejati, sicer se črnilo po njem razliva. Zato ga je treba premazati ali potopiti v raztopino kleja, torej v raztopino iz živalskega lepila in vode. Kot se spominja Valant, so tega nekoč kuhali iz živalskih kosti in kož, v delavnici pa so ga nato topili v velikih kotlih na od 40 do 45 stopinj.

V holandskem mlinu iz bombažnih vlaken in vode pripravijo paprino kašo.

Okoli leta 1998 so opustili njegovo uporabo, s tem pa tudi izdelovanje akvarelnih papirjev. Pozneje so za impregnacijo začeli uporabljati melaklej oz. sintetično klejivo.

Proces izdelave papirja

Maso iz bombažnih vlaken je najprej treba zmleti v holandskem mlinu, čemur dodajo vodo. Maso nato s posebnim sitom zajamejo in jo dvignejo v vodoravno lego ter pri tem rahlo potresavajo, da voda odteče, vlakna pa se lepo razporedijo po modelu za velikost in obliko papirja. Temu sledi ločevanje papirne mase s površine sita oz. gavčanje.

Prenešanje papirne mase iz sita na filc, ki vpije vlago, čemur nato sledi še stiskanje, kjer odteče približno 70 odstotkov vode (Na fotografiji z leve: Gaja Mežnarić Osole in Katarina Dekleva iz kolektiva Re-generacija).

Sito je treba počasi obrniti in pritisniti na volnene krpe. Ta vsrka vodo in hkrati odlepi odcejeno papirno maso s sita. Sledi stiskanje, kjer odteče iz papirne mase približno 70 odstotkov vode. Pole se nato suši v sušilnici, popolnoma osušeni material pa se namoči v vroči kožni klej ali drugo primerno snov. Naslednji postopek je ponovno stiskanje, da odvečni klej odteče. Liste ponovno osušimo, nato pa rahlo navlažene pogladimo še z valji. Nazadnje se zložene pole stisnejo še v ročni stiskalnici.

Papir iz invazivne vrste

Ne glede na to, da je mojstrska delavnica že nekaj časa v mirovanju, pa se v njej vsake toliko časa odvije kakšna dejavnost. Že pred časom so se na primer z njo povezale oblikovalke iz kolektiva Re- generacija: Gaja Mežnarić Osole, Nuša Jelenec in Katarina Dekleva. Na Valanta so se obrnile v okviru svojega projekta Prijazni sovražnik, v katerem tematizirajo japonski dresnik, invazivno rastlinsko vrsto.

Iz invazivne rastlinske vrste japonskega dresnika so oblikovalke iz kolektiva Re-generacija v delavnici v Vevčah izdelale papir.

Ob ugotovitvi, da je iz tega mogoče narediti papir in preizkusu, da ta postopek v domači kuhinji kljub vsemu ni izvedljiv, so vstopile v mojstrsko delavnico. Tu so pridobile potrebno znanje in opremo, s tem pa se je začelo občasno sodelovanje.

Pred kratkim so v postopek izdelave papirja iz japonskega dresnika, ki so ga nabrali na enem od bližnjih parkirišč v okolici Ljubljane, v okviru projekta Odprti atelje predstavile tudi zainteresirani javnosti. Na tem papirju pa je nastala tudi serija plakatov štirih vabljenih oblikovalcev. Vprašanje invazivnih rastlinskih vrst, v tem primeru japonskega dresnika, so tematizirali Gaja Mežnarić Osole, David Krančan, Mina Arko in Matija Medved. Kotel, v katerem s posebnim sitom zajemajo papirno maso. To nato dvignejo v vodoravno lego, pri tem rahlo potresavajo, da voda odteče, vlakna pa se lepo razporedijo po modelu za velikost in obliko papirja. Temu sledi ločevanje papirne mase s površine sita oz. gavčanje.

Ob takšnih sodelovanjih Valant pravi, da ga veselijo, saj "bi rad videl, da bi delavnica živela naprej. Da bi ostal živ duh te stare umetnostne obrti. Škoda bi bila, če bi ročna izdelava papirja izumrla. Tu so ljudje, ki imajo znanje in orodje, ki je za to potrebno. Delavnica mora živeti in preživeti".

Sušenje plakatov, ki so nastali iz papirja iz japonskega dresnika.