Četrtek, 13. 6. 2019, 9.39
5 let, 5 mesecev
Podobe, ki so prišle z neba in so jih naslikali angeli
V ljubljanskem Mestnem muzeju si likovni sladokusci in iskalci večnih resnic čez poletje lahko ogledamo razstavo IKONE, zakladi ruskih muzejev. 85 ikon je bilo za to priložnost izbranih iz zbirk moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergiev Posad. Sodobno koncipirana postavitev z izjemnim vizualnim in zvočnim oblikovanjem ter sočasno postavitvijo umetniške skupine IRWIN Was ist Kunst Hugo Ball pa dandanašnjemu obiskovalcu ponuja presenetljivo spoznanje, da so podobe ikon vplivale tako na zahodno slikarstvo, ki nam je morebiti bolj blizu, kot na sodobne umetniške koncepte. Razstava je to poletje še bolj dostopna, saj bo julija in avgusta Mestni muzej odprt tudi ob ponedeljkih. Trije ikonični petki pa vabijo na poznovečerni ogled razstave.
Ikone, ki jih vidimo na razstavi, se razlikujejo tako kronološko kot po slogovnih značilnostih, skupna pa sta jim tema čaščenja Matere božje in dejstvo, da so prav vse resnični zakladi ruske kulture. Foto: Andrej Peunik / MGML
Ikona v Rusiji spremlja ljudi od rojstva do smrti
Po zgledu največjih dosežkov bizantinske kulture se je v Rusiji izoblikoval poseben slog ikonskega slikarstva, ki je postalo eno temeljnih v razvoju svetovne umetnosti. Rusko ikonsko slikarstvo je zelo raznoliko: različne smeri in šole se slogovno razlikujejo, posamezne ikone iz različnih obdobij odslikavajo kronološke posebnosti, da o avtorskih lastnostih posameznih slikarskih mojstrov niti ne govorimo. Ne glede na izjemno raznolikost pa vse ikone povezuje izhodiščna naravnanost – kako pomagati človeku v njegovih prizadevanjih, da bi se pridružil nebeškemu kraljestvu in bil deležen idealne, božanske Lepote in Modrosti.
Pri izboru umetniških del iz treh uglednih ruskih muzejev so se kustosi odločili, da za ljubljansko razstavo izberejo predvsem ikone, ki odslikavajo čaščenje presvete Device Marije v pravoslavni tradiciji. Razstava kronološko zajema obdobje od konca 13. do začetka 20. stoletja.
Mati božja Odigitrija, konec 13. stoletja, Muzej umetnosti v Jaroslavlju. Foto: Andrej Peunik / MGML
Hišne ikone, ikonostasi, ikone v okladi …
Na razstavi so predstavljene hišne ikone, ki so visele v izbranem prostoru domačega bogoslužja vsake ruske družine, velike cerkvene ikone, pa tudi manjše molitvene ikone, okrašene z dragocenimi okladi (ikone v okrasnem okovu).
Sicer je večina razstavljenih ikon tako ali drugače povezana z ikonostasom – oltarno pregrado, ki jo sestavlja niz ikon. V spodnjem nizu na sredini ikonostasa je glavni vhod k oltarju, nad njim pa so se vrstili nizi Deesis (grško "δέησις", v prevodu molitev ali priprošnja) in nizi upodobitev cerkvenih praznikov. Središčno mesto na ikonostasu zavzema Deesis, torej "molitev". Na sredini stoji ikona Odrešenika, na obeh straneh pa središčno ikono obdajajo podobe svetnikov, ki molijo h Kristusu za odrešenje človeškega rodu ob poslednji sodbi. Levo od Odrešenika je vselej ikona Matere božje kot prve in najbolj zanesljive priprošnjice za storjene grehe grešnikov. Nad Deesis se vrstijo nizi ikon, ki so posvečene glavnim pravoslavnim praznikom in jih predstavljajo.
Na tem mestu velja posebej izpostaviti skupino ikon v okladih (ikone v okrasnem okovu). Dragoceni okovi ikon niso bili ločeni del svetih podob, temveč so se nanje navezovali tako po obliki kot po idejnem sporočilu. Tradicija čaščenja ikon, ki so jim izkazovali neizmerno spoštovanje, je že zelo stara. V skladu z bizantinskimi kanoni čudodelne ikone ne bi smele biti kar vsem na očeh. Odnos do ikone kot svetinje in želja, da bi jo ohranili, obvarovali in okrasili, se skrivata že v sami ideji čaščenja. Čudodelne ikone so kovali v zlato in srebro, jih okraševali z redkimi tkaninami, biseri in emajlom ter jih oblagali z raznobarvnimi dragimi in poldragimi kamni.
30. Kazanska Mati božja, ikona v okladu, konec 17., začetek 18. stoletja, Državni zgodovinski in umetnostni muzej Sergiev Posad. Foto: Andrej Peunik / MGML
Poltisočletna zgodovina "pisanja" ikon
Imen ikonopiscev, ki so ustvarili ikone, predstavljene na razstavi, žal ne bomo nikdar poznali. "Slikarjevo roko vodi roka božja," so od nekdaj govorili v Rusiji, slikarji so se pod svoje stvaritve zelo redko podpisali. Umetniška dela, predstavljena na razstavi, zelo bogato odslikavajo zapleteno in raznoliko ikonografijo ter tipologijo ikon v pravoslavni tradiciji. Pri tem pa je najbrž najpomembneje, da lahko ob tako raznolikem izboru svetih podob sledimo več kot pol tisočletja stari tradiciji ruskega ikonskega slikarstva. Tehnike upodabljanja svetih likov so se iz stoletja v stoletje spreminjale. Na staroruskih ikonah vidimo, kako so ikonopisci v večplastnih barvnih nanosih postopoma prehajali od temnejših tonov k svetlejšim in tako oblikovali obrazne poteze upodobljenih svetnikov. Kasneje, zlasti pod vplivom šole ikonskega slikarstva v prestolnici, so začeli ikonopisci like vse bolj svetliti in si prizadevati za čim večjo prepričljivost njihove zunanje podobe. Prav tako so se spreminjali izbor barv, ki so jih uporabljali mojstri, in priljubljene barvne kombinacije. V drugi polovici 17. stoletja so se začele na ikonah pojavljati baročne poteze, na začetku 19. stoletja pa je mogoče v umetniškem izrazu zaslediti vplive klasicizma. Ikonsko slikarstvo je sicer ohranilo svojo tradicionalno osnovo in iz posvetne umetnosti prevzelo zgolj nekatere prijeme, pri čemer je ostalo zvesto ustaljenemu srednjeveškemu sistemu in kodiranemu simboličnemu slikarstvu.
26. Ikona Matere božje "Znamenje" iz vrste prerokov, konec 17. in začetek 18. stoletja, Muzej umetnosti v Jaroslavlju. Foto: Andrej Peunik / MGML
20. Poslednja sodba, prva polovica 17. stoletja, Muzej umetnosti v Jaroslavlju. Foto: Andrej Peunik / MGML
14. Prenosni ikonostas, sredina 16. stoletja, Moskva, Državna Tretjakovska galerija. Foto: Andrej Peunik / MGML
Foto: Andrej Peunik / MGML
Foto: Andrej Peunik / MGML
Foto: Andrej Peunik / MGML
Foto: Andrej Peunik / MGML
Naročnik oglasnega sporočila so Muzej in galerija mesta Ljubljane.
