O smrtonosni kombinaciji denarja in neumnosti

Prihodnost, kjer bo mogoče napovedovati in nadzorovati dogodke, ali finančno udobna sedanjost? To je le eno od vprašanj, ki jih odpira predstava Neumnost argentinskega avtorja Rafaela Spregelburda. Neumnost je četrti del heptalogije, ki jo je Spregelburd napisal po navdihu Boschevih sedmih naglavnih grehov, in prav takšen občutek groze, zavite v žive barve in humorne like, obdaja tudi uprizoritev v SNG Nova Gorica v režiji Ivane Djilas.

Dogajanje je postavljeno v Las Vegas, svetovno prestolnico hazarderstva in pisanega trasha, kar je na odru ponazorjeno z rastočo palmo in gromozanskim ekranom, ki predvaja vse večje popkulturne pridobitve s tega področja. Dejstvo, da je odrski Las Vegas le streljaj od slovenskega, Perla je namreč praktično čez cesto od gledališča, pa je najmanj smešno, čeprav morda naključno.

Prav naključja in popolna arbitrarnost razmerja med ceno in vrednostjo poganjajo zgodbe v predstavi, kjer vozlišče denarnih tokov predstavljata preprodajalca umetnine, ki je že zdavnaj zbledela, zaradi česar si lahko sproti izmišljujeta, kaj je na njej in kdo jo je naslikal. Ker se prodaje lotita v igralniškem motelu, imata neposreden stik s prevarantskimi hazarderji, ki želijo s pomočjo matematičnih modelov pretentati kazino, a se jim najbolj zaplete pri računu deljenja na pet, s preračunljivimi policisti, plesalkami, brezposelnim igralcem, spektakularno kolumnistko, kupci/prevaranti umetnin ter z znanstvenikom, ki ima formulo, ki bi spremenila svet, a si je v dobi neumnosti ne upa razkriti.

Neumnost, v kateri 24 vlog odigra pet igralcev, v motelu združuje komičen in pester preplet likov, katerih življenja zapleta denar, a če so razmerja med njimi in njihovimi zgodbami sprva jasna, se sčasoma, tako kot prehajanje igralcev in igralk med vlogami, začnejo brisati.

Predstava se namreč začne poigravati s časom in redom, sprva popolna menjava kostumov se zaradi kaosa, še ene od tem predstave, umakne zgolj provizorično nakazanim prehodom med liki, pri čemer je blestela predvsem Ana Facchini, ki si je med eno izmed menjav zaslužila tudi aplavz iz občinstva, čeprav prostora za dvome niso puščali niti Marjuta Slamič, Miha Nemec, Andrej Zalesjak ter Kristijan Guček, ki je blestel predvsem v humorno ekscesnih vlogah.

Tako kot scenografija in kostumi skozi predstavo razpadajo tudi načrti likov, ki v pohlepu in lastni megalomaniji povsem pokleknejo pred osnovnimi življenjskimi preizkušnjami. Komična uprizoritev, ki je polna kičastih dodatkov, tako vizualnih kot zvočnih, na koncu temi primerno vzbuja precej bolj tesnobne občutke o našem obstoju, ki jih načrti likov, kljub občasnim velikim idejam, ne morejo razrešiti.