Meso, žretje, izločanje … Res je, diši po aktualnosti.

Gre za predstavo ob odprtju te sezone, ki je praznično obarvana: v novogoriškem gledališču namreč slavijo dvajset let.

Janez Pipan je bil leta 1994 režiser, ki je takrat režiral tudi prvo uprizoritev na takrat novem velikem odru, in sicer Krst pri Savici Dominika Smoleta. Pipan je leta 1994 sicer še ne osemintridesetleten nastopil prvi mandat v vlogi direktorja SNG Drame.

Pred tem je večino svojega dvajsetletnega režiserskega delovanja preživel drugje, največ v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je kot hišni režiser sooblikoval živo, vznemirljivo in provokativno dogajanje tistih časov. Nastale so prelomne predstave Ujetniki svobode, Balkon, Strah in pogum, ki so bile politično obarvane, njihovi protagonisti pa poraženi spreminjevalci sveta. Režiral je veliko in zelo dobro.

Danes je hišni režiser SLG Celje. Je med najimenitnejšimi poznavalci domače in svetovne literature pri nas, da gledališča niti ne omenjamo. Je skromen, velikodušen sogovornik, a njegove misli so neredko ostre kot britev. Ima strast: vrtnice. Da je uspešen tudi pri tem "poslu", dovolj pove fotografija, ki jo je poslal v dokaz.

Shakespearjevega Timona Atenskega ne pozna veliko ljudi … Spomnim se, kako mi je prevajalec Srečko Fišer rekel, da ga je bilo zanimivo prevajati – drama, kjer ni sorodstvenih klanov, še žensk skoraj ni. Je pa denar. Kako ste ga razumeli vi? Meni precej diši po aktualnosti …

Aja? In zakaj menite, da ljudje ne poznajo Timona Atenskega? Zagotovo ga pozna vsak angleški in najbrž tudi ameriški srednješolec, vsaj po naslovu, dramo je, tako kot vsega Shakespearja, trenutno mogoče kupiti v najmanj desetih različnih izdajah, nekatere celo v Ljubljani, nenehno ga uprizarjajo in gledališki zgodovinski spomin si je zapomnil nekaj izjemno uspelih in slavnih uprizoritev; če se omejim na zadnja desetletja, naj omenim tisto, ki jo je leta 1965 v RSC režiral John Schlesinger, dramo je bral skozi Becketta, Timona pa je igral Paul Scofield, ki je nekaj let prej zaslovel s Kraljem Learom v slavni Brookovi režiji, pa tudi kot Timon je dobil nedeljena priznanja. Pa Brookovo iz leta 1974; s Timonom Atenskim, v proznem prevodu in priredbi Jeana-Clauda Carrièra, je odprl svoje slavno pariško gledališče Les Bouffes du Nord in še bi lahko našteval, v poduk nevednosti.

Od leta 1964 imamo dramo tudi v slovenščini v dobrem prevodu Mateja Bora, kar dvakrat pa so jo igrali v Drami. Prvič, leta 1977, jo je režiral Zvone Šedlbauer – v njej sem celo statiral –, leta 1992 pa Vito Taufer. Ja, se spomnim vašega pogovora s Srečkom Fišerjem, ki je dramo res odlično prevedel na novo: takrat se vama je zapisalo (ali zareklo?), da je Timon Atenski "minorna" drama ali nekaj podobnega. Morda imata prav. Mnogi so jo ocenili kot slabo, v resnici je nedokončana, ni ena izmed Shakespearjevih velikih pesniških, literarnih umetnin, kot na primer Hamlet, a zato nič manj gledališko izzivalna. Vsekakor je robna drama, v vseh pomenih besede. Denar je res ena njenih osrednjih tem, kar je leta 1844 ugotovil že Marx, ki ga je Timon močno navdihnil, so pa še druge, npr.: meso, žretje, izločanje … Res je, diši po aktualnosti.

Pred dvajsetimi leti ste v Novi Gorici prvi v novi stavbi režirali Krst pri Savici. Kakšni so občutki po dvajsetih letih?

Občutki so lepi in tudi nekoliko sentimentalni, a se pri delu z njimi ne obremenjujem. Vesel sem, da se tistega Krsta izpred dvajsetih let tu v Novi Gorici še mnogi spominjajo, tudi da sem bil takrat, kot se reče, zraven, a zdaj so moje misli v celoti osredotočene na Shakespearja in njegovo odrsko bando; obletnice bodo na vrsti kdaj drugič.

V Celju pripravljate predstavo Kako poveš, kar si igral Yasmine Reza. Rezovo so konec devetdesetih in prvo desetletje novega tisočletja pod vašim vodstvom pogosto igrali v SNG Drami. Kaj je za vas Rezova?

Delo Yasmine Reza spremljam od vsega začetka, kot gledališki ravnatelj sem uprizoril kar pet njenih iger in jo tako izdatno predstavil slovenskemu občinstvu in kulturni javnosti mnogo let pred filmsko ekranizacijo njene igre Bog masakra. Če se ne motim, eno izmed njih še vedno občasno ponavljajo. No, zdaj jo bom končno tudi režiral, njen zadnji komad Kako poveš, kar si odigral v izvrstnem prevodu Aleša Bergerja. Premiera bo konec sezone, zato morda takrat kaj več.

Zanimivo bi bilo slišati, ker ste strašno na tekočem, kaj se z gledališčem dogaja po Evropi. Ste v tujini ali pa doma videli kakšno dobro predstavo? Brali dober tekst?

Ah, tako na tekočem pa spet nisem, ali pa nisem več. Razen takrat, ko pijem vodo. Predstav po Evropi skoraj ne gledam več, nimam teh možnosti, sem zelo na robu dogajanja, tako na robu, da bolj skoraj ni več mogoče biti. V Novi Gorici režiram Timona Atenskega, to je ta trenutek vse.

Kako pa kaj vaše vrtnice?

Letošnje sonce jih je kar precej utrudilo, zato trepetam za njihovo preživetje prihodnjo zimo. Sem pa vseeno doživel sijajen razcvet prve slovenske vrtnice France Prešeren, ki jo je vzgojil Matjaž Kmecl. Spodaj prilagam dokaz. Pred kratkim sem na vrtu posadil tudi novogoriško burbonko. Komaj čakam na maj, ko bodo vrtnice in bo premiera igre Kako poveš, kar si odigral.