SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matjaž Bogataj: V glasbi ne moreš bili polovičarski

1

termometer

Matjaž Bogataj, mladi violinist, virtuoz z lokom, ki je v življenju marsikaj že dosegel in še bo, nam je v prijetnem pogovoru zaupal, zakaj tako ljubi glasbo.

Glasbeno se je začel udejstvovati že pri rosnih petih letih, ko se je prvič srečal s klavirjem in "udrihanjem" po njegovih tipkah. Že leto zatem, potem ko je na enem izmed koncertov slišal igrati svojega prijatelja, je vzljubil violino, ki je vse do danes njegova zvesta spremljevalka. Ljubezen do glasbe je nekaj, kar je v njegovi družini skorajda samoumevno. Večina družinskih članov je profesionalnih glasbenikov. Mama je profesorica kitare na glasbeni šoli v Kranju, sestra Maruša nadarjena igralka violončela, oče pa, tako kot tudi mama, ljubiteljski pevec v zboru. Prvi dve leti se je umetnosti igranja na violino učil v Škofji Loki, nato pa je gorenjsko srednjeveško mestece zamenjal za prestolnico. Tam je ostal do leta 2005, ko je opravil sprejemni izpit na glasbenem konservatoriju v avstrijskem Gradcu (Univesität für Musik und darstellende Kunst Graz), kjer je še danes, saj je po končanem študiju vpisal še magisterij.

Želja je, da bi mu uspelo v tujini, tega ne zanika, nikakor pa to po njegovih besedah ne pomeni, da ne bi želel delati tudi v Sloveniji. Zaveda se, da ga – kljub talentu, ki ga ima – njegova mladost še ovira pri poseganju po pomembnejših položajih znotraj kakšnega orkestra, a "puške nikakor ne bo vrgel v koruzo".

Cilj, ki ga bo tudi dosegel, slej ko prej, je igrati v kakšnem dobrem večjem orkestru in obenem v manjši, komorni zasedbi, še posebej v navezavi s sestro.

"Prva leta učenja so meni in sosedom skrajšala kar nekaj let življenja" O menjavi violine za kakšno drugo glasbilo ni nikoli razmišljal. Razen enega trenutka v preteklosti, takrat, ko je sestra začela "gosti" na violončelo. "Je izjemen inštrument, bolj ljudski od violine," pove z nasmeškom na obrazu, a takoj zatem doda: "Prva leta učenja igranja na violino in neprestanih vaj so meni in sosedom skrajšala kar nekaj let življenja. A ko inštrument enkrat osvojiš in ugotoviš, da lahko iz njega izvabiš neizmerno lepoto zvoka, ni bilo poti nazaj. Osvojila me je s svojo eleganco. Postala je del mene."

Med študijskim izpopolnjevanjem je svoj pronicljivi talent dokazoval na mnogih koncertih in tekmovanjih, kar dokazujejo tudi številne nagrade. "Če bi moral izpostaviti tisto eno, bi najverjetneje izbral drugo mesto na mednarodnem tekmovanju za mlade violiniste First World Violin Competition for young violinists Stefan Milenkovich. S tem uspehom sem si celo zagotovil povabilo na študij "čez lužo", na akademijo Juliard v New Yorku, a sem se odločil, da ostanem v Evropi.

To je bilo sicer tudi zadnje tekmovanje, saj sem se pozneje bolj osredotočil na koncertiranje in sodelovanje v strokovnih tečajih (t.i. masterclassih)," odgovori na vprašanje o najpomembnejši nagradi, ki jo je prejel. Največji osebni uspeh pa je doživel letos, ko je bil na avdiciji med več kot dva tisoč talentiranih glasbenikov iz cele Evrope sprejet v Gustav Mahler Jugendorchester, edini mednarodni mladinski orkester, kjer se mladi upi kalijo v mojstrske glasbenike.

Med vzorniki v prvi vrsti izpostavi Davida Oistrakha Glasbeniki, tako kot tudi vsi drugi, še posebej mladi, ne morejo brez vzornikov. Zanj je to v prvi vrsti Rus David Oistrakh, eden največjih violinistov 20. stoletja. "Vse, kar je ta človek ustvaril, je bila čista poezija, magija. Pri njem se vidi, da ni bil samo tehnično izvrstno podkovan, ampak da je bil, preprosto povedano, glasbenik." Razloži, zakaj ga Oistrakh vsakokrat tako navduši. Tesno za petami mu sledi njegova profesorica Silvia Marcovici na konservatoriju, ki ima za sabo že 40 let solistične kariere na odru in je sodelovala z vsemi velikimi dirigenti. Navdih črpa tudi od sestre in kolegov glasbenikov v razredu.

Ob odprtju Festivala Ljubljana bo nastopil z vso družino

S kom bi želel sodelovati? "Ena od največjih želja se bo uresničila že v začetku julija. Ob odprtju Festivala Ljubljana na Kongresnem trgu (tam bo prvič v celoti nastopila tudi vsa njegova družina – oče in mati kot zborista, sestra kot violončelistka in on sam na violini) bom kot substitut igral v simfoničnem orkestru, ki mu bo dirigiral svetovno priznan dirigent Valerij Gergijev. Gre za enega mojih najljubših dirigentov. Tudi če bi me prosili, da bi stal poleg njega in mu obračal note, bi to z veseljem storil. Kar pa zadeva instrumentaliste, pa jih je toliko, da je seznam predolg."

Glede glasbenega okusa ni izbirčen. Posluša vse, kar se mu zdi kakovostno, najsi bo to hip-hop, r&b ali pač klasika. Spajanju različnih glasbenih slogov (npr. klasike s house glasbo) ne nasprotuje, če je le stvar kakovostno izpeljana, narejena.

Član zasedbe Quartissimo Matjaža slovenska javnost verjetno najbolj pozna kot člana zasedbe Quartissimo, ki je Slovenijo pred dvema letoma v Moskvi zastopala na pesmi Evrovizije. Po njegovih besedah je bila omenjena izkušnja dobra, saj je tam spoznal mnogo nadarjenih ljudi, umetnikov, in kot nam je obljubil, se zgodba o skupini nadaljuje, čeprav o njej že dolgo nismo nič slišali. Poletje bo najverjetneje prineslo snemanje novega materiala …

"Si ali nisi! Garaš in uspeš! To je edino, kar v glasbi šteje"

Ko sva se med pogovorom dotaknila improvizacije in polovičarstva, je kot pravi glasbenik dejal, da v glasbi ne more biti polovičarstva. "Si ali nisi! Garaš in uspeš! To je edino, kar v glasbi šteje," pove resno. Improvizacije se ne brani, je bila tudi del študija v Gradcu, a tudi če mu je improvizirano delo uspelo, ima raje že uveljavljen komad z zapisanimi notami. Takrat lahko namreč natančno razmisli o delu, ki ga ima pred sabo. Trenutno je v obdobju, ko najraje igra Brahmsova dela. "Čeprav je letošnje leto leto Mahlerja, je zame leto Brahmsa. Posnel bom vse tri Brahmsove sonate, igram solo Brahmsov koncert, z Marušo pripravljava izvedbo dvojnega Brahmsovega koncerta … " pove z nasmehom.

Pot do izvrstnega glasbenika, kot je danes, je bila naporna in je tudi zahtevala veliko odrekanj. Nekajkrat, ko mu je bilo najtežje, se je tudi zgodilo, da je glasbilo "zabrisal" v kot. A ga je kaj kmalu zatem znova vzel v roke in poskušal znova in znova in znova … dokler mu ni uspelo. "Da bi razmišljal o kakšnem drugem poklicu, nikoli! Glasba je moje življenje in tako bo tudi ostalo." zaključi svojo zgodbo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin