SiolNET. Trendi Kultura
1,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Znamenita lipa pred staro ljubljansko gostilno

1,50

termometer

lipa

Več kot 350 let stara lipa, ki raste pred ljubljansko gostilno Pod lipo in je tej dala tudi ime ter vidno označila prostor pred njo, je eno od najstarejših dreves v Ljubljani. Naravna dediščina v mestu pa ima tudi svoje kulturne, simbolne pomene, ob kateri se odpirajo marsikatere vsebine.

V spletni enciklopediji naravne in kulturne dediščine v Sloveniji, imenovane Dedi, je mogoče pod geslom lipa pred gostilno Pod lipo prebirati zapis o tem starem drevesu, ki sta ga oblikovalaMateja Šmid Hribar iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Jaka Šubic. Uvodoma so tako predstavljene fizične lastnosti drevesa, ki v obsegu meri več kot 435 centimetrov.

Drevo, pod katerim so spili že veliko vrčkov piva

Drevo, ki s svojo košato krošnjo še danes označuje družabni prostor pred gostilno, je omenjal že Ivan Vrhovnik leta 1934 v Kroniki slovenskih mest pod naslovom Ljubljanske lipe. Za to lipo tako zapiše, da se je pod njo "mnogo rajalo, posebno v času ljubljanskega kongresa 1821". Pisni viri do nje vodijo tudi v leto 1973, ko je prav tako veljalo, da je ohranjena in vitalna. Takratni upravitelj gostilne Karl Rosenwirt naj bi jo dal vsako leto pregledati strokovnjakom, v primeru, da je bilo to potrebno, pa je tudi ukrepal.

Listavec je naravna dediščina s kulturnim pomenom, v tem primeru družabnim, saj označuje prostor srečevanja. Listavec je naravna dediščina s kulturnim pomenom, v tem primeru družabnim, saj označuje prostor srečevanja.

Sattler in Stele, kot je prav tako zapisano na spletni platformi Dedi, pa sta tudi zapisala gostilničarjeve besede o tem drevesu: "Lahko rečem, da se bo še mnogo, mnogo zanamcev lahko pomudilo pod njo, če bo seveda vse ostalo tako, kot je. Še veliko vrčkov piva in veliko glažev dobrega vina bodo tu popili."

In res, lipa še stoji in še vedno opredeljuje prostor pred gostilno. Ta pa tako, kot o njihovi družbeni vlogi med drugim zapiše britanski geograf Ian G. Simmons, pomeni simbol trasgeneracijske kontinuitete. Ljubljanska lipa s svojim večstoletnim obstojem je tudi simbol transgeneracijske kontinuitete. Ljubljanska lipa s svojim večstoletnim obstojem je tudi simbol transgeneracijske kontinuitete.

Drevo kot svetišče

Drevesa imajo v kulturnem inventarju svoje mesto, po eni strani imajo eksistencialno vlogo, zagotavljajo material za gradnjo in so vir hrane ter energije, po drugi pa so tudi duhovna dobrina, v prispevku z naslovom Kulturni vidiki drevesne dediščine piše Mateja Šmid Hribar. Nekatera drevesa so lahko sveta, lahko pomenijo vir čaščenja in občudovanja ter na ta način s svojo prisotnostjo zaznamujejo prostor.

Ali kot antropologa Jamesa Fernandeza navaja britanski geograf Ian G. Simmons, ko pravi, da lahko drevesa v različnih kontekstih pomenijo tudi "modele moralnega zamišljanja". Medtem ko imajo na primer kokosove palme na indonezijskih otokih Nusa Penida in Bali dvojno vlogo za človekovo dobrobit: so vir prehrane in hkrati metafora življenja.

Vstop v druge dimenzije

Kot pokažejo raziskovalci, med njimi tudi slovenski etnolog Zmago Šmitek, drevo simbolizira svetovno os, ki prek korenin povezuje podzemlje (svet mrtvih) z nebom (nebesi), do koder sega krošnja.

"Drevesa so bila vrata v druge dimenzije oziroma stanja zavesti in so tisočletja simbolizirala sveti prostor," še simbolne pomene tega elementa narave, prenesenega v kulturne kontekste, po raziskovalcih Šmitku in Hagenederju povzema Mateja Šmid Hribar. Kult čaščenja dreves pa je bil v preteklosti razširjen tudi v tukajšnjem prostoru.

Za najbolj čaščena drevesa na Slovenskem so veljale vaške lipe, ki so bile tudi središče javnega vaškega življenja. Tam se je modrovalo, razpravljalo, pravdalo in dogovarjalo. Pod njimi se je srečevala in potrjevala skupnost. Za najbolj čaščena drevesa na Slovenskem so veljale vaške lipe, ki so bile tudi središče javnega vaškega življenja. Tam se je modrovalo, razpravljalo, pravdalo in dogovarjalo. Pod njimi se je srečevala in potrjevala skupnost.

Čaščenje dreves v 13. stoletju

Pisni viri o tej kulturni praksi na Slovenskem segajo v 13. in 14. stoletje, podatke po Rutarju in Šmitku navaja strokovnjakinja za drevesno dediščino in njene kulturne dimenzije. To je katoliška cerkev kot znak poganstva zanikala in so tako ponekod drevesa tudi sekali ali pa ob njih postavljali kapelice in cerkve ter tako prikrivali njihove prvotne pomene.

Za najbolj čaščena drevesa na Slovenskem so veljale vaške lipe, ki so bile tudi središče javnega vaškega življenja. Tam se je modrovalo, razpravljalo, pravdalo in dogovarjalo. Pravde pod lipo na Koroškem segajo v 13. stoletja, na Goriškem do leta 1500, medtem ko je zgodb, povezanih s to drevesno vrsto ter tudi drugimi, ohranjenih več.

Ko govorimo o drevesih, ki sooblikujejo družabne prostore, raziskovalka Mateja Šmid Hribar iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU navaja tri tipe. In sicer hišne, ki običajno rastejo na najlepšem mestu ob samotnih kmetijah, vaško drevo, ki praviloma v gručastem naselju ustvarja osrednji prostor skupnosti in pod katero se ta zbira, ter mestno oziroma gostilniško drevo, zasajeno na vrtu. Prav zadnje pa govori o primeru ljubljanske lipe pred gostilno Pod lipo. Ko govorimo o drevesih, ki sooblikujejo družabne prostore, raziskovalka Mateja Šmid Hribar iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU navaja tri tipe. In sicer hišne, ki običajno rastejo na najlepšem mestu ob samotnih kmetijah, vaško drevo, ki praviloma v gručastem naselju ustvarja osrednji prostor skupnosti in pod katero se ta zbira, ter mestno oziroma gostilniško drevo, zasajeno na vrtu. Prav zadnje pa govori o primeru ljubljanske lipe pred gostilno Pod lipo.

Prostor, kjer se je zbirala vsa soseska

Ko prebiramo Vrhovnikov zapis o Ljubljanskih lipah iz leta 1934, se je po nekdanji Ljubljani tako mogoče v mislih sprehoditi med drevesi, ki so nekoč zaznamovala mestni prostor, pri čemer nekatera med njim še stojijo, drugih ni več.

Leta 1934 je o tej lipi Ivan Vrhovnik zapisalo, da se je pod njo veliko rajalo. Leta 1934 je o tej lipi Ivan Vrhovnik zapisalo, da se je pod njo veliko rajalo. Drevo na Borštnikovem trgu, kot že zgoraj zapisano, avtor prav tako omenja. Medtem ko piše še o številnih drugih lipah po Ljubljani, govori tudi o nekdanji pred starim rotovžem, pod katero so se zbirale vse generacije. "Prva ljubljanska promenada je bila pred starim rotovžem, a njeno središče lipa. Po Valvasorjevem poročilu se je zbirala tu po navadi vsa soseska, torej vsi Starotržani," tudi piše.

Ob tem še navaja Valvasorja, ki je popisoval, kako so se pod njo zbirali mestni svetniki, pod njo shajale družine in se tam krepčale s hrano, ki so jo prinesle s seboj. Pred drevesom v starem mestnem središču je nekoč rajala tudi mladina in za pusta so pod njo plesali.

Gostilniško drevo z visoko starostjo

Ko govorimo o drevesih, ki sooblikujejo družabne prostore, Mateja Šmid Hribar navaja tri tipe. In sicer hišne, ki običajno rastejo na najlepšem mestu ob samotnih kmetijah, vaško drevo, ki praviloma v gručastem naselju ustvarja osrednji prostor skupnosti, pod njim se ta zbira, ter mestno oziroma gostilniško drevo, zasajeno na vrtu. Prav zadnje pa govori o primeru ljubljanske lipe pred gostilni Pod lipo.

Navajanje različnih umestitev oziroma pomenov drevesa v družbenih prostorih pa tako kaže, kako imajo ta v kulturnem kontekstu lahko različne pomene, od svetih do družabnih. Ali kot navaja Šmitek, lahko ta zaznamujejo tudi pomembne dogodke, kot je na primer rojstvo otroka, kar poimenuje življenjska drevesa. Ti naravni elementi so tako različna simbolna znamenja v prostoru, ki s svojim obstojem oblikujejo in beležijo dogodke, spomine, zgodbe, izkušnje, "ukoreninjajo" pomene, navade, predstave ter okoliščine. Ob tem pa so lahko drevesa povezana tudi z zgodbami in legendami, z načini prehranjevanja in drugim.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je takratni upravitelj gostilne o lipi dejal: "Lahko rečem, da se bo še mnogo, mnogo zanamcev lahko pomudilo pod njo, če bo seveda vse ostalo tako, kot je. Še veliko vrčkov piva in veliko glažev dobrega vina bodo tu popili." Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je takratni upravitelj gostilne o lipi dejal: "Lahko rečem, da se bo še mnogo, mnogo zanamcev lahko pomudilo pod njo, če bo seveda vse ostalo tako, kot je. Še veliko vrčkov piva in veliko glažev dobrega vina bodo tu popili."

Drevo v ideološkem primežu nacionalnosti

Lahko pa dobijo tudi svoje ideološke pomene, kot je to v primeru lipe, ki jo pogosto povezujemo s slovenstvom.

Tovrstni pomenski okvirji so vezani na nekatere lipe, zasajene prav po letu 1991. Osrednja osamosvojitvena lipa, kot navaja Mateja Šmid Hribar, je bila 25. junija 1991 zasajena v betonsko korito na robu Trga republike in je bila tako neposredno postavljena v register političnega, konstrukcijo nacionalnega. Pozneje so jo zaradi zagotavljanja normalne rasti prestavili v Valvasorjev park med parlament in Narodni muzej.

Ob tem se lahko spomnimo tudi lipovih listov iz turistične oglaševalske akcije Slovenija, moja dežela iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je imela tudi širše politične interpretacije. Prav tako pa se je v devetdesetih letih lipa imenovala neuradna denarna slovenska valuta.

O ideološki uporabi drevesa, vpetega v nacionalistične kontekste, priča še njegova umestitev med slovenske simbole, o katerih na primer poučujejo spletne strani ekstremnih domoljubov Hervardov.

Lipa, mestno drevo, ki je dalo ime gostilni, nekdaj pa tudi postaji tramvaja, ki je vozil tudi po Rimski cesti. Lipa, mestno drevo, ki je dalo ime gostilni, nekdaj pa tudi postaji tramvaja, ki je vozil tudi po Rimski cesti.

Lipa kot simbol v drugih kulturnih okoljih

Sicer, kot tudi zapisuje Mateja Šmid Hribar, gre pri lipi za "star slovenski simbol, predstavljala je vaško srenjo, iz njenega lesa so predniki izrezovali svoje bogove in po legendi bo na njeno vejo kralj Matjaž, ko se bo prebudil, obesil svoj meč". Sta pa ta listavec in njegova simbolna vloga poznana tudi pri drugih slovanskih in germanskih narodih skoraj po vsej srednji Evropi. V različnih kulturnih krogih je pomenila tudi simbol miru in prijateljstva, zato je pogosto našla svoje mesto v fizičnih prostorih skupnosti, tam pa je oblikovala tudi simbolne kraje.

Germani so verovali, da je lipa povezana z boginjo sreče, ljubezni in resnice.

Simbolna vloga lipe je poznana tudi pri drugih slovanskih in germanskih narodih. Simbolna vloga lipe je poznana tudi pri drugih slovanskih in germanskih narodih.

Tramvajska postaja Pod lipo

A če se vrnemo k družabni vlogi listavca pred ljubljansko gostilno, je zanimiv tudi podatek, da se je tam v bližini, na postaji, imenovani Pod lipo, ustavljal tramvaj, ki je nekoč vozil tudi po Rimski ulici. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je ob nedeljah pred njo odvijal tudi avtomobilski sejem.

Začetki gostilne sicer segajo v 19. stoletje, še pred njo pa je, kolikor je znano, tam nekdaj delovala mesarija. Gostišče je bilo nekoč priljubljeno zbirališče furmanov, ki so tovorili blago na poti od Dunaja do Trsta, pred njo naj bi stala uradna živilska tehtnica. Kot govori zgodovinski spomin, so bili v nekaterih okoliških hišah hlevi, na prostoru pod lipo pa so furmanom prodajali seno, zaradi česar se je drevesa prijel vzdevek furmanska lipa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 14
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin