Sobota, 24. 6. 2023, 23.11
1 leto, 6 mesecev
Boštjan Udovič: Kdo je osamosvojil Slovenijo?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,29
Vsako leto v tretjem tednu junija se tudi zaradi priprav na praznovanje rojstnega dneva naše države spominjam tistih prelomnih dni leta 1991, ko je šlo zares. Zato naj mi bralec ali bralka ne zameri, da bom v tej kolumni z vami delil predvsem vtise in pomisleke, ki morda ne bodo ustrezali zgodovinski resnici ali dejstvom.
Predfaze osamosvajanja Slovenije v mojem življenju
V šolo sem vstopil leta 1987, v letih, ko je bilo "bratstvo in edinstvo" za mnoge v veliki meri samo še prazna politična floskula. Še vedno se dobro spomnim svoje pionirske prisege, resda predvsem po čokoladni torti in sladkem, zelenem (baje kivijevem) soku, manj pa po "visokoletečih" (in verjetno ideoloških) besedah o tem, ki so tisti dan žuborele iz političnih in šolskih predstavnikov.
A v spominu ostaja nekaj, kar me je verjetno izredno zaznamovalo, in sicer pripovedovanje, da so bili pionirji tisti, ki so pomagali partizanom osvoboditi Slovenijo. Ne Jugoslavijo, Slovenijo. In to je bilo (poleg soka in torte) verjetno tudi tisto, zaradi česar smo bili počaščeni, da smo postali pionirji.
Drugi moj spomin na pomen Slovenije kot domovine sega v čas uspehov Bojana Križaja in Mateje Svet, torej v sredino 80. let prejšnjega stoletja. Nanju smo bili ponosni kot zajla, saj sta Sloveniji prismučala številne medalje. Vem, da je bila Slovenija takrat "le" republika v Jugoslaviji in sta torej medalje prismučala Jugoslaviji, a kot mulc sem vedel le, da sta Slovenca. In meni je bilo to dovolj.
Tretji spomin mi seže v nastanek mojega potnega lista, tistega sivega, ki ga je oblast predvidela za otroke (odrasli so takrat imeli višnjevega, ki mi je bil vedno bolj všeč). Občina (kot smo takrat uradu države rekli po domače) mi je izdala potni list, kjer je pisalo, da je moje državljanstvo jugoslovansko, narodnost pa slovenska.
S tem se sicer nisem preveč ukvarjal, ker je bilo to za "prepih v moji glavi" še prekompleksno, ampak vseeno sem "mehki č", ki so ga "vestni" občinski uradniki napisali v moj potni list, s kemičnim svinčnikom spremenil v "trdega". Ko je enkrat na Škofijah miličnik z mrkim pogledom vprašal, kdo je to storil in zakaj (sklepam, da je v naši družini iskal protidržavne elemente), sem kar jaz odbrbljal, da sem to storil jaz. Ker je pač moj č trd, medtem ko ima moj prijatelj Emir mehkega.
Nič nacionalističnega ni bilo v teh mojih otroških mislih, prav tako (da ne bo kdo mislil nápak) me k takemu razmišljanju niso spodbujali starši. Čeprav bi mi oz. bi jim morda to danes kdo z veseljem pripisal. Bil je tak duh časa, ko je bilo biti Slovenec nekaj najboljšega. In temu nismo mogli uiti niti odrasli niti otroci.
Leto 1990 in plebiscit v mojem življenju
Drug meni ljub spomin je priprava na plebiscit leta 1990, če smo točnejši, na tisto "značko", ki smo jo dobili na številne domove. Še danes jih imam nekaj spravljenih za spomin. Spomnim pa se, da smo se takrat v razredu pogovarjali, kako lepe so, celo menjavali smo si jih kot sličice "životinjsko carstvo". Nihče je namreč ni želel imeti pomečkane. In četudi nismo vedeli, za kaj sploh gre, kaj plebiscit pomeni, smo kot papige ponavljali "Slovenija, moja dežela, naša država". In vedeli smo, da je to to. Karkoli naj bi ali je že "to" bilo.
Osamosvojitev Slovenije in jaz
Nihče od otrok ni junija 1991 verjel, da bi lahko v Sloveniji izbruhnila vojna. A bolj kot se je bližal dan razglasitve samostojne države, bolj je nad nami visela neka tesnoba. Kot zatišje pred nevihto se je zdelo. Upali smo, da ne bo iz groženj nič, a smo se zmotili.
Tesnoba se je še povečala s primorskim "dnevom prej", ki ga osrednjeslovenskocentristična zgodovina še danes ni zares priznala kot začetek osamosvojitvene vojne za Slovenijo (ta naj bi se po uradnih podatkih začela "šele" 27. junija). To je še dolg naše države in zgodovinarjev do Primorcev, ki ga je treba popraviti. A nazaj k stvari.
Fotografija je nastala med osamosvojitveno vojno za Slovenijo leta 1991.
Tistega dne, 26. junija, je Radio Koper začel s posebno vojno oddajo, v kateri so opozarjali ljudi, naj vse nenavadnosti na terenu takoj javijo v eter. Nam, ki z balkona gledamo na sečoveljsko (ne portoroško, hvala!) letališče, je bilo nenavadno to, da nad letališčem že vse jutro krožijo hrupna letala in skušajo pristati. Ne vem, ali so bili migi ali ne, vsekakor so bili poskusi njihovih pristankov na letališču kar malce strašljivi.
Zato se je naša mati odločila, da pokliče na Radio Koper in opiše, kaj se dogaja. Spomnim se, kako smešno mi je bilo, ko sem jo poslušal sočasno na telefonu in na radiu. Odziv ni izostal. Piranska komunala (danes imenovana Okolje) je v roku slabe ure pristajalno stezo sečoveljskega letališča prekrila s kontejnerji za kosovni odpad. In pristanki sovražnih letal niso bili več mogoči.
Nekaj dni pozneje so se oglasile sirene za zračni napad. Ker naša hiša ni imela zaklonišča, smo se skupaj s teto in njeno družino ter z babico in dedkom zatekli v tetino barako (kot na Primorskem poimenujemo lopo za vrtno orodje). Tam smo s prenosno anteno prvič ulovili TV Beograd in malce poslušali razprave v zvezni skupščini. Te so se nam zdele ne samo neumne, ampak tudi smešne.
Nismo se namreč zavedali resnosti trenutka, v katerem smo bili, ter tega, da bi lahko bile tiste "sanje", o katerih je govoril prvi predsednik Milan Kučan, strte v prah in pepel, če takrat kot narod in nacija ne bi bili enotni, da hočemo – kot je nekaj let poprej jasno poudaril poet solin in belokranjskih gričev Tone Pavček – "živeti v suvereni državi slovenskega naroda".
Spomenik padlim v vojni za Slovenijo leta 1991 na ljubljanskih Žalah.
Sledili so Brionska deklaracija, konec vojne v Sloveniji, trimesečni moratorij ter boj na diplomatskem prizorišču, ki smo ga izbojevali v veliki meri leta 1992, torej v manj kot letu dni po razglasitvi samostojnosti.
Še medklic: Te barake danes ni več, ker je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov zahteval njeno odstranitev, četudi je tam stala več kot 37 let, torej še v časih, ko to zemljišče ni bilo od sklada, ampak od občine. A spomini ostajajo.
In kje smo danes?
Nekdanji predsednik Borut Pahor je v torek na posvetu o internacionalizaciji v Mariboru poudaril (zapisano po spominu), da je Slovenija mednarodno spoštovana in ugledna država članica, o čemer priča tudi izjemno visoka podpora za njeno nestalno članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov. Poudaril je tudi, da smo si ugled in spoštovanje priborili sami, ter dodal, da pa je težava Slovenije predvsem njena notranjepolitična razklanost.
In tu se vračam na izhodišče. V raziskavi, ki poteka na Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede UL, mnogi intervjuvanci ugotavljajo, da je bila Slovenija vedno uspešna, ko smo bili notranjepolitično enotni, izgubljali pa smo, ko smo se notranjepolitično delili. Slovenska osamosvojitev in izgradnja države sta gotovo bili točki naše enotnosti. Zato smo bili uspešni. Potem pa se je enotnost o tem, kako razvijati državo, skrhala in počasi razpadla. Danes te enotnosti ni niti za najnujnejša vprašanja.
In to je tisto, kar nas v razvoju hromi.
Slovenija prihodnosti
Kaj narediti? Recepta nimam, le razmišljam na glas. Pa četudi ne bo ravno politično korektno in všečno.
Prvič: zavedati se moramo, da je svet vse bolj nepredvidljiv in nevaren. Če bomo tolkli sami po sebi, potem bodo tudi drugi raje in bolj tolkli po nas. In če bomo sami razdeljeni, potem nas bodo drugi lažje "zlorabili" za svoje nacionalne interese.
Drugič: imeti državo je odgovornost. Zato moramo oblikovati nacionalni konsenz o tem, kako želimo Slovenijo razvijati v prihodnje. Nihče ne bo naredil ničesar namesto nas. Niti EU ne. Naša država in njena prihodnost sta naši domači nalogi.
Končno: država stane. Zato nehajmo šparati tam, kjer se ne špara. Temeljni atributi države so njene institucije. Urediti je treba plačni sistem, na funkcionarska mesta postaviti najbolj kakovostne kadre, več sredstev je treba nameniti za državotvorne resorje, pa tudi za znanje.
Brez teh treh korakov bomo stopicali na mestu in res (p)ostali "pridna učenka" brez pronicljivosti in žara.
Slovenija danes praznuje 32. rojstni dan.
Namesto sklepa
In če se vrnem k izhodišču oz. k naslovu te kolumne. Kdo je torej osamosvojil Slovenijo? Mi. Njeni ljudje. Mi smo – vsak po svojih močeh – naredili vse, da je ta država nastala. Mi smo političnemu razredu dali zaupnico, da je izpeljal procese osamosvojitve in mednarodnega priznanja, kar so izpeljali z odliko; naši ljudje so padli v vojni za Slovenijo, njihove žene in otroci so ostali brez moža in očeta; naši novinarji so poročali z nevarnih območij in bitk ter nas obveščali o tem, kaj se dogaja; naši strokovnjaki za zveze so usposobili oddajnike; naši ljudje so se uprli mnogo močnejši armadi, tudi z golimi rokami; naši možje, fantje, dekleta in žene so aktivno podpirali naše teritorialce; naši vozniki tovornjakov so postavili zabojnike na letališča; naši duhovniki so molili za domovino in obveščali tujino o tem, kaj se dogaja v Sloveniji … in še bi lahko naštevali. Nam oz. njim gre zahvala za to, da smo danes samostojni in odgovorni za svojo državo.
Draga Slovenija, vse najboljše za tvoj rojstni dan.
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
