Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana je Dare Valič

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je (bila) ljubljanska Drama Valičeva usoda, kjer se je razvil v enega najbolj prepoznavnih igralcev svoje generacije, je o letošnjem dobitniku Borštnikovega prstana zapisal kritik, dramaturg, gledališki publicist in akademik Blaž Lukan.

Od okrog 110 dokumentiranih vlog Dareta Valiča jih je velika večina nastala prav v Drami, kjer se je redno zaposlil šele pri svojih tridesetih letih, torej leta 1971. Pred tem je tu že igral. Prvič naj bi, kot lahko preberemo v spletnem gledališkem portalu Sigledal, v tem ljubljanskem gledališču v vlogi Predsednika v Millerjevi igri z naslovom Po padcu nastopil leta 1965.

A ne glede na primat Drame je sodeloval tudi s skoraj vsemi drugimi slovenskimi gledališči, od Mestnega gledališča ljubljanskega, Opere in baleta SNG Ljubljana, Prešernovega gledališča Kranj, Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, Slovenskega stalnega gledališča Trst do Gledališča Koper in Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Nekaj nastopov je imel tudi v neinstitucionalni produkciji, na primer v Gledališču Glej in drugih. 

Za Valičevo najplodnejše obdobje veljajo 70. leta s celo vrsto gledaliških vlog. V tem desetletju je nastopil tudi v več filmskih in televizijskih projektih. Za svoje delo je med ustvarjanjem prejel več nagrad. Foto: STA ,

Igralec skozi desetletja

V 60. letih je bil Dare Valič mlad igralec. Takrat je končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, njegove prve vloge pa je že opazila kritika, njegovo dramsko biografijo ob nagradi popisuje Blaž Lukan.

Leta 1968 je tako Josip Vidmar za njegovo igro Pilada v uprizoritvi Orestei na primer zapisal, da je bila "odločna in živa", deset let pozneje, kot tudi zapiše Lukan, mu je kritik Jože Javoršek priznal značilno "silovito" igro, ki je že na samem začetku ni bilo mogoče spregledat in je tudi ostala.

Za Valičevo najplodnejše obdobje veljajo 70.  leta s celo vrsto vlog, med katerimi so Aleksander v Aleksandru praznih rok, Bertrand v Naivnih lastovkah, Tancredi v Vdovi iz Ancone, Vitez pl. Ripafratta v Krčmarici Mirandolini, grof Šarm v Opereti, Apolon Viktorovič Murzavecki v Volkovih in ovcah, Konstantin v Vanjušinovih otrocih, Jonatan Jeremiah Peachum v Operi za tri groše, Julijan Ščuka v Za narodov blagor, Hollarcut v Morju, Erazem Žulaj v Profesorju Klepcu in druge. Leta 2005 se je Dare Valič gledališko upokojil, kot pravi sam, se zdaj prepušča ustvarjalni lenobi. Foto: STA ,

Za zadnji dve je leta 1980 prejel nagrado na jugoslovanskem Sterijevem pozorju, za Žulaja leto prej še Severjevo nagrado, za Viteza pl. Ripafratto pa leta 1973 nagrado za igro na festivalu Borštnikovo srečanje. Med priznanji, ki jih je prejel, je bila leta 1980 tudi nagrada za najbolj dognan odrski jezik na festivalu Borštnikovo srečanje.  

Ob gledališču še film in televizija

To obdobje pa ni bilo zaznamovano le z gledališčem, temveč tudi s filmom in televizijo. Leta 1976 se je pojavil v treh filmih, in sicer Bele trave, Med strahom in dolžnostjo in Vdovstvo Karoline Žašler, pozneje v znamenitih To so gadi in Moja draga Izza. Na televiziji je Valič odigral vloge v dveh nadaljevankah, VOS ter Vest in pločevina.

To pa ni edino Valičevo nastopanje na platnu, v 80. letih ga je bilo mogoče gledati v Poletje v školjki, v 90. letih pa v Do konca in naprej in Petih majskih dneh, za kar je prejel tudi nagrado za epizodnega igralca leta. Njegov zadnji film je bil film Srečen za umret iz leta 2012.

Nagrada Prešernovega sklada

V 80. letih so se spet zvrstile številne Valičeve dramske vloge, za Fernanada v Naivnih lastovkah in Barillona v Barillonovi poroki je leta 1985 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Strokovna žirija je takrat, kot navaja Lukan, "poudarila njegovo 'izjemno igralstvo', ki se je v zadnjih dveh letih izkazalo predvsem v komediji, posebej omenila 'neposredni stik', ki ga je Valiču uspelo vzpostaviti z 'občutljivostjo gledalca', in pa njegov 'izostreni občutek za ritem in tempo'".

Sledila so 90. leta in nove vloge, s tem pa ponovno tudi nagrade. Za Vladimirja v Vladimirju je leta 1999 prejel Zupančičevo nagrado. Ta vlogo velja za njegovo temeljno.

"Lahko rečemo, da se ravno ob Valičevem Vladimirju najbolje pokaže nekakšen paradoks njegove igre, ki jo lahko zaobjamemo z dvema pojmoma: dvom in skrivnost. Čeprav se Valič kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, je njegova igralska misel globlja," so zapisali ob njegovem prejemu Borštnikovega prstana.

Ustvarjalna lenoba

Dare Valič se je leta 2005 upokojil, do takrat oblikoval še kar nekaj vlog, zadnjo pa kot Star gospod v Robertu Zuccu iz leta 2009. Zdaj se, čeprav ostaja v gledališki zavesti in zgodovini, kot pravi sam, prepušča ustvarjalni lenobi.