SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Knjiga, ki opozori na fenomen izolacije mladih

1

termometer

Milena Michiko Flašar, avstrijska pisateljica, hči japonske matere in avstrijskega očeta, je s tretjim, najuspešnejšim romanom namignila, da največ povemo ravno takrat, ko molčimo.

Avtorica: Milena Michiko Flašar Založba: Mladinska knjiga Prevod: Tanja Petrič Cena: 19,95 evra

V romanu Klical sem ga kravata sledimo zgodbi dveh izobčencev, ki se nekega jutra srečata na klopi v Tokiu. Prvi je dvajsetletni sociopat, t. i. hikikomori Tagucgi Hiro, drugi je oseminpetdesetletni brezposelni uradnik, salaryman Ohara Tetsu. Vsak s svojim strahom in sramom sta na nek način izolirana od okolice.

Tagucgi ni že dve leti zapustil svoje sobe, prostora, v katerem se dobro počuti in ki ga varuje pred pritiski okolice, staršev in šole.

Nekega dne se Tagucgi odloči povonjati sveži zrak in na klopci v parku sreča poslovneža Oharo Tetsuja. Poslovnež, ki večino dneva presedi na klopci, je, pije in kadi ter opazuje okolico, ni ravno najbolj značilen poslovnež. Po tednih tišine med njima spregovorita, besedo, nato pa vsak dan več. Mladi hikikomori s pomočjo pogovora s sebi podobnim prehaja iz čustvene otopelosti v svet, kjer si lahko tudi drugačen.

Pisateljica izpostavi fenomen hikikomorijev, ki je značilen za Japonsko, a mislim, da ji Evropa v tem zelo dobro sledi. Hikikomori namreč na Japonskem imenujejo ljudi, ki nočejo zapustiti domače hiše, se zaprejo v sobo in povsem omejijo stik z družino. Čas izolacije je odvisen od vsakega posameznika. Koliko hikikomorijev obstaja, je težko določiti. Po pisanju nekaterih medijev naj bi se število povzpelo celo do milijona. Šlo bi naj predvsem za moške mlajše generacije, ki ne prenesejo pritiska šole, okolice ali službe. Fobija pred odraščanjem, strah pod pritiski okolice je nekaj, kar lahko občuti tudi marsikateri Slovenec ali Slovenka.

Pomembno vlogo v zgodbi igra tudi kravata, kot kos oblačila, ki ponavadi duši moške, ki jo nosijo. Oharo si jo skozi zgodbo rahlja in odvezuje, dokler je popolnoma ne odloži. Bolj ko si jo rahlja, vedno bližje sta si s Tugacgijem, dokler se skupaj ne sprehodita do bližnje kavarne in kljub gneči ljudi v njenem miru in tišini spijeta kavo. Knjiga na koncu ponudi upanje in optimistični pogled na svet.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin