Kako je Walter postal Tito

Hrvaški zgodovinar dr. William Klinger in novinar Denis Kuljiš se strinjata, da je bila Titova posebnost tehnika obstoja. Bil je "Grand Master of Survival" in vse njegovo politično delovanje od obskurnega zagrebškega sindikalista do državnika ne čelu neke majhne balkanske dežele, ki je dobivala oblike imperija, je bilo takšno zato, ker je bil takšen on. Bolj ko je bil v nevarnosti, bolje je funkcioniral.

Tudi v politiki je ostal drzni izvidnik, avstro-ogrski specialec, ki je kot vodnik K.u.K Armee na ruski vzhodni fronti leta 1915 dobil posebno nalogo … Zato je bil tudi njegov vseživljenjski odnos do politike konspirativne narave in tudi sicer, ne glede na to, da je dajal občutek neomajne samozavesti, je do konca ostal zadržan človek, šarmanten, a s srcem agenta, ki nikoli ni izdal svojih zadnjih ciljev.

Verjel je samo sebi. Avtorja zapišeta, je Josip Broz Tito, ko je umiral v ljubljanskem kliničnem centru, imel na nočni omarici ob vzglavju priročno torbico, v kateri je hranil svojo pištolo.

Knjiga Tito: Neispričane priče v izdaji Paragona in banjaluških Nezavisne novine temelji na do zdaj nedostopnem, originalnem materialu ter na arhivih Kominterne, ki so zdaj dostopni na spletu.

Česa o Titu še ne vemo? Po toliko objavljenih knjigah o Titu in vrsti dokumentarcev, ki so se v zadnjih letih ukvarjali z njegovim likom in delom, je bilo, kot je povedal eden od avtorjev, treba utemeljiti, zakaj še ena biografija. Kaj je tisto, v knjigi zapisanega o Titu, kar se še ni ve?

Gotovo je eden adutov dela precizno umeščanje glavnega junaka v kontekst njegovega vzpona na oblast: kako je iz nekega anonimnega člana zagrebške partijske organizacije, iz katere je bil neposredno vključen v agenturo operative Kominterne, postal voditelj države leta 1946. Kako se je vse to zgodilo?

Njegov vzpon namreč ni bil lokalne narave … Povzpenjal se je po hrbtu Kominterne in do cilja prišel veliko pred NOB: leta 1940 Tito ni bil samo vodja neke jugoslovanske komunistične partije, bil je formalno zadolžen za komunistično partijo Italije, komunistično partijo Avstrije, Albanije in Grčije. Bil je iz Moskve postavljeni človek, zadolžen za operativo komunistične partije celotnega Balkana. In vendar je zatrjeval, da z ideologijo nikoli ni imel ničesar.

Objavljen material, po katerem so želeli posneti serijo Morda je ena od odlik, marsikdo bo rekel tudi pomanjkljivost, te knjige ta, da z warholovsko naslovnico namiguje, da bo Tito obravnavan kot kakšen nenadejani kralj ali … Severina. A daleč od tega: razvpiti hrvaški novinar in urednik Kuljiš, kot je povedal na eni od predstavitev, zagotavlja, da knjiga vsebuje do zdaj še neobjavljeno gradivo o maršalu, kar naj bi v preteklosti bila osnova za igrano-dokumentarno serijo, ki bi prikazovala Titovo pot od obubožanega dečka iz Zagorja do maršala Jugoslavije, pa se iz tega ni izcimilo nič.

Zanimiva so predvsem njegova prva leta življenja, navezanost na mater in potem kmalu ločitev od nje. Tega, kot postane jasno že na prvih straneh knjige, nikdar ni prebolel.

V knjigi je precej Titovih spominov, ki jih pove v prvi osebi, obenem pa vsebuje razmišljanja nekaterih njegovih tovarišev, od Edvarda Kardelja in Vladimirja Bakarića do Vladimirja Velebita, ki govorijo o svojem soborcu, nadrejenem in političnem voditelju.

"Nikdar nisem bil fasciniran nad Titom Vsako poglavje prinaša avtentično izpoved Tita ali katerega od njegovih kameradov – nato pa sledijo opažanja obeh avtorjev in njune analize. Sprva se zdi, da sta oba fascinirana nad njegovo osebnostjo, a samo na prvi pogled.

"Nikdar nisem bil fasciniran nad njim," pravi hrvaški novinar, "do Tita sem vedno gojil nekakšno nenavadno distanco, doživljal sem ga kot okamnelega diktatorja, kot vodjo neke neumne jugoslovanske države," ter dodaja, da Titov režim po njegovem mnenju ni bil zločinski, vsaj od njegovega razhoda s Stalinom dalje ne.

Priznava pa, da je bil Tito, dokler je bil stalinist, večji Stalin od Stalina. Tu Kuljiš omenja predvsem Bleiburg in krute obračune z nasprotniki režima. "A v resnici nisva hotela govoriti o naravi Titovega režima v Jugoslaviji, hotela sva prikazati mehanizem, ki mu je omogočil prihod na oblast in njegov dolg postanek na njej," je še povedal Kuljiš.

Avtorja v knjigi zagovarjata tezo, da Tito po svoji vokaciji ni bil komunist v smislu, da bi bil kakšen silen zanesenjak komunistične ideologije. Kuljiš pravi, da je bil Tito idejno polpismen, po naravi bolj direktor, ki ga ideologija absolutno ni zanimala.

"Njegove odločitve so bile brezkompromisne, a zdravorazumske, ker jih ni omejevala indoktrinirana vest," sta zapisala avtorja v zadnjem poglavju. Kuljiš je prepričan, da je Tito, četudi v Jugoslaviji nikoli ni bilo svobodnih volitev, imel legitimnost. Zagovarja tudi malce megalomansko tezo, da bi, če bi bil živ, mlajši in bi se odločil za kandidaturo, tudi danes zmagal na volitvah v Jugoslaviji, ker naj bi ga mnogi imeli za dobrega voditelja, tisti, ki ga ne marajo, pa naj bi bili v manjšini.