"Jugoslavijo so ustvarili največji umi, zrušile pa največje barabe"

Po mnenju Gorana Vojnovića, avtorja romana Jugoslavija, moja dežela in njegove dramatizacije, se moramo z Jugoslavijo danes ukvarjati zato, da bi bolje razumeli današnji čas. Prav sodobnost romana – ukvarja se z obdobjem, ki ga živimo danes – je bila razlog, da se je režiserju Ivici Buljanu zdelo, da roman potrebuje takojšnjo uprizoritev. Tovrstnih besedil, ki bi se ukvarjala s sedanjostjo v katerikoli kulturi, je namreč malo, za gledališče pa je pomembno, da govorimo o "tukaj in zdaj".

Ojdipovsko potovanje v slogu serije Pravi detektiv "Jugoslavija je velik, neznani kontinent, ki vzbuja nostalgijo predvsem prek svoje kulture, a le redka dela se Jugoslavije lotijo tako, kot se je je lotil Goran Vojnović," meni Buljan, ki je predstavo na včerajšnjem pogovoru v Drami označil za ojdipovsko potovanje v slogu serije Pravi detektiv ali drugih detektivskih, psihoanalitičnih serij, v katerih se junak odpravi na pot, da bi si odgovoril na nekatera psihološka vprašanja. "Kaj drugega je kompleks Jugoslavije kot pa vprašanje identitete? Tukaj bi si sposodil frazo Feral Tribuna, kjer so zapisali, da so Jugoslavijo ustvarili največji umi s celotnega območja, zrušile pa največje barabe."

Predstava ne zastopa nobene teze o krivcih za balkansko vojno ali razpad Jugoslavije, zgodovina je že ponudila dovolj snovi na to temo in marsikdo je imel v teh 20 letih dovolj časa, da si o tem ustvari svoje mnenje, meni Buljan. "Zanimalo nas je raziskovanje junaka, ki v zrelem obdobju skuša najti svoje korenine, se soočiti z očetom in v slogu grške tragedije z njim obračunati, torej ga v psihoanalitičnem smislu ubiti."

Na podlagi napak svojih prednikov moramo zgraditi novo prihodnost V predstavi Jugoslavija, moja dežela se Vladan ob koncu sreča z očetom in to soočenje je hkrati soočenje s samim seboj. "Kompleks osebe, ujete v veliki matrici vojne bivanja, smo postavili kot ključen za proces iskanja, razrešitev pa ponuja dejstvo, da Vladan ne sprejme obrazložitev, ne samo svojega očeta, temveč tudi svojih prednikov."

Vladan je zato po mnenju Buljana junak v antičnem smislu, saj se sam bori proti demonom zgodovine in vojne, v prihodnost pa se poda šele zatem, ko je razčistil z negativno preteklostjo. "On je ateist, anacionalen, nekdo, ki ne sprejema nobene od teh vrednot, a na osnovi tega, kar so naredili njegovi predniki, skuša ustvariti nekakšno novo, utopično prihodnost."

Omare, ki se jih nikoli ne odpira Drugi roman Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela je hkrati tudi drugi avtorjev roman, ki je bil nagrajen s kresnikom in svojo različico dobil na odru. Medtem ko je bila monodrama Čefurji raus! postavljena na skoraj prazen oder, gre pri predstavi Jugoslavija, moja dežela za precej bolj epsko postavitev, s scenografijo, sestavljeno iz rjavih kredenc, ki jo je zagotovo vsak izmed nas imel ali doma ali pa jo videl pri sorodnikih.

"To so bile omare, ki se nikoli niso odpirale, velikokrat so bile zaklenjene, ključ pa se je izgubil. In to je zame Jugoslavija, imamo polne omare, a ne vemo zares, kaj je v njih," je o scenografiji povedal Vojnović, scenograf Aleksandar Denić pa je dodal, da so ga tovrstne omare nekoč živcirale. Želel si je kaj bolj svetovljanskega, verjetno bi takrat ubijal za omaro iz Ikee, medtem ko ga danes, ko ne mara več globalizacije, živcirajo prav Ikejine omare, ki so postale na enak način uniformne in univerzalne.

Kdor pričakuje poveličevanje Jugoslavije, bo razočaran Vlogo glavnega junaka Vladana Borojevića bo v predstavi odigral Marko Mandić, ki se po vlogah Hamleta, Kaligule in Hektorja po dolgem času vrača v vlogo nekoga, ki je zgodovinsko tukaj in zdaj in celo nekoliko mlajši od njega. Čeprav sama vsebina nikakor ni nostalgična, se nostalgija vije iz vseh elementov predstave, prek že omenjenih omar, telefonov, pepelnikov, pisanih puloverjev in kavbojk z visokim pasom. Po Mandićevih besedah vsi ti spomini, pa naj bodo lepi ali grenki, kot duhovi uhajajo iz teh omar.

"Veliko ljudi si je že vnaprej ustvarilo mnenje o predstavi in moti me, da je že sama omemba Jugoslavije za številne kot nekakšna rdeča krpa, s katero jim pomahamo pred nosom in vzrojijo," je pričakovanja in odzive pred premiero opisal asistent režiserja Robert Waltl. Poudarja, da so bolj kot nostalgija pomembni odnosi med liki, predstava pa je čustveno nabita. "Tisti, ki bodo pričakovali poveličevanje Jugoslavije, bodo razočarani, prav tako ne gre za protisrbsko predstavo, čeprav je eden od glavnih likov vojni zločinec."

Premiera predstave Jugoslavija, moja dežela, bo v soboto, 11. aprila, na Velikem odru SNG Drama Ljubljana.