Javni hiši v Ljubljani

Začetki javnih hiš na Zvonarski 11 in 13 niso povsem jasni. Iz popisa prebivalstva je gotovo, da sta bili odprti enkrat med letoma 1890 in 1900, navajajo zgodovinski viri. Kustos iz ljubljanskega muzeja Janez Polajnar navaja letnico 1896 oz. 1897, ko je ljubljanski občinski svet prvič sklenil, da ne bodo ugovarjali ustanovitvi javne hiše.

Podoba in vsebina prulske ulice sta seveda danes popolnoma drugačni, kot sta bili v preteklosti. Ko sta javni hiši zaprli svoja vrata, kar je bilo leta 1919, ko so v deželi te spet prepovedali, so pozneje takratne zgradbe tudi podrli.

Javna dekleta z Zvonarske

Kot je v članku v časopisu za krajevno zgodovino Kronika iz leta 1994 zapisal Bojan Cvelfar, je bila lastnica hiše s številko 11 Matilda Löwy, pri njej pa je stanovalo osem prostitutk. Dejavnost je opustila leta 1904, ko so iz Ljubljane od tam odgnali vseh deset prostitutk, bordel pa je bil za kratek čas zaprt.

Najpozneje v letu 1905 pa je javni hiši v najem prevzel Alojzij Kališ. Med kandidati za vodenje javnih hiš na Zvonarski so izbirali kar na mestnem magistratu, kjer so na podlagi ureditve prostitucije v Celovcu, Mariboru, Gradcu, Hamburgu in na Reki, kot še piše zgodovinar Cvelfar, tudi oblikovali Navod, kako nadzorovati prostitucijo v Ljubljani.  

Brskanje po zgodovini prostora vedno razpira politične in družbene plasti določenega kraja, mesta ... Tako je tudi, če se ozremo k eni od današnjih prulskih ulic – Zvonarski.

Zabeležene v glavni zapiskih

Mestna policija je v tistem času vodila register prostitutk. Te so se morale namreč oglasiti pri njih, zapisali pa so jih v glavni zapisnik oz. "zabiležni zapisnik", kot so to imenovali. Med podatki so bili zaporedna številka prostitutke, razred, krstno in družinsko ime, starost, stan, rojstni in domovinskih kraj, stanovanje, če je to dejavnost opravljala že prej, in razlog za odločitev za prostitucijo.

Pred vpisom so morale obiskati še zdravnika, na podlagi česar so dobile zdravniško spričevalo in knjižnico. To je bil nujen del, da so lahko opravljale delo.

Večji zaslužek kot za delo v tovarni

Med prevladujočimi razlogi za vstop je bil družbeni položaj žensk, ki so v mesto prišle s podeželja, tu pa nato niso našle priložnosti za dostojno plačilo. Kot služkinje ali delavke v tovarnah so zaslužile neprimerno manj kot prostitutke, ozadje popisuje Cvelfar. Med  prostitutkami so prevladovale tujke. Šlo je za mlada dekleta, neredko tudi ujeta v roke zvodnikov in prodana kakšni od javnih hiš.

Leta 1904 so poleg številnih ulic in trgov v središču Ljubljane prostitutkam pod nadzorom naznanili še dodatne mestne predele, ki so bili zanje za "pohajkovanje" prepovedani, prav tako pa tudi niso imele dovoljenja za vstop v lokale ob teh ulicah v središču Ljubljane (fotografija je simbolična, foto: www.wikipedia.org).

Legalizacija prostitucije

Delovanje bordelov na Zvonarski je tako omogočila reglementacija prostitucije, torej ureditev pod določenimi predpisi – registraciji in ob zdravniških pregledih, kar so mestne oblasti v nasprotju z marsikom v Ljubljani razumele kot rešitev.

V kazenskem zakoniku Habsburške monarhije iz leta 1852 je bila prostitucija sicer opredeljena še kot "obrtniško nečistovanje" in kot taka razglašena za kaznivo dejanje, še pravi zgodovina. Vendar je leta 1885 zakon "nečisto obrt" začel dopuščati pod pogoji, ki jih določijo lokalne oblasti. V Ljubljani, kot rečeno, se je to zgodilo leta 1905, in sicer s ciljem, da zatrejo javno, nelegalno prostitucijo, ki se je dogajala po gostilnah, ulicah, parkih, temnih vežah, hlevih in kozolcih. Te sicer kljub nadzoru niso izkoreninili.

Hiša s številko 11 je veljala za boljšo

Za stanovanjske razmere na Zvonarski 11 in 13 velja, da so bile precej dobre, čeprav je bila prva novejša in tako veljala za boljšo.

Današnja Zvonarska 11 seveda nima nikakršne povezave z nekdanjo stavbo pod to hišno številko, kjer je ob prelomu stoletja tolerančna hiša veljala za boljšo od tiste s številko 13.

Življenje prostitutk v javnih hišah

Prostitutke so morale za sobo v javni hiši, te so bile glede na kakovost razdeljene v tri vrste, dnevno plačevati najemnino, stroške bivanja, lahko pa so se odločile tudi za postrežbo in hrano. Odpovedni rok je bil 24 ur, kot življenjske razmere v svojem članku za zgodovino Kronika navaja Marjana Kavčič.

Ob prihodu so morale ženske posredovati podatke, ki so jih zahtevali od njih tudi na policiji, a z dodatkom o barvi las in oči ter posebnih znamenjih. Med svojim bivanjem v bordelu so morale upoštevati hišni red.

Ta je med drugim določal najpoznejšo uro prihoda domov, kar je bilo ob 21. zvečer. Leta 1904 je mestna oblast to podaljšala do 23. ure z utemeljitvijo, da "imajo prostitutke pravico, da si hodijo do enajstih zvečer iskat obiskovalce na javno cesto, seveda ob dostojnem vedenju", navaja Cvelfar.

Nobena prostitutka ni smela biti prikrajšana

V bordelu je bilo prepiranje med strankami prepovedano, kajenje prav tako. Pozornost so morali namenjati tudi pravični razporeditvi strank, da torej nobena od prostitutk ni bila prikrajšana pri njihovem številu. Sprejemali so jih po vrstnem redu, ki so ga začeli ob 19. uri, kar je bilo še eno od hišnih pravil.

"Ko je prišel gost, ga je sprejela dama, ki je bila na vrstnem redu prva. Imenovala se je dama inšpekcija. Če gostu dama ni bila všeč, ga je morala odpeljati v čakalno sobo, kjer so čakale preostale. /…/ In tam si je gost lahko izbral najlepšo prostitutko," še v članku piše Marjana Kavčič.

Ljubljanski bordel je imel tudi stalne goste, ki so redno obiskovali isto žensko.

Kot navajajo zgodovinski viri, prostitutke v začetku 20. stoletja verjetno niso smele zahajati v gledališče in na koncerte, bile so izločene iz meščanskega družabnega življenja (foto:wikipedia.org).

Sovražni pogledi

Dokler na Zvonarski ulici še ni bilo kuhinje, so se prostitutke prehranjevale v gostilni Pri Sodcu, vendar jim to naj ne bi preveč ustrezalo, saj tam niso bile deležne ravno prijaznih pogledov.

Gostje v gostilni pa niso bili edini, ki so jih prostitutke motile, tudi nekateri drugi meščani in meščanke niso bili zadovoljni s tem, da sta v Ljubljani odprti javni hiši.

Ko so jeseni leta 1911 v bližini odprli mestno deško ljudsko šolo, zdaj Osnovno šolo Prule, so bila nasprotovanja še glasnejša. Starši in vzgojitelji so zahtevali zaprtje bordelov, zato so sestavili peticijo. Obsojanje prostitucije  je potekalo tudi prek časopisov.

A kljub pritiskom se na magistratu niso strinjali s prekinitvijo delovanja tolerančne hiše, saj je bilo stališče mestne oblasti, da je prostitucija tako regulirana. Brez tega bi se spet razmahnila zakotna prostitucija in širjenje bolezni.

Moralno obtoževanje someščanov

Ljudje so prostitutke neredko zasmehovali, obsojali in javno obtoževali. Prepovedano jim je bilo pohajanje po točno določenih ulicah in lokalih mestnega središča. Verjetno niso smele obiskovati niti gledaliških predstav in koncertov, tako da so bile izključene iz meščanskega družabnega življenja.

Zaprtje hiše na Zvonarski

Delovanje javnih hiš so leta 1919 v deželi prepovedali, čeprav se v praksi spremembe niso takoj uveljavile. To ni veljalo za javni hiši na Zvonarski, ki sta bili takrat že prazni, pozneje pa stavbi zaradi gradbenih del tudi porušeni.

Prostitucija pa ni zamrla, temveč se dogajala v drugih skritih mestnih prostorih.