Gabrijel Stupica, slikar za mirnega in počasnega gledalca

Letos mineva sto let od rojstva enega največjih slovenskih slikarjev, pa tudi umetnikov nekdanje Jugoslavije 20. stoletja, Gabrijela Stupice. Obletnico v Moderni galeriji obeležujejo z umetnikovo retrospektivo, ki je prva po veliki pregledni razstavi iz leta 1986, postavljeno v isti galeriji. Za tokratni pregled so si snovalci razstave in kustosinja Martina Vovk zadali cilj, da pripravijo čim bolj celovito in zaokroženo študijsko slikarjevo predstavitev. Pri tem pa s sodobnimi uvidi in analizami ponovno preveriti ustvarjanje Gabrijela Stupice, njegovega dela, ki spada v kanon zgodovine slovenske umetnosti.

Študije in priprave na razstavo so potekale dve leti. Za postavitev so izbrali približno 300 del, 123 slik in 170 risb, gvašev, temper in akvarelov na papirju. Številne so v Moderni galeriji posodili lastniki in skrbniki javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji in Nemčiji. Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog, z novo nastalimi besedili, analizami in interpretacijami umetnikovega dela, objavljenimi številnim reprodukcijami, ponatisnjenim intervjujem iz leta 1983, ko se je s Stupico pogovarjala Manca Košir, in dokumentarnim pregledom njegovega življenja in dela.

Za svoje delo je Stupica, ki je živel, dokler je slikal, in slikal, dokler je živel, pravil, da je to njegov način življenja. Pravzaprav je bil to zanj edini mogoči način, občutljiv jezik, s katerim se je lahko odzval na vse, kar ga je obdajalo in prizadelo. Večdimenzionalnost črnine Kustosinja razstave Martina Vovk je pregledno postavitev 60-letnega slikarskega ustvarjanja Gabrijela Stupice zasnovala kronološko. Postavitev se začenja z njegovimi slikarskimi začetki na zagrebški akademiji med letoma 1931 in 1937. Tako imenovano zagrebško obdobje spremlja izbor avtoportretov, portretov in tihožitij v klasični slikarski maniri. Po Stupičevi selitvi v Ljubljano leta 1946 sledijo leta slikarskih raziskav, nastalih v njegovem temnem obdobju. Tega predstavljajo v drugem prostoru, kjer je na ogled postavljeno tudi njegovo prelomno delo z naslovom Pred sprevodom.

V Stupičevih delih, naplavljenih s temo, kot poudarja kustosinja razstave, je mogoče uzreti večplastnost črnine, njenih odtenkov, njeno globino. Obteženo, resnobno vzdušje, ki na dvodimenzionalni površini odpira globino, pogled od blizu pa razkriva številne podobe, s slikarskimi prijemi avtor osvetljuje različne motive, naj gre za deklico z lampijonom, mizo z igrami in igračami ter drugo. Večdimenzionalnost barve, v tem primeru beline, kažejo tudi dela iz njegovega svetlega obdobja, vrhunca njegovega opusa v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki ga je leta 1958 po temačnih letih napovedala slika Flora.

Če so se že v temnem obdobju nakazovali za slikarja značilni in stalni motivi avtoportret, deklice in miza z igračami, se v Stupičevem svetlem obdobju ti le še bolj utrdijo. Emotivno se njegovo delo zoži, v tem pa se izoblikujejo modernistične izpeljave lastne podobe, ženske figure, deklice ob mizi z igračami, neveste in ateljeja.

Ob slikarjevih iznajdbah, tehnološki in materialni zanimivosti njegovega dela pa se skozi pregledno postavitev temeljno izrisuje umetnikov vase zaprt svet, v katerem je avtor premišljeval o slikarski in človeški eksistenci, poudarja Vovkova. O tem govorijo njegovi avtoportreti, izstopajoča stalnica njegovega opusa, s katerim se zato simbolno začenja tudi razstava. Med ponavljajočimi motivi, že omenjenimi, pa se vedno znova pojavlja tudi atelje, prostor, kjer so nastajala poglobljena in vase obrnjena slikarjeva premišljevanja, prenesena v občutljiv jezik.

Postavitev sklene serija avtoportretov iz skicirke, ki jih je Stupica ustvarjal ob koncu življenja.

Delo, ki zahteva mirnega in počasnega gledalca Eden od avtorjev besedila Tomaž Brejc za Gabrijela Stupico pravi, da je slikar za slikarje. Za gledalca je zahteven, zahteva počasnost, mirnost in globino gledanja. "Skozi njegovo delo je mogoče videti dlje, kot smo navajeni gledati." Ali kot je med drugim zapisal v katalogu: "Ne poznam slovenskega slikarja, ki bi tako gledal svet okoli sebe: kot da bi videl dlje in globlje, kot da se v njegovem strmenju v svet skrivata neka za povprečne gledalce nepredirna gostota in natančnost."

Prav natančnost gledanja, pozornost za detajle, ki oblikujejo površino tako v materialnem kot vsebinskem smislu, zahtevajo Stupičeve slike. Z močnim osebnim slikarjevim vzdušjem naseljujejo gledalčevo notranjost, v svet okoli njega prinašajo umetnikov pogled, spopadanje s podobami, zaprtimi v svoj svet, ki se sprehajajo med realističnim in nadnaravnim. Umetnikovo ponavljanje motivov, kar je še posebej dobro ponazorjeno v eni izmed zadnjih sob na razstavi, ki zavzemajo različna emotivna stanja, kot poudarja Sergej Kapus, prav tako pisec besedila v katalogu, pa temelji v heterogenosti in razcepu, nenehnemu vračanju k točki, ki ni dostopna.

Pod študije v katalogu so se poleg omenjenih podpisali še kustosinja razstave Martina Vovk in Tomislav Vignjević, ki se je lotil vprašanja portreta v Stupičevem delu. Uvodno besedo je zapisala direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac.

Razstava, ki jo odpirajo danes, 18. decembra, ob 20. uri zvečer, bo na ogled do 15. maja. Organizatorji pa obljubljajo tudi pester spremljevalni program.