Freud, razlagalec sodobne družbe

Danes bodo na Dunaju ponovno lahko slišali besede Sigmunda Freuda. V njegovi hiši na Berggasse 19 bodo predvajali posnetek njegovega pogovora za BBC, ki je bil posnet leta 1938. Gre za edini obstoječi posnetek glasu slavnega psihoanalitika, predvajali pa ga bodo ravno na dan 75. obletnice njegove smrti.

Na hiši bodo odkrili spominsko ploščo s preprostim napisom Freud, ki ne bo le v spomin njemu, temveč vsem avstrijskim Judom, ki so zaradi nacistov zapustili mesto. Ves teden bo v muzeju posebna razstava, po mestu pa bodo na plakatih zapisani njegovi citati. Tako bo Dunaj počastil spomin na velikega someščana, ki je umrl 23. septembra 1939 v Londonu, ko si je po letih boja z rakom vbrizgal prevelik odmerek morfija.

Psihoanaliza, ki je postala del vsakdana A Freud je toliko let po smrti veliko bolj popularen, kot si bi lahko mislili. Termini njegove psihoanalize so postali del vsakdanje govorice, del pop kulture, egi in superegi so vsepovsod, podzavestno pa so odlična razlaga za vse, kar storimo. Da o libidu in faličnih simbolih sploh ne govorimo. Najbolj priljubljen izgovor žensk, zakaj njihovi partnerji niso dobri ljubimci, pa je, da so tako ali tako ojdipovsko zakompleksani.

Noben drug intelektualec 20. stoletja po popularnosti njegovih terminov ne more tekmovati s Freudom. Ne Sartre, ne Einstein, ne Chomsky.

"Sploh vam ni treba brati Freudovih besedil, da bi lahko živeli v freudovskem svetu," je za BBC dejal Stefan Marianski, kustos Freudovega muzeja v Londonu. Kot enega izmed razlogov navaja to, da je bil Freud izjemen pisec, ki je svoja besedila opremil z veliko zgodbami ter referencami znanih pisateljev od Shakespeara do Dostojevskega.

Od Hitchcocka do Frasierja "Freud je tako popularen, ker je v popularno kulturo prišel prek filma," je prepričan psiholog Oliver James. Leta 1945 je Alfred Hitchcock posnel psihoanalitični triler Spellbound, Začaran, o fatalni psihoanalitičarki (igra jo Ingrid Bergman), ki poskuša vrniti spomin pacientu, obtoženemu umora. Seveda uporablja freudovski pristop psihoanalize in naenkrat smo v vrtincu represij v otroštvu, zanikane seksualnosti, cepljene na skrivnosti in skrivne identitete. Freud se je tako zasidral v pop kulturi, ni pa znano, koliko je k temu pripomogla fatalka Bergmanova.

Od Hitchcocka do Woodyja Allena je tako le mali skok, a v njegovih filmih je freudizma toliko, da se nam zdi, da smo res vsi ojdipovsko zakompleksani in seksualno zafrustrirani zaradi otroških travm. V resnici je to verjetno le Woody, a njegov filmski opus je brez dileme tisti, ki je freudizem postavil kot osrednjo obliko psihoanaliziranja v hollywoodskih filmih. Ob njem sta celo Virginia Woolf in James Joyce z umetniškim opusom, posvečenim podzavesti, navadna freudovska amaterja.

V televizijski produkciji so za popularizacijo freudovske psihoanalize verjetno največ storili Sopranovi, tik za njimi pa Frasier. Nikakor pa ne smemo pozabiti na množico medijskih psiho gurujev, ki v pogovornih oddajah prodajajo hitre recepte za življenjske težave, največkrat temelječe na fast food interpretacijah Freuda, ki so razumljivi vsaki stari mami.

Primeren za dobo JAZA V zakup je namreč treba vzeti, da so freudizmi v popularni kulturi mnogokrat daleč stran od tistega, kar je Sigmud Freud dejansko zapisal. Podobno, kot je marsikdo, ki se loti branja De Sada, razočaran, ker v njegovih besedilih ni vse razvratna boleča spolnost, temveč velik kos filozofije. Le kaj bi o tem rekel Freud? Ne o De Sadu, o razočaranem bralcu.

A za sedanjost, ki je obsedena z JAZ, so freudizmi verjetno najbolj primeren psihoanalitičen izbor besed.