Frankfurtski knjižni sejem 2013

Sejem je še vedno osrednji poslovni dogodek založniškega sveta, ki je v Evropi izjemno močna industrija (v Ameriki ga prekaša glasbena). Med tednom je zaprt za javnost, gre za interno trgovino z avtorskimi pravicami, in ko se agentje in založniki v petek rokujejo in poslovijo, ga šele čez vikend odprejo za ljudstvo.

Aktualne teme Digitalizacija je še vedno močno prisotna tema, kar bo nedvomno tudi ostala, letos pa je veliko pogovorov in predstavitev posvečenih samozaložništvu – nečemu, po čemer so njega dni posegali disidenti v socialističnih državah, zdaj pa je ravno zaradi digitalizacije postalo dostopno sleherniku. Kdo pa si ne želi lastne knjige? Tehnologija mu jo seveda omogoča, kar pomeni, da si jo bo vsak tudi privoščil. Zato že zdaj prihaja do ogromne, nepregledne vrste izdanih knjig, ki jih nihče ne opazi in za katere avtorji ne upajo zaračunati, češ prvo bom poklonil, ko pa ves svet ponori za njo, bom mastno prodal naslednjo. Na prste ene roke lahko preštejemo avtorje, ki se jim je načrt posrečil (pravzaprav se je posrečilo eni sami, E.L. James in njeni Petdeset odtenkov sive), verjetno bi pisatelji prej prišli do bogastva, če bi igrali loto. Nešteti pogovori, okrogle mize, seminarji in podobna srečanja so posvečena temu, kako samozaložništvo, kjer ste eden med mnogimi, spremeniti v posel, kjer boste eden med redkimi. Do zdaj ni še nihče izumil delujočega načina, ki ne bi vseboval obilico sreče.

Letošnje novosti Postavili so velik balon za otroke, kjer jim bodo ponujali mladinsko literaturo, poleg številnih dvoran še pokrito prizorišče na prostem in pešpot slavnih, kjer so po ameriškem vzoru na tla prilepili narisane zvezde z imeni avtorjev in založb. Lahko sami izberete, katerega pisatelja boste dobesedno preskočili in koga boste pohodili večkrat.

Častni gost sejma Letos je častna gostja Brazilija: gre torej za izbranca, ki ga sejem posebej promovira, a mora plačati za svojo čast, nato pa postaviti in dostaviti obilo vsebin. Brazilci bodo pripeljali 92 avtorjev, organizirali 480 dogodkov in predstavili 117 novih knjig. Pa še napolniti morajo osrednji, 2.500 kvadratnih metrov velik paviljon. Gre za ogromen logistični in finančni podvig; predlani so bili gostje Islandci, ki imajo 320 tisoč prebivalcev in so morali zaradi bankrota znižati sredstva za kulturo za celih 20 %.

Slovenija Slovenijo vsako leto zastopa Javna agencija za knjigo RS, ki si deli stojnico z več manjšimi založbami. Mladinska knjiga in Študentska založba imata svoji, prav tako še dve tiskarni.

V Osnutku nacionalnega programa za kulturo 2014-2017, ki ga je predstavila ekipa kulturnega ministra dr. Grilca, smo lahko brali tudi postavko "Slovenija – osrednja gostja na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu" (stran 9) in zaključkom "celotna vrednost projekta 6.000.000 €".

Moja prva misel ob branju predloga je bila: "Ah, ekipa Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 išče nov velik projekt!", kar ni nujno negativen odziv, četudi sem morebiti uganil. Če pogledate podatke o tem, kaj vse bo pripeljala Brazilija, znesek ni velik. Resno. Privoščili so si ga neprimerno manjši Islandci in ga bojda dobro izkoristili. Res pa je, da imajo oboji dobro razpredeno mrežo agentov, Islandci pa so jahali na trendu skandinavske kriminalke in na pregovorni sposobnosti skandinavskega dogovarjanja. Dogovarjanja pri nas ni, polena bodo letela z vseh strani, najbolj me pa skrbi naslednje: Frankfurt je največje srečanje literarnih agentov. Pri nas pa o njih ne vemo ničesar – kako bomo zgradili platformo (kot podlogo imenujejo Američani), s katero bomo agente ujeli? Da jih bo vsaj nekaj reklo, uf, ti Slovenci, te bi se pa splačalo zastopati!

Če pobudniki predloga menijo, da bodo agente najemali (kupovali!), se močno motijo – dobili bi le goljufe, ki v tem, zelo ekskluzivnem svetu, ne pomenijo ničesar, četudi lahko obljubljajo vse mogoče. Druga napaka bi bila množično tiskanje knjig – Frankfurt je sejem avtorskih pravic, ne papirnatih izdelkov. Torej je knjiga samo simbolno opredmetenje tega, s čimer trgujejo. Pomembna je kot objekt, ki ga postavijo na mizo, prodajajo pa se pravice in ne knjiga sama. Še slabše bi bilo, če bi za šest milijonov organizirali eno tistih sramotnih predstavitev, kot smo jih videvali pred leti, ko so agenti hiteli mimo pijanih Slovencev, ki so brenkali po kitari in se drli zraven. Tak projekt močno odsvetujem, ker bi nam le škodil, kot so nam škodili tisti nastopi.

Četudi bi lahko vse skupaj vodilo do zanimivega dialoga: "Ja, kako? Za šest milijonov pijani krulijo ob kitari? Saj včasih so pa za nekaj tisoč evrov?" "Res je, le da je zdaj kitara električna."